Torej, na predvečer napovedanih snežnih padavin in prometnega kolapsa v Ljubljani, se je v Cvetličarni ustavila vikingško/bojevniška karavana Heidenfest. Bojno obarvana karavana folk metalcev nam je prišla pokazat, ali se še vedno splačat hodit na take koncerte oz. ali je folk-metal že povedal, kar je imel za povedati in bo začel v prihodnjih letih pospešeno umirati...
Pred Cvetličarno se je nabrala kar lepa gruča (večinoma) mlajše publike, ter nekaj v kože mrtvih živali oblečenih kreatur, ki so jih organizatorji presenetili z "wellcome" medico, medtem ko je točno po urniku oder zasedla islandska zasedba Skalmold, ki je predstavljala svoj zaenkrat edini (konceptualni) album Baldur, ki govori o hrabrem (a obstajajo še kakšni drugačni?) islandskem vikingu (presenečenje!) Baldurju. Šesterica fantov, ki se je pred ustanovitvijo kalila v različnih bandih na rodnem otoku ima problem, ki je že kar simptomatičen na folk-viking-battle metal sceni. Namreč, bandi, ki so se pred leti začeli odmikati od veseljaškega beer-folk-black metala tipa Finntroll ali Trollfest, jemljejo svojo glasbo veliko preresno (očitno niso opazili, da so pravi vikingi že v Valhali, oni pa so v svojih "bojevniških" držah le še smešni...), kljub temu, da le-ta ne ponuja nič novega. Tako so fantje v svoje pol ure, kolikor so imeli časa, strumno odigral dobro polovico svojega albuma, razčupali nekaj pijanih najstniških glav (ki bi se sicer razčupale tudi na Saško Lendero, podprto z metal riffi), ostale pa je njihov počasen, epski metal, ki (baje) temelji na islandskih pesniških formah pustil večinoma hladne. Fantom sicer ne moremo očitati, da se ne trudijo, vendar zagotovo niso začetniki preporoda viking metala.
Naslednji so na oder zlezli norveški veseljaki Trollfest in publika, ki je medtem praktično napolnila prostor, se je skupaj z njimi pognala v nori ples podivjanih trolov, ki je izdatno podprt s pivom in žganjem, glasbeno pa veseljaško-pijanski black-metal, okrepljen s saksofonom, harmoniko in lutnjo. Fantje svoje glasbe ne jemljejo resno, njihova osnovna naloga je, da publiko zabavajo, se po koncertu do mrtvega napijejo in se potrudijo, da se ne pobruhajo (kar pa jim, glede na izgled njihovih oblačil, najbrž velikokrat ne uspe). Odžagali so prerez svoje kar obsežne diskografije, malo večji poudarek dali letošnji plošči En Kvest for Den Hellige Gral, pošteno razgibali publiko, ter dvignili temperaturo v dvorani, za konec njihovega nastopa, pa smo vsi zbrani v dvorani z njimi peli refren (woof-woof-woof) njihove veleznane popevke o kužkih.
Publika je bila torej pripravljena na malo bolj resen nastop in pristop ruskih bratov Arkona, ki so nas od prve sekunde dalje, pod strumnim vodstvom pevke Maše, popeljali na pohod po prostranstvih matere Rusije, ter v nežnih slovanskih dušicah zbudili spomin na slavne dneve preteklosti. V živo so (najbrž tudi zaradi pevkine karizme in res neverjetnega vokala) bistveno bolj zanimivi in razgibani, kot na ploščah, tako da so imeli tistega večera najštevilšnejšo publiko, naredili pa so tudi največji žur. Ni kaj drugega za povedati. Če je band v formi, atmosfera prava, ozvočenje primerno glasno, je lahko rezultat samo en. In Arkona so definitivno bili vrhunec večera.
Pijanski škotski pirati Alestrom, ki so letos izdali tretjo ploščo, slednja niti za milimeter ne odstopa od njihovih smernic pijanskega-piratskega metala, so svoj nastop odigrali korektno, oni so bili "veseli" (pijani), publika prav tako, vse je klapalo, ja pa res, da so fantje že rahlo monotoni, in bodo morali v prihodnje močno razmisliti, ali bodo postali le še karikatura mladostno energičnega banda, ki je pred dobrimi petimi leti začel pohod po svetu metala, ali bodo v svojo glasbo vnesli kaj novega, ali se bodo pač samo-razpustili ("zapili").
Bojevniki Turisas, zastavonoše drugega vala bojevniških-folk-metalcev, ki se jim je pijanskih pristop zgodnjih Finntroll najbrž zdel kar malo pod nivojem slavne preteklosti (ampak fantje, zajebana stvar pri preteklosti je ravno to, da je že mimo...), so svoj rdeče-črni nastop, ki je bil zakoličen in definiran že davnega leta 2004 z naslovom njihovega prvega albuma "Battle Metal" vzeli resno, kot se za prave bojevnike, ki na bojnem pohodu žensk niti ne pogledajo, spodobi (čeprav so več kot pol koncerta vztrajno ignorirali mladenko, ki je na ramenih publike žurala v samem modrčku - ja, draga moja, niso vse ženske dobre, da jih osemenijo pravi nordijski bojevniki... no, morda pa jih ženske ne zanimajo...?). Zaigrali so svoje največje hite, promovirali zadnji album "Stand Up And Fight", publika jim je v maršu zvesto sledila, na koncu so nas pozvali, naj se ustavimo še pri štantu z majicami, se še malo napihnili (jebiga, polovica zmage je že v tem, da nasprotnika prestrašiš) in potem odmarširali z odra, mi pa na pivo.
Zadnji so nas napadli Finntroll, ki tudi niso več pijansko-veseljaški band, katerega glasba je polna presenečenj in norih idej, in ki je znal black metal odigrati tako simpatično, da se je še največjemu satanistu in/ali nihilistu orosilo oko, in je letel do hladilnika po pivo ali tri. Od začetka kariere so tudi zamenjali praktično vse člane, tako da na odru niso več podivjana horda bradatih trolov, ampak pravi cukrčki za mokre najstnice in vzorniki za mlade metalce, ki se šele ukvarjajo z mislijo, kako bodo lahko skozi leta omilili svojo brezkompromisno držo in prezir do sveta. Tega večera je bila publika za njihov nastop že precej utrujena in razredčena, kar pa je škoda, saj so pokazali, kako je treba uživati v glasbi, pripraviti ljudi do žuranja in kako se lahko band (do neke mere) še vedno jemlje resno, hkrati pa na odru žura do nezavesti. Vsekakor band, ki bi ga morali v nulo preučiti vsi nadebudni najstniški metalci, ne pa da so omagali tam nekje sredi večera. Njihova glasba je še vedno black metal podprt s klaviaturami, harmoniko in ritmičnimi dodatki, ki človeka razveselijo in to je nenazadnje tudi naloga folk-metala v vseh možnih derivatih: zabava in pivo.
Če potegnemo črto pod večer pa lahko rečemo, da je folk-metal dejansko ujet v meje, ki si jih je postavil sam, da nove fane pridobiva ponavadi le med mlado publiko, ki jim ta glasbena zvrst predstavlja ventil za "vikend-pijančevanje", medtem ko novi bandi ne kažejo idej in volje, da bi v prežvečene obrazce vnesli lastno noto... žalostno. Najbrž se zato tudi pojavljajo po svetu v obliki takih festivalčkov, saj bi (z redkimi izjemami), sami le težko imeli na koncertih zadovoljiv obisk.
fotografije: Nina Grad
na vrh