Vsake toliko se zgodijo na koncertih razne žanrske kombinacije, ki naj ne bi najbolje sovpadale. Mnogokrat so to kakšne metalcore skupine ob legendarnih death metal zasedbah. Ali pa recimo švedski death metalci Unleashed ob folk metalu. Tokrat je šlo za kombinacijo hardcora in grindcora, in sicer za skupini Hatebreed in Napalm Death. Pri slednjih gre za pionirje grindcora, s kasnejšimi albumu v devetdesetih pa so tudi definirali death/grind. Hatebreed sicer ne spadajo med pionirje hardcora, a vendar so s svojo glasbo združili metal in hardcore, s čimer so pridobili precejšnjo prepoznavnost. Ob tej priložnosti se je v Kinu Šiška zbralo kar lepo število oboževalcev obeh skupin, seveda pa so Hatebreed kot glavni akterji pritegnili številčnejšo publiko.
Sam koncert so otvorili domačini iz Trbovelj, Kreshesh Nepitash, ki so v pol ure predstavljali material, ki se je nabral skozi deset let obstoja skupine. Sama glasba Kreshesh Nepitash ne predstavlja sicer nič novega, a skupina streže s preverjenimi elementi newyorškega hardcora ter skupin v stilu Machine Head, Sepultura (Chaos A.D.) ter Soulfly. Same skladbe imajo lepo potek, niso razvlečene in nimajo posiljenih breakdownov. V treh minutah ali manj Kreshesh Nepitash povejo bistvo. Glede na dolg obstoj in koncertne izkušnje bi pa vseeno pričakoval malo več gibanja na odru ali pa je preprosto udarila trema zaradi velikega odra. Vsekakor je bila skupina dobro ogrevanje za Hatebreed, a ne toliko za Napalm Death.
Pri Napalm Death je treba kot prvo poudariti, da so vredni spoštovanja, glede na to, da obstajajo že več kot tri dekade in še vedno predstavljajo ekstrem v današnji sceni. Kljub temu da ne gre tu za originalno zasedbo, je trenutna zasedba skupaj že več kot 20 let, kot kvartet pa nastopajo od leta 2004. Sam nastop v Kinu Šiška je pokazal, da je za Napalm Death napočil čas, da počasi prenehajo s svojim udejstvovanjem, namreč že zadnji albumi niso nič izstopajočega, sami nastopi pa so na robu obupa. Skupini je sicer treba priznati, da njihov nastop je energičen; pevec zasedbe Barney Greenway se konstantno giba po odru, njegov vokal pa deluje kot pasji lajež malce bolj starejšega psa, kar je na žalost daleč od tistega, kar je premogel v devetdesetih. Izstopajoč član je tudi kitarist Mitch Harris, ki sicer kot kitarist ni nič posebnega, a njegovi kriki so tako močni, da prav režejo v ušesne bobniče. Skupina je v eni uri postregla publiki z mnogimi hiti, a v ospredju so bile bolj skladbe z zadnjega albuma, Utilitarian. Kot je v navadi same skupine, so bile odigrane nekatere stalnice, kot so Suffer The Children, Unchallenged Hate, Nazi Punks Fuck Off (priredba Dead Kennedys) ter zaključna Siege of Power. V samem izboru se ja našlo tudi kakšno presenečenje, kot je Necessary Evil z albuma Enemy of the Music Business ter Greed Killing z Diatribes. Seveda skupina ni spustila niti venčka kratkih skladb s prvega albuma Scum. Samemu izboru ni bilo kaj očitati, za boljši prerez diskografije bi Napalm Death potrebovali še kakšne dodatne pol ure programa. Glavno težavo je predstavljala uigranost skupine, ki je bila naravnost obupna. Mnoge skladbe so bile odigrane prehitro in temu primerno je bilo fušanje še večje. Edini, ki se je držal na nekem nivoju, je bil bobnar Danny Herrera. Tu bi se lahko šli pivsko igro, da je potrebno ob vsakem »fušu« Napalm Death nagniti pivo in zelo verjetno bi bili vsi mrtvo pijani že v desetih minutah. Na koncu se je izkazalo, da Napalm Death preprosto niso za dvorano, kot je Kino Šiška. Predobra akustika skupini, ki poudarja čimvečji »šunder« ali »buko«, le škodi. Napalm Death niso z leti boljši kot dobro vino, temveč so bolj kot odprt jogurt na radiatorju. Nedvomno pa bi bolje spadali v kakšno slabo ozvočeno dvorano na Metelkovi, kjer teče alkohol v potokih in ni nobenemu mar za slabo igranje in slab zvok. Samo, da je buka!
Hatebreed so za razliko od Napalm Death nedvomno bolj ustrezali dvorani. Sama glasba na zadnjih albumih je namreč narejena za večje množice, ki se bodo drle močne refrene skupine. In temu je bil tudi primeren sam repertoar skupine, ki je logično poudarjal skladbe z lanskoletnega albuma The Divinity of Purpose, ki je prejel kar lepo število pozitivnih kritik. Hatebreed so s samim zvokom resnično dominirali. Močni zmetalizirani riffi so prišli do dobrega izraza, sama preprosta in udarna ritem sekcija pa je mnoge spodbudila k divjanju kljub vsem stopnicam. Skozi ves čas so Hatebreed dokazovali, da kako je dandanes pomembno spodbujati publiko. Pevec Jamey Jasta, ki je tokrat imel še solidno ohranjen glas, je skozi celotni repertoar spodbujal in motiviral publiko, večkrat je to poudaril, ko je želel slišati glas z leve in desne strani. Na čase je deloval kot hardcore verzija Smiljana Morija. Težava v tem je bila predvsem, da so nagovori Jaste z mnogokratnim recitiranjem lastnih besedil izpadli malce preveč klišejski.
Hatebreed so se izkazali z uigranim nastopom, a v tisti uri programa nekako niso zajeli vseh hitov, s katerimi bi zadovoljili lahko celotno publiko. Stari oboževalci so se lahko zadovoljili predvsem s kakšno skladbo z albuma Satisfaction Is The Death Desire, medtem ko je bilo z albumov Perserverance ter Rise of Brutality odigrano bore malo. Sam nastop je na koncu deloval rutinsko, kar se tiče preostalih članov, ki se za razliko Jaste niso pretirano premikali po odru. Sam nastop Hatebreed se je v zadnjih desetih letih precej spremenil. Skupina ima bolj profesionalen pristop do publike, pred odrom pa je bila ograja, da se je skupina izognila stalnim odrskim skakalcem, kljub temu da je vsake toliko na oder pobegnil nekdo, ki si je želel kako zapeti skupaj z Jasto. A želja po slavi naključnih obiskovalcev je bila na hitro zatrta s strani varnostnikov, ki niso pokazali usmiljenja. Hatebreed so prijetno napolnjeno dvorano navdušili s hiti, kot so Defeatist, In Ashes They Shall Reap, This is Now, I Will Be Heard ter zaključnim Destroy Everything, katerega je publika zaradi precej poskočnega ritma spremljala kakopak s skakanjem. A po Destroy Everything je skupina opravila le še fotografijo ob vsej publiki, nato pa se poslovila in nekateri pustila s precej grenkim vtisom, ker bi lahko nedvomno postregli še s kakšno skladbo.
Skratka, Hatebreed so v zadnjih desetih letih postali zvezdniki, ki si lahko privoščijo enourne koncerte in s tem še vedno očarajo več stoglavo množico. Po napovedih se je obetal pravi hardcore in grindcore spektakel, a z rutinskimi Hatebreed in oslabljenimi Napalm Death se je odvil le še en povprečen koncert.
na vrh