Se kdo še spomni tistih poletnih dni, ko so se na radijskih valovih na Radia Glas Ljubljane frekventno vrteli vroči hiti zasedb Def Leppard, Europe, Scorpions, Whitesnake? Bila je druga polovica osemdesetih in kot bo nanesla beseda v nadaljevanju, bi človek kaj hitro lahko semkaj dodal tudi Journey. Obrnilo se je dvajset let naokrog. Ta glasba je dobila v tem časovnem razkoraku dobrih dvajsetih let nekakšen legendarni status. Nje pomen v smislu samega artističnega dosežka, ki ga beleži opus naštetih (in mnogih drugih) skupin je danes toliko vrednejši. Nasploh zato, ker je, ko se je pojavila ta glasba, delovala sveže, izzivalno in navdahnjeno. No tudi slovenska scena temu takrat ni ostala dolžna. Pojavili so se Šank Rock, pa Pop Design, Chateau... in gospodovalno prevzeli primat v Sloveniji za polje žanra melodični hard rock, z odkloni k popu, kar je rezultiralo v kreiranju prijetno sladkih zvokov "male nočne glasbe" AOR rocka. In podobno velja za opus omenjenih slovenskih zasedb. Z leti je ta prerasel v neko historično zakladnico, ki priča o nekem času razvoja slovenske rock scene v osemdesetih in naprej v prvo polovico devetdesetih.
Danes je melodični hard rock alternativno gibanje, ki pa se občasno uspeva pojaviti na robu preboja v mainstream. Ne nazadnje so to dokazali pred tremi leti finski Kiss "iznakaženci" Lordi. Nekako doživlja gibanje pravi podzemni revival, ki se je pričel širiti iz Skandinavije na jug Evrope. V sosednji Italiji mladih glam/sleaze bendov kar mrgoli. Govorim o kvaliteti. Ta sapa novovalovskega oživljanja je očitno zajela tudi Slovenijo in pojavile so se skupine Broken Arrow, Cyclone, Stone Orange, Hotty Mknotty, Seventh Angel,... ki s svojo pojavo vračajo to sceno znova tudi v fokus slovenske glasbene scene. Ali bo reč ostala v popolnem podzemlju niti ni toliko važno. Gibanje se je začelo in tega ni mogoče spregledati.
Broken Arrow in Cyclone sta dve mladi skupini. Prva prihaja iz Brežic, druga iz Ljubljane. So veliki prijatelji in si nudijo oporo prav vsem. Že samo to dejstvo potrjuje, da je reaktivirano gibanje za enkrat še v samih zametkih, saj ni fovšije, nevoščljivosti ali tekmovalnosti, ki bi lahko škodovala eni skupini na račun druge.
Obe skupini sem gledal skupaj nastopati prvič aprila leta 2008, pred nastopom zvezde New Yorškega glam/sleaze rock podzemlja - zasedbe Adam Bomb. Orto Bar je bil nabito poln in v njem so zidovi pokali po šivih. Zasedbi sta opozorili na to, da se ne šalita in da lahko z garanjem korakata navzgor. Po dobrem letu dni se napotim v Medvode, pozdravi me sveže odprti klub "Jedro", kjer obe skupini znova nastopata skupaj.
Ko prestopim prag se najprej začudim nad prijetnim ozračjem same "mansardne dvoranice", ki odseva skorajda dostopnost in toplino mojega doma. Nato pa še pomembneje. Srečam stare znance, ljubitelje rocka, entuzijaste. Tistih nekaj, kolikor nas še je in tistih nekaj, ki so to komaj postali. Ljubitelji rock glasbe.
Prijetna je bila ugotovitev, da so Cyclone, ki so stopili na oder natanko ob 22.00 uri, naredili odločen napredek, ki se je poznal zlasti na večji suverenosti izvedbe lastnega avtorskega materiala (Desire z razpotegnjeno odločno Marinovo solažo na sredini), kot tudi materiala priredb, ki jim je bolj pisan na kožo, v smislu same žanrske naveze do sloga, ki ga Cyclone gojijo. Že sama otvoritev s Talk Dirty To Me (Poison), pa Hardline recimo in njihova Hot Cherie deluje bolj zrelo, prav tako zahtevnejša Livin' On A Prayer (orig. Bon Jovi), katere pogromna izvedba na zadnjem Metal Mania Open Air festivalu je ostala le še bežen spomin. Tu gre pohvaliti odločnejše vključevanje klaviaturistke Anje, ki je v refrenih Livin On A Prayer in Crazy Nights (orig. Kiss) še posebej uspešno pomagala pevcu Anžetu. Nasploh so Cyclone napredovali v večji meri odrske gibljivosti. Pred kakšnim letom je bilo videti, kot da je edini član, ki je "živ" na odru pri Cyclone, vedno neukročeni basist Gregor Šujica - Šujo, to pot je bilo razveseljivo dejstvo, da premoreta tudi oba kitarista več odrske kinetike. V spodbudo skupini je bilo tudi dejstvo, da se je Anja na delih, kjer klaviature niso pomembne, prikazala v prvi fronti na odru, kot spremljevalna vokalistka, ob Anžetu. Torej spredaj. To je dober trik, ki ohranja dinamiko same igre med nastopom skupine (khm, navdušenja nad Anjo ni skrival niti naš fotograf, kar je razvidno iz fotogalerije tega prispevka).
Odlično je izzvenela tudi Saxon priredba Princess Of The Night, ki je poleg zaključne Kiss priredbe Crazy Nights, mojim ušesom osebno izmed odigranih Cyclone priredb najlepše in najbolj prepričljivo zvenela. Presenečenje je vključitev skladbe floridskih metalcev Iced Earth z naslovom Watching Over Me. Tu je bilo zaznati kar nekaj vrzeli. Vsekakor Cyclone niso metalci, četudi je Watching Over Me "laganica", pa vseeno nekako ni bilo mogoče začutiti prave povezanosti med posameznimi gradniki zasedbe Cyclone na odru. Entuzijazmu ne gre oporekati, a vseeno nekaj več obrokov krvavega mesa pred njeno izvedbo v bodoče ne bi škodovalo. Predstavljajte si hipotetično za lažjo prispodobo, da neka skupina, ki je recimo "tribute to Deep Purple" skuša zaigrati Nothing Else Matters od zasedbe Metallica. Cyclone torej ne manjka drznosti, kar je dokazala tudi Europe priredba Carrie, kjer je Anže ostal sam na odru, družbo pa mu je na klaviaturah delal Matjaž iz zasedbe Broken Arrow. Tu se je čutilo, da Anžeta čaka še veliko dela, kajti priredba je delovala bolj kot cenena kopija, ki sodi na zabavo s karaokami, kot pa resni del koncertnega repertoarja Cyclone.
Cyclone so napredovali. To je neizpodbitno dejstvo. V samozavesti, v odrski izvedbi, ki je kompaktnejša in nosi v novi podobi neprimerno več energije. Kaj bi bilo mogoče nadgraditi v prihodnje? Anžetu bi nedvomno prav prišla večja pomoč spremljevalnih vokalov. Zlasti tu ciljam na pomoč prav vseh članov zasedbe v refrenih. Nadalje je potrebno spodbosti Anžeta, da se opravi v bolj poredno odrsko opravo ter da ušpiči kakšno neumnost, kot so to počeli Axl Rose-i, Blackie Lawless-i in njim podobni v svojih boljših časih. Vsekakor, pa je to še zelo mlad pevec, mislim da jih ne šteje niti 20. let, zato je jasno, da se vokalno še razvija. Cyclone morajo kot celota vreči nase še več šminke. Seveda je na njih, da se odločijo kaj bodo, v skladu z osnovnimi razvojnimi usmeritvami, zato menim, da sem dovolj filozofiral, saj nisem v njihovi koži, da bi si lahko jemal dodatnega manevra za analizo skupine. Skratka spoštovanje in želimo jim veliko sreče v preboju navzgor.
Broken Arrow so stopili na oder za Cyclone. Najpomembnejša novost je bila ta, da je Matjaž opustil igranje bas kitare in se tako lahko odslej v celoti posveča le vokalu. Skupina je pred kratkim prerasla zato v kvintet in dobila novega basista, ki sliši na ime Rok Piltaver in je preskočil k Broken Arrow iz zasedbe Walk This Way. Nemara izmed vseh naštetih skupin, ki so pripadnice slovenskega glam/sleaze hard rock novovalovstva, so Broken Arrow največja provokacija, ki se je zgodila v Sloveniji. V pozitivnem smislu vsekakor. Ti dečki so dosegli izredno stopnjo odrske uigranosti. Krasijo jih usklajeno delo obeh kitar, intenzivna komunikacija med ritem linijo in riffanjem, visok nivo uigranosti se kaže zlasti na izpiljenih prehodnih delih skladb. Kitarista sta odlično uigrana in se zato lahko spontano odklopita na odru in zganjata mnoge vragolije, ki dodatno podžigajo publiko pod odrom. Tu je Matjaž, ki se je vokalno še razvil in oplemenitil svoj vokal z večjo mero moči, večjo mere vnesene količine melodije (to je zelo pomembno pri hard rocku), manevrski prostor, ki se je sprostil potem, ko je odložil bas kitaro v kot, pa je pričel spretno izkoriščati z vse bolj prepričljivim gibanjem med odrsko igro, kar upajmo, da bo v bodoče, še naprej uspešno gradilo karizmo tega pevca.
Skupina je bravurozno sekala svoje avtorske jurišnice kot so Glam Till The End, Are You Ready To..., Sanjam jo, Our last...., We Ride, Hit The Streets, še posebej odlično novejšo skladbo V tvojih očeh, ki ima potencial velikega hita, kot tudi skladbi, ki mnogo dolgujeta pradedkom Šank rock (Polet v nebo, Zdaj ko si sama). No Šank rock bi morali biti to pot prisotni na tem koncertu, da slišijo skladbo Le sedemnajst, kako zveni ta reč v energičnih rokah Broken Arrow.
You Give Love A Bad Name (Bon Jovi) - z bluesy "a capella pohujšanjem" uvodne kitice, je nekako napovedal popestritev večera s priredbami tujih izvajalcev. Pobje so veliki ljubitelji Briana Adamsa, z zanimivo prestrukturirano Heaven in Summer of 69, prikradla se je še Big City Nights, kot tudi Wind Of Change (The Scorpions), no proti koncu večera pa so udarili v družbi Cyclone še Guns 'N Roses (točneje Bob Dylan) priredbo Knockin' On A Heaven's Door, s čimer so "dotolkli" žura željno publiko pod odrom.
Broken Arrow dosegajo v teh trenutkih izredno odrsko formo. Matjaž je nadgradil vokalne sposobnosti in je vokalno vse bolj in bolj prepričljiv vokalist. Kitarista sta odlično uigrana in enakovredna tako v solažah, prehodnih okraskih, kot samemu rifanju. Morda bi Rok lahko malo nižje spustil bas kitaro, da ne bi deloval med poredno odrsko zgodbo Broken Arrow pridno zračunano "Čukovsko" za na vaško ohcet, nadalje pa se kažejo rezerve na podobnih točkah, kot pri Cyclone. Odrska konfekcija! Manjka glamerska "šminka"! Seveda glavnino tega rešuje Matjaževa bogata Bon Jovijevska griva, pa vseeno. Naprej nekaj več zavzemanja pri piljenju vokalne spremljave tudi na odru ne bi škodovalo. Refreni bi tako dodatno oživeli. Matjaž je dokazal med izvedbo Carrie, ob nastopu Cyclone, kako odličen klaviaturist je, zato čudi odločitev skupine, da vključuje zvočne matrice pri klaviaturah. Super bi bilo, da bi Matjaž v bodoče tudi v živo na koncertih svoje skupine igral klaviature na odru.
Suma sumarum, odšel sem popolnoma potešen s koncerta z dokazilom, da se oživljanje hard rocka na slovenskem vztrajno nadaljuje. Vse kar potrebujejo Cyclone in Broken Arrow je čim večja podpora medijev, občinstva in ostalih deležnikov, ki jim bodo omogočili čim manj porodnih krčev ob izdajah prvencev obeh zasedb ter zagotovili čim več odrskih špilov.
fotografije: Robi Lipej
na vrh