Requiem končno v Krškem! Tudi to bi posavski ljubitelji rocka lahko vpili na koncertu. Requiem v živo v Krškem nismo poslušali že dolgo vrsto let - tako dolgo, da se razen starešine skupine Marka Slokarja nihče ni spomnil, da so sploh kdaj igrali v naših krajih. Tokrat jih je v idilično posavsko mestece povabil vodja kluba Mladinskega centra Krško Jure Zlobko. Na hvaležnost nas vseh, željnih dobrih rock koncertov, Jure tako spreminja MC Krško v pravo malo posavsko prestolnico dobre stare hard rock glasbe, katere ljubitelj je tudi sam.
Okoli pol desete ure zvečer so oder kot prvi zasedli Ljubljančani Tomcat. Četverica mladih fantov skupine, ki trenutno intenzivno usmerja energijo k izdaji prvenca, je suvereno zavzela oder. In to ne s preigravanjem Guns N` Roses, ampak s solidnim izborom manj znanih priredb ter avtorskih komadov. Pohvalno. Fantje na odru večji del nastopa delujejo brez napak. Denisov vokal je brezhiben, čist, Rok na kitari z uspešnim lovljenjem ritma in melodičnimi solažami dodaja potrebno harmonijo pesmim, pri vsem skupaj ga na basu dopolnjuje Gregor-Šujo. Backvokala obeh omenjenih kitaristov se lepo zlijeta z Denisom, vse skupaj pa ritmično poveže Damjan na tolkalih. Odrska predstava je všečna - bend očitno živi to, kar predstavlja njihova glasba, o tem ni dvoma. Pa vendarle nekaj manjka. Ob brezhibno zaigranih kitarskih solažah zazeva v komadih rahla ritmično-melodična praznina. Kar je očitno jasno tudi bendu samemu, saj je pevec Denis ob zadnjih komadih zagrabil svojega Jacksona, a je žal na moje razočaranje večino časa na njemu slonel. Ob igranju pa je dal vedeti, da njegovo kitarsko znanje ne sega njegovemu pevskemu talentu niti do kolen. Odlični zasedbi bi tako priporočila, da vsaj za igranje v živo razmisli o dodatnem gostu ali članu zasedbe, bodisi na kitari ali morda celo na klaviaturah. Tako bi zapolnili tisti manjkajoči del faktorja X, kateremu so sami že zelo uspešno postavili trdne temelje.
Tomcat so tako že delno zapolnili dobrega starega rocka željno krško publiko, ki je počasi polnila dvorano MC kluba. Naslednji so oder ogrevali precej bolj popovsko obarvani Evil Eve, ki smo jih obiskovalci Requiem koncerta lahko srečali že v Kinu Šiška. Skupino sestavljajo bivši sodelavci pri Make Up2. Kljub brezhibnemu nastopu z obilo teatralnega učinka vokalistke Eve, ki s svojo perjanico na glavi zbuja precej pozornosti, skupina po mojem mnenju ne sodi v celotno sestavo takšnega večera. Žanrsko je glasba Evil Eve drugačna od obeh ostalih nastopajočih skupin. Skupina je zaigrala nekaj avtorskih komadov in nekaj priredb.
In končno je po kratki menjavi na odru zadonela intro matrica skupine Requiem. Spet eden izmed slovenskih bendov, ki ga je bolje slišati v živo kot preko studijskih posnetkov, kar so dokazali že na samem začetku z udarno Let it hurt iz prihajajočega CD-ja, ki naj bi po obljubah članov luč sveta vendarle ugledal konec februarja. Setlista ni bila za obiskovalce koncerta v Kinu Šiška nobeno presenečenje. Fantje so nadaljevali s prvim singlom bodočega ploščka - zafrkljivo Slovensko, ki zgovorno priča o enem izmed top konjičkov slovenskega ljudstva. V tem času so fantje že popolnoma obvladovali oder ter v svojo glasbo potegnili slehernega poslušalca pod odrom. Publika se je pustila voditi in se je bendu že popolnoma podredila ob izvedbi Zvezdnega neba, kjer je z glasnim petjem pokazala, da Requiem kljub posavski koncertni suši niso neznanka posavskim poslušalcem. Dogajanje v dvorani se je pospešilo z All night long, kjer se je z vokalno podporo ponovno izkazalo krško občinstvo. Saj ne, da bi vokal Sergeja Škofljanca potreboval kakršnokoli pomoč - njegov kristalno čist glas ne pozna napak. In jih tudi ne priznava. Gotovo eden izmed top vokalov Slovenije tudi tokrat ni razočaral, kljub temu, da ga je naslednji dan čakalo zahtevno opravilo - duet s Tarjo Turunen v KinuŠiška. A Sergej svojega glasu zaradi tega v Krškem ni "šparal"
Fantje so nadaljevali s paketom starejših uspešnic (Kaja, Čarovnice, Amsterdam, ...). Sproščenost na odru se je stopnjevala, fantje so se lepo razigrali in uigrali. Komaj slišne občasne drobne ritmične napake in nekoliko glasnejše bas linije je zaznalo le najbolj napeto uho in tudi to ni moglo razbiti pravega rockovskega vzdušja tudi pri najbolj kritičnih poslušalcih. Preko naslovne skladbe novega CD-ja Fallen angels je ekipa pod vodstvom starešine Marka Slokarja vodila publiko do rockovske ekstaze. Enega izmed vrhuncev večera je gotovo pomenila akustično/električna izvedba miksa Ogenj/Ker te ni. Petje na odru skorajda ni bilo potrebno, občinstvo pod odrom si je dalo duška in Sergej se je lahko prepustil igranju akustične kitare, kmalu pa so se mu na instrumentih pridružili še ostali člani. Duet Marko in Matjaž na kitarah, basist Martin ter bobnar Miha v ozadju. 12-letno pot skozi Pekel in raj so popeljali do drugega vrhunca in hkrati zaključka s Starimi devicami. Toda občinstvo se ni pustilo kar tako odgnati. Zahtevali so še in to klub temu, da so v prvi vrsti iz odra odvzeli spisano setlisto in mrzlično iskali po njej, kar še ni bilo zaigrano na koncertu. Kljub temu, da smo slišali celoten program iz setliste, smo vztrajali. In dobili smo svoje.
Tokrat Requiem niso ponovili napake iz koncerta v Šiški, kjer smo v bisu ponovno slišali že prej zaigrana komada. Fantje so tokrat dodali še Kraljico noči ter Rock `n` roll naj živi. Toda publika je bila tudi po tem dodatku še naprej neizprosna. Fantom ni preostalo drugega, kot da v drugem dodatku ponovijo še Slovensko. Nato so se Requiem počasi poslovili, mi pa smo se več kot zadovoljni odpravili proti domu.
fotografije: Jože Hvala
na vrh