Kot vsak poletni vikend sem bil tudi v prvem avgustovskem v dilemi, kam oditi na "oddih" oziroma na metalsko rajanje. Glede na to, da se poleti spodobi iti na morje, sem si za končni cilj izbral Izolo in festival Haliaetum v letnem gledališču Arigoni.
Prva stvar, ki mi je padla v oči, je seveda ime festivala, ki je zelo originalno saj je ime večine metalskih festivalov sestavljeno iz dveh besed: "nekaj" in metal, seveda ne nujno v tem zaporedju. Preprosta radovednost me je premamila, zato sem na netu izvedel, da je to ime nosila Izola v času Rimljanov; hm, se pravi, gremo na rimljanski metal? Tega se pa še niso spomnili. V redu, sonce, morje, plaža... ni lepšega. Takoj po službi sem naložil sopotnike in skočili smo dogodivščinam naproti. Ko smo prispeli v Izolo, smo se seveda izgubili pri iskanju prizorišča. Po nekaj telefonskih klicih sem izvedel, da se kamp ne nahaja zraven prizorišča, ampak nekaj minut stran in da je zaseden, kar nam seveda ni šlo v račun, saj se je festival komaj začel. No, naposled smo le našli Arigoni, čedno malo obmorsko gledališče, tokrat prirejeno v metal "utrdbo". Na srečo smo nedaleč od letnega kina našli parkirišče "na črno". Ker smo kar nekaj časa zgubili z iskanjem tega in onega, smo seveda zamudili prve skupine.
Festival se je zame zame začel s Thraw, ki so kot vedno poskrbeli za pravo energijo in vzdignili publiko - ta se je počasi dvigovala iz sedečih položajev. Sledili so To Hate ter vzdušje začinili z novo šolo melodičnega death metala. Njim so sledili vedno odlični Dekadent, katere bi seveda raje videval na večjih odrih, saj nanje sodijo, vendar se moramo žal sprijazniti s tem, kar nam je ponujeno. Po krajši tonski / pivski pavzi so sledili italijanski Children Of Technology, ki so že ob prihodu na oder poskrbeli za poseben izgled, saj imajo čisti punk image ter žensko bobnarko, kar je bilo pravo presenečenje. Najbolj sem si želel videti Lene kosti, ki so se na oder zgrnili šele okrog enih, saj so predhodne skupine do takrat nabrale za slabi dve uri zamude. Kot vedno ni šlo brez obvezne „maškarade" pevca Milana Krušiča, ki je spreminjal svoj poklic kar na odru, od mesarskega vajenca v doktorski halji, „boksarja", do kosca (reaperja). Odigrali so suveren nastop, podobnega smo videli tudi že na peklenski noči v Dornberku teden poprej. Setlista ni tako prinelsa nič novega, torej venček dobro poznanih in uigranih komadov : In My Nightmare, Warrior, Stones Of Death, itd. Tudi odziv publike je bil boljši kot poprej, saj so se sedaj dokončno razživeli tudi ostali „posedači", katerih prej ni bilo mogoče spraviti stran od njihovega kozarčka piva. Žal zaradi utrujenosti in pozne ure nisem čakal še zadnje skupine Fides Inversa, tako da sem se po napornem dnevu odpravil spat.
Drugi dan je bilo seveda takoj zjutraj obvezno iskanje hladnega kozarca piva in seveda ... plaže in morja! Po nekajurnem namakanju smo se počasi odpravili do prizorišča, kjer so za vse black metal oboževalce začeli „štromati" Dalkhu. Najprej me je presenetila nova „frizura" sicer zelo dolgolasega bobnarja Kalkija , bralcem Rocklinea verjetno bolj znanega kot pevca glam metal banda Hotty Mkknoty. Predstavili so sicer zelo kratek, a odmeven sklop komadov: Pitch, Greyhound, Media Whores, Slaves We Are, Slaves, Visit, Master Of Time And Place...). Okoli 20.00 so v gledališču začele odmevati salve smeha, saj so nam pravo odrsko nastopaštvo v svoji polni moči pokazali Dickless Tracy. Brata Cepanec se z največjim užitkom muzata in delata grimase na veliko zadovoljstvo fotografov, saj nobena fotografija ni zaman. Po nekajminutnem premoru so se na oder „zbasali" verjetno najbolj težko pričakovan band tega večera Eruption, na začetku presenetljivo brez vokalista Bucota, kar je verjetno marsikoga presenetilo, saj je več kot zaščitni znak tega razigranega banda. Vendar je na srečo šlo samo za instrumental / intro. Takoj pri prvem resnem komadu ( Monumental Mind) se jim je seveda pridružil. Predstavili so nam celo dve nove pesmi : Selfcaged in Celestial God, ki sta seveda zveneli odlično. Po koncu njihovega koncerta smo na žalost izvedeli že rahlo utrujajočo novico da se po „uradnem" kampu spet sprehajajo policisti in „darujejo" kazni za „črno" kampiranje. Ker se mi zdi, da ima naša država že tako previsoke davke smo se seveda na hitro pobrali nazaj v Ljubljano. Za naslednje leto pričakujem boljšo organizacijo kampiranja in parkiranja. Sicer je bil festival dokaj solidno izveden, detajli (družba, lokacija, kapaciteta, bandi ...) rahlo spominjajo na na žalost že „mrtvo" Metal manio. Pohvalil bi zmerne cene piva (le 2€). Manjkala je tudi obširnejša ponudba tople hrane. Več sreče prihodnjič ali kako že pravijo?
fotografije: Martin Prezelj
besedilo uredil: Jernej Vene
na vrh