Guapo, štirje jezdeci apokalipse na Dunaju (2008)

Guapo so v Sloveniji nekaterim ljubiteljem glasbe že znani, še posebej od takrat, ko so v Ljubljani nastopili kot predskupina za Fantomas. Sam sem jih spoznal ob prebiranju raznih člankov, kjer so jih dostikrat primerjali z Magmo, Univers Zero in pa tudi s King Crimson. In res je, Guapo kar dosti jemljejo od teh zasedb, še posebej opazen je vpliv Magme, z mogočnimi bas linijami in hipnotičnim Rhodes električnim klavirjem. Od Univers Zero in King Crimson (tam nekje v obdobju Larks' Tongues in Aspic) pa so prevzeli grozljive atmosfere.

Pri Guapu se zelo veliko vrti okrog pianista Daniela O'Sullivana, ki je s svojim prihodom v skupino prinesel glasbi nekaj več in jih povzdignil iz popolne obskurnosti. Že takoj prvi album, ki so ga posneli z njim (Five Suns) je dvignil veliko prahu in je še dandanes tretiran kot njihov najboljši izdelek. Dave Smith je še edini izvirni član zasedbe in osebno ga štejem med najboljše sodobne bobnarje. Po odhodu Matta Thompsona (basist) dvojec albume snema sam (O'Sullivan je prevzel dolžnosti na basu in kitari), medtem ko na turneje z njima potujeta basist James Sedwards in Kawus Torabi.

In ravno v takšni postavi so se Guapo po izdaji plošče Elixirs (2008) podali na pot po Evropi. Pri njih je glasba vedno v ospredju, saj možje s turnejami ne zaslužijo nič in igrajo v majhnih klubih. Vidi se, da v živo igrajo zgolj iz ljubezni do glasbe in svojih poslušalcev.

Guapo sem edinokrat pred to turnejo videl lani na Rock in Opposition festivalu, kjer so praktično pometli z vsemi ostalimi skupinami, z izjemo Faust, Present in Magme. Tokrat jih nisem želel zamuditi, a glede na to da imam orientacijo zlate ribice, sem se moral zanašati na dobro voljo in prevoz vselej ustrežjivega biblijskega očaka ekipe rockline, ki mi je nudil ugodje štirikolesnika za pot do Dunaja.

Pot je potekala v tropskem nalivu, jesenskem dežju, kakorkoli želite, skratka bilo je turobno in temno, idealno za apokaliptična in post-apokaliptična razpravljanja skupine Guapo. Pot se je navkljub poskusom božanstev, da ljudstvo rešijo dolgočasnih rock filozofov, končala srečno, z le par brazgotinami (a to ni imelo veze s samo vožnjo) in tako se je nekaj žez osmo prikazal biser avstro-ogrskega cesarstva. Ali pač ne? Čez nekaj minut, ko sva prišla na prizorišče koncerta, sva ugotovila, da sva se pravzaprav vrnila na začetek poti, da sva napravila krog in končala na Metelkovi. Arena na Dunaju je namreč na las podobna naši Metelkovi in za nekaj trenutkov sem bil prav zmeden, ker sem mislil, da sem v kakšni vzporedni dimenziji.

Po nekaj minutah iskanja pravega kluba, sva vendarle prispela na mesto zločina in kot dva maratonca prisopihala v dvorano, kjer so se opojne vonjave cigaretnega dima, znoja in še kakšnih drugih substanc že dodobra premešale in hipnotizirale občinstvo.

Med Areno in Metelkove pa je vendarle ena velika razlika. Na prizorišče sva prišla le pol ure po predvidenem začetku koncerta (kar bi na Metelkovi pomenilo, da bi do koncerta manjkalo še vsaj dobro uro) in koncert se je že začel. Guapo so že dodobra ogreli občinstvo.

Ko sem kasneje tuhtal koliko sva v resnici zamudila, sem ugotovil, da v resnici ni bilo tako hudo. Prišla sva po uvodnem delu Black Oni (2005), tako da nisva zamudila ničesar ključnega. Guapo so ravno prišli v zagon, ravno so začeli z najbolj divjim delom Black Oni, te epske in monumentalne več kot štiridesetminutne stvaritve. Tokrat so nas, za razliko od Rock in Opposition festivala, počastili z izvedbo celotne skladbe. V Franciji so odigrali skrajšano verzijo. Ko so začeli igrati še King Lindorm iz novega albuma Elixirs (2008), sem mislil da bo seznam sklad identičen tistemu iz Francije, a na žalost niso odigrali (vsaj) skrajšane verzije Five Suns (2004), moje najljubše Guapo kompozicije. Koncert je tako bil končan že po dobri uri, a nič zato. Guapo so naredili izjemen vtis. Njihova glasba je res nekaj posebnega in je prepoznavna že takoj, ko jo slišiš. Tistih bas linij in Rhodes klavirja ne bi mogel zamenjati za nič drugega. Možje imajo zelo prepoznaven slog skladanja in čeprav se v njihovi glasbi opazijo določeni vplivi skupin, ki sem jih omenil, so zelo samosvoji in izvirni.

Napram stvaritvam, ki se lahko slišijo na njihovih albumih, Guapo v živo izpadejo precej bolj agresivno, h čemur precej pripomoreta basist in kitarist, ki na albumih ne sodelujeta. V živo so Guapo torej veliko bolj divji napram včasih kar komornim trenutkom na studijskih izdelkih. Tudi bolj umirjeni in tihi deli so glasnejši in tudi skrajšani. Očitno so Guapo za žive nastope skladbe kar dodobra predelali in vse kaže, da so se zelo potrudili. A vse jim ni uspelo tako kot bi si želeli. Kitara včasih, še posebej med tistimi deli, kjer je na albumu ni, zveni nekoliko izgubljeno in zdi se kot da ni najbolj na mestu, a pri nekaterih odsekih je prav kitara tista, ki dvigne temperaturo in doda tisti pravi rockerski žar. Guapo so še posebej "zažgali" čisto na koncu koncerta, ko so nekaj minut pokazali pravo avantgardno odisejado na le enem tonu. Par minut so praktično držali le en ton in akord in le tu in tam dodali nekaj improvizacij na klaviaturah in kitari. Še posebej se je odrezal kitarist, ki je z metalskimi rifi dokončno začinil imeniten nastop.

Guapo so torej znova dokazali, da so v živo fantastični, a tudi njihovi albumu so izjemni, treba je pač vedeti, da v živo ne boš slišal točno tistega kar je na albumu. In ravno zato je takšne skupine dobro videti v živo. Ker ti vedno ponudijo nekaj svežega kar še nisi slišal na njihovih studijskih izdelkih. Prav tako si štejem v čast, da lahko slišim takšne mojstrske glasbenike kot so oni. Prav vsi so mojstri svoje obrti in ni ti potrebno oditi na razne stadione in mega koncertna prizorišča, da bi slišal mojstre takšnega kova. Včasih jih lahko najdeš tudi v zakajenem klonu Menze pri Koritu. Guapo igrajo glasbo z dušo in za dušo. Njihove avantgardne stvaritve so polne lepote, groze, ljubezni, strahu – odsevajo vse plati človeške duševnosti. In vse to brez besed. In takšen sem ostal tudi sam – brez besed. Le še to: poskusite Guapo, so res čudoviti.

Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Aleš Podbržnik