Kino Šiška je še enkrat več dokazal, zakaj postaja eden vodilnih glasbenih prizorišč na naši skromni slovenski sceni. Kljub temu da Medeski, Martin in Wood niso neznanka slovenskih tlem (nastopali so na jazz festivalu leta 2006 skupaj s kitarskim virtuozom Scofieldom in leta 2009, na "abrahamu" našega jazz festivala, kjer so igrali interpretacije Zornovih stvaritev), so tokrat prvič navdušili čisto sami, kot samostojen trio. In njihova glasba, ne interpretacija glasbe koga drugega ali skupni projekt z ostalimi glasbenimi velikani, zagotovo tudi najbolj prija prostoru Kina Šiška in njegovi zvesti publiki. Trojica, ki prednjači predvsem v ustvarjanju odličnega in samosvojega groove-a, znotraj katerega se zateče sem in tja k free jazzovskim trikom, je publiki s svojim nastopom zagotovila prav to - močan, nepozaben groove, kateremu so vsepovsod na prostoru sledila gibajoča se telesa, če ne kar plesni koraki.
Začetek tria je bil za atmosfero zelo pomemben. Kljub temu da so v "intru" nastopa predvsem eksperimentirali, da je Billy Martin preizkusil prav vsako glasbeno igračko, ki jo je našel ob sebi, so glasbeniki s svojo energijo in nasmehi nemudoma vzpostavili stik s poslušalci. In takoj, ko jim je uspelo to, so imeli vse niti v svojih rokah. Publika jim je sledila na vsakem koraku, največkrat kar s, no, koraki samimi. In to plesnimi. Kajti ko so Medeski, Martin in Wood iz eksperimentalnega jazza prešli na njihov groovy jazz-funk, ki temelji predvsem na samplih, je Kino Šiška eksplodiral od navdušenja. Sicer je uvod kot posamezniku pripadel Billyju Martinu, ki je mestoma popolnoma sam navdušil z virtuoznim bobnanjem, še bolj pa je omrežil množico s svojimi tolkali, ki so največ pripomogla k ustvarjenemu groove-u.
Trojica se je seveda najbolj zatekala k materialu s svojih najbolj uspešnih albumov - "The Dropper", "Uninvisible", "End of the World Party", "Out Louder", "Let's Go Everywhere", "Radiolarians II" in "Shack-Man". Seveda pa ni ostalo le pri tem - v duhu "live" nastopov so veliko improvizirali, predvsem John Medeski na svojih klaviaturah, odlični so bili tudi posamezni improvizirani duoti, ko sta se Martin in Wood podala v prav smešen "dialog" - Martin je s svojimi bobni nakazoval Woodu, kdaj naj ta odigra določeno linijo na basu, in rezultat je bil super, tako za publiko kot za glasbenike. Videlo se je namreč, kakšno vez tvorijo vsi trije, kako se odlično razumejo, tako za inštrumenti kot v zasebnem življenju. Večina poslušalcev je seveda obstalo odprtih ust ob tem že skorajda telepatskem razumevanju med glasbenikoma.
Improvizirani deli so bili za glasbene sladokusce in pikolovce zagotovo najbolj zanimivi. John Medeski za klaviaturami se je pri tem izkazal za pravega mojstra. Neprestano je menjal položaje za množico klaviatur, roke so švigale sem ter tja, ena je igrala Hammond, druga melotron, pa nato klavir, potem še synthesizer. Eksperimentalne zvoke dežnih kapelj, psihadeličnih zvokov, perečih zvokov razbijajočega stekla ter še mnogo drugih je kombiniral z jazzovskimi "sampli", ki jih je ponavljajoče igral na drugih inštrumentih s tipkami. Predvsem s to avantgardno kombinacijo eksperimentalnih zvokov in virtuoznega jazzovskega igranja (kar je počel le z eno roko) si je Medeski večkrat prislužil gromek aplavz.
Medeski, Martin in Wood so zaključili v svojem slogu - z bučnim outrom. In konec je pomenil tudi bujenje publike iz transa, ki ga je trojica pričarala v slabih dveh urah igranja. Prav zato je bilo logično, ko smo prav vsi zahtevali več. Celih pet minut so nas MM&W pustili ploskati, kričati in topotati. Vendar so se le vrnili in zaigrali še odlično popotnico za domov, ki se je nekoliko razlikovala od njihovega dosedanjega nastopa - iz groovy-hiphoperskih-jazzy samplov so prešli na skorajda etno skladbo (v stilu lanske interpretacije Zornovih kompozicij), ki sicer ni nič manj groovala. Trio je s tem pokazal iz njihove množice obrazov le še enega več, še enega, ki brez težav prija še tako zahtevnemu poslušalcu.
Dve uri bravurozne glasbe tako nobenega nista pustili hladnega. Medeski, Martin in Wood so se v Sloveniji proslavili še tretjič, tokrat kot samostojen bend, kar jim je odlično uspelo. Trikrat smo jih lahko uživali, trikrat so se prikazali na popolnoma drugačen način, vendar vedno v isti luči. V luči zmagovalcev. Prepričan sem, da je množica, ki je zapolnila Kino Šiška, uživala vsaj toliko kot jaz, ki sem že po polovici nastopa začel razmišljati o hvalospevih, ki jih bom spisal v reportaži. In prav je tako.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh