Grmenje ob 25. obletnici Rage metala v Villachu (2009)

25. let ni malo. Strupeno prirejena set lista, namenjena uživanju najbolj zagretim fanom skupine, je prav tako dejstvo, ki se ga ne da zaobiti. Bližnji Beljak, pa je, odkar je Slovenija zabrisala zahodno, severno in vzhodno mejo, nasploh lep alibi, da se odpelješ po službi na sladoled. No najmanj na sladoled, če ne že na koncert Rage. Le kdo bi si mislil? V vselej nezanimivi Beljak, vsaj kar se koncertne ponudbe tiče, ti pridejo legendarni nemški heavy metalci, da zagodejo venček skladbic in proslavijo svojih prvih 25. let. 

Ogrevanje dvorane Bambergsaal v Parkhotel-u Villach, se je pričelo okrog osme ure zvečer. Vsekakor prazna. Fantje Sentimentalistic Bitches, ki niso skrivali veselja nad dejstvom, da nastopajo na večjem metalskem dogodku, kot so jih navadno vajeni med obiski lokalnih "pajzljev", so ponudili nekakšen heavy metal, ki se je na trenutke težnostno odklanjal k doomovskim zavojem. Čist a morbiden vokal, naslonjen k masivni riffovski zavesi, kotaleči ritmi srednje ali nižje hitrostne prestave. Brez presežkov in s precej rezerve, ki jo bo skupina s koncertno kilometrino, že še zapolnila.

Mlad nemški bend je kvintet, ki je ponudil modne vzgibe vgrajene v klasično heavy metal šablono. Nekaj več napadalnosti in agresije ob pevčevih izbruhih je bilo zaznati, kot med nastopom predhodnikov. Skupina se je otepala z zvočnimi nevšečnostmi, a le nekako pregnala svoj šov do konca. Veliko je generičnosti in težko je izluščiti atribute, ki bi postavljali to skupino na tirnice prepoznavnosti, ki mora biti plod talenta in lastnih avtorskih idej. Že tudi sam odrski izgled skupine, ki se je opremila v konfekcijo, da nalašč vzbuja pozornost. Kmečki klobuk na glavi in nevarni bullerji na nogah kratkolasega pevca, že brez da bi poslušal skupino, ponujajo namigovanja o tem, da se Flight Delight še pošteno iščejo v glasbenem svetu.

Kvartet doma iz Beljaka je skupina, ki je nastala leta 2004 in ima v žepu prvenec "Bleeding Earth", ki je izšel leta 2008. Nemara se jih kdo med vami spomni kot "rookie-je" z nastopa na MetalCampu 2005. Skupina vozi zanimiv slog, kjer gre za mešanje starošolskih Iron Maiden elementov s kakšnimi praizvornimi Slayer, skratka thrash/heavy! Zanimivost zasedbe je pevka Lidia, ki je vzbujala pozornost zlasti po growlih, ki jih je dodajala k siceršnjim čistim in melodičnim linijam. Skupina je sicer zelo zgledno uigrana in odrsko usklajena, vsekakor pa Lidia prevzema glavnino pozornosti med nastopom s svojo suverenostjo. Thytopia so priredili zelo lepo koncertno doživetje, tudi domača publika jih je "po domače" sprejela in zasedba je dokazala, da se tudi pri naših severnih sosedih od časa do časa pojavi kakšna metal skupina, ki je lahko zanimiva.

Festivalček je ohranil simbolično lokalno veljavo tudi v nadaljevanju, ko so prilezli na oder domačini iz Beljaka Madog. Gre za skupino bogatih izkušenj, saj njeni začetki segajo prav v leto 1991. Zasedba ima v žepu sicer komaj dva studijska albuma (zadnji - "Fairytales of Darkness" je izšel že davnega 2001 leta), pohvali pa se lahko tudi po temu, da je prispevala priredbo originala skladbe The Crowling Chaos skupine Rage na kompilacijo "Back in Time - A Tribute to Rage". Da, taistih Rage, ki so nato za Madog nasledili oder dvorane Bambergsaal. Madog so heavy metalci, ki so melodični, gojijo okostenelo obliko metal izročila, a hkrati nadgrajujejo to formo s power metal primesmi. Zasedba se približuje prvinam nemškega power metala in ljubitelje kakšnih Stormwarrior, Gamma Ray in podobnih, bi lahko ob predstava Madog spravila v stanje višje radovednosti. Komapktno izdelan nastop, zelo dobro petje pevca/kitarista Hansija, domiselne solaže in seveda toča metalskega hrupa, ki je spravila v prednjih vrstah celo vedno zadržane Avstrijce do tega, da so si pod takti Madog jurišnic pretegnili nekaj udov. Skupina se je pridno držala avtorskega materiala in pravzaprav pripravila odlično platformo za nastop Rage. Morda je bila priredba Iron Maiden Run To The Hills kaplja preveč. Da je skupina cenjena, poznana in priljubljena med Avstrijsko publiko je pokazala tudi dvoranica, ki je postala med koncertom precej bolj napolnjena.

Okrog pol enajste ure zvečer pa smo le dočakali tudi Rage. Legendarni nemški power metal bend, ki letos praznuje 25. let obstoja, se je mudila na turneji v aprilu in tale "oddaljeni" koncert za praznik dela je bil deležen nekaterih posebnosti.

Prva je ta, da je bil repertoar skrajšan za pol ure. Drugi je ta da na nastopu ni bilo pevke, ki sliši na ime Jen Majura, ne orkestra s katero Rage so na tej turneji odigrali sveženj skladb repertoarja v akustični izvedbi. Morda pa najlepša posebnost tega Rage koncerta, da je bila karta v predprodaji vsega 15,00€, na dan koncerta 20,00€. No nizka cena vstopnic, pa je vzrok skrajšanja repertoarja in to Rage zelo neradi na glas priznajo. Raje povedo, da so morali skrajšati repertoar zaradi bolezni ali prevelikega števila predskupin.

Trio Peter "Peavy" Wagner (vokal/bas kitara), Victor Smolski (kitara, klaviature) in Andre Hilgers (bobni, ex-Axxis) je osrečil prisotne z odlično set listo v kateri smo naposled le dočakali posvetilo starejšim Rage klasikam, ki jih je v prvem desetletju novega tisočletja, ali bolje rečeno, odkar so Rage znova klasični udarni trio, na njihovih koncertnih repertoarjih, nekje od leta 2000 pa navzgor, kronično primanjkovalo.

Tako smo prisotni resnično uživali ko so odjeknile prastare klasike Nevermore, Firestorm na sredi koncerta in The Pit And The Pendulum pred zaključkom, s plošče "The Missing Link (1993) ali Enough Is Enough Is Enough (album "Trapped", 1992).

Zasedba je udarila s prvim taktom na vso silo in spravila v trenutku avditorij na noge s hitom Higher Than The Sky ("End Of All Days", 1996), stresla v skrajšani verziji še prastaro Don't Fear The Winter ("Perfect Man", 1989), potem pa so ponorele zlasti prve vrste, ki so bile pridno založene s peščico Slovencev in celo tremi Hrvati, ko je počila War Of Worlds ("Soundchaser", 2003).

Energija je bila izredna in koncertna atmosfera na silno visokem nivoju, ne glede na pasivni odnos avstrijskega občinstva. Rage so mleli klasiko za klasiko in to je bil jeziček na tehtnici, ki je prinesel garant enkratnega razpoloženja, doživetja, rekel bi, da glede na moj šesti ogled te skupine, celo enega najbolj kompaktnih, neposrednih, rušilnih Rage koncertov, brez obveznega pompa in običajne odrske krame (lobanje ipd...), pa čeprav se je seštelo nekaj faktorjev, opisanih v enem gornjih odstavkov, ki so odvzeli temu dogodku kar precej koncertne sape (daljša set lista, akustični del itn...).

Ne glede na to, je trio s svojimi izkušnjami in neverjetno profesionalno držo, visoko samozavestno rutiniranostjo ter znano rušilno nepopustljivostjo, ki jo s svojo močjo razvije na odru, pričaral fantastično doživetje, kjer je pravi oboževalec zasedbe Rage preprosto tega večera moral biti prisoten. Udeležba je bila gotovo obvezna. Verjetno najlepšo nagrado za zvestobo pa so prejeli potem, ko so Rage po Set This World On Fire ("Unity", 2002) odstrelili prisotne v čase zasedbe Avenger in leto 1985 s Prayers Of Steel, pa po njej prilili olja na ogenj še s klasiko Suicide (prvenec "Reign Of Fear", 1986).

Trojka je čvrsto uigrana ekipa, ki zlepa ne naredi napake. Rage so postregli zelo dober zvok, lepo mero odrske telovadbe, Peavy je znova preznojil "kar se preznojiti da", Smolski pa osupnil s supersoničnimi kitarskimi eskapadami. Terrana ostaja nenadomestljiv bivši bobnar in to se pozna v koncertnem zvoku - Rage so definitivno žrtvovali del odrske eksplozivnosti, vsekakor pa znanje in tehnika sicer odličnega Hilgersa več kot zadoščata za Rage. Trije ljudje znajo perfektno zapolniti zvočni prostor na koncertih.

Koncert je trajal dobro uro in pol. Rage so se potem hitro izgubili za odrsko zaveso in pobegnili v sosednji hotel, kjer so prenočili. Smolski je odšel takoj spat, ker je staknil prehlad in je bil zelo utrujen, Peavy in Andre pa sta se prikazala pred recepcijo, kjer smo ju, štirje neutolažljivi slovenski Rage manijaki, prestregli in razdrli besedico ali dve. Ob tem bi se rad zahvalil organizatorju koncerta Albertu Pernulu, ki nam je dal po koncertu natančna navodila, kje "prestreči" skupino, nadalje za odlično izpeljan dogodek, veliko gostoljubnost, prijaznost in vso podporo, ki jo je ponudil medijem. Upajmo, da bodo takšni koncertni dogodki v Villachu postali redni in tako dodatno obogatili koncertno ponudbo na polju metal in/ali rock glasbe. Rage pa kot povedano. Ne morejo in ne znajo razočarati tudi v letu 2009! Odličen metal spektakel torej!

fotografije: Robi Lipej