Po četrtkovem pankovskem poskakovanju in prepevanju, se nam je v soboto v klubu Gromka obetal bolj konkreten večer. Ob skrajno mrzlem in neprimernem vremenu za postavanje pred klubi, so se v drobovju prizorišča pripravljale skupine Vulvathrone, Psychofagist in Fuck the Facts. Skupni imenovalec vseh treh bendov je nekonvencionalnost. Za svojo izražanje drugačnosti pa si si izbrali grind core, ki je po predstavi sodeč, širok kot analna odprtina porno igralke po odigrani skupinski orgiji z desetimi žrebci. Pošteno povedano, sem sam prišel pogledat predvsem zadnje izvajalce Fuck the Facts. S predskupinami se niti nisem kdove kako obremenjeval pred koncertom. Moja napaka. Vulvathrone sicer verjetno pozna že vsak malo bolj resni spremljevalec scene. Pravo presenečenje pa so bili zame Psychofagist.
Vulvathrone so, verjetno tudi zaradi koncertne kilometrine, sposobni narediti izjemno sproščeno vzdušje. K temu so pripomogli tudi njihovi kolegi v občinstvu. Tako, da sem se na trenutke počutil kot na razširjeni vaji skupine. Kljub stalni zajebanciji, pa na srečo zaradi tega ne trpi izvedba njihovih komadov. Verjetno najboljša grind zasedba iz naših logov, odigra vse skladbe surovo in ubijalsko. Med nastopom je kitaristu sicer počila struna. Ostali člani pa se niso pustili zmesti in so na odru odigrali »semi-stand-up« točko, ki nas je med ugibanjem ali je šel majster srat, zabavala do prihoda ustanovnega člana nazaj na oder. Imeli so tudi dovolj časa, da predstavijo širok opus in zadovoljen sem odšel na pavzo.
Prav težko se je bilo motivirati in prisluhniti sledeči zasedbi, saj so bila pričakovanja izjemno nizka. Italijani Psychofagist imajo očitno povsem svoje razumevanje glasbe. Igrajo hm... progresiven jazz grind? S tem, da je še najmanj pravovernih grind momentov, oziroma se pojavljajo ob nepričakovanih trenutkih. Tako struktura komadov niha od povsem umirjenih jazz momentov, kjer v bobnarski spremljavi izstopa šelestenje činel, do besnečih grind trenutkov. Vokal uporabljajo Psychofagist minimalno. V vsaki skladbi je vključenih vsega nekaj vokalnih linij. Glasba sama je zelo težko poslušljiva, vendar še vedno dovolj, da poslušalca drži prikovanega pred oder. Če bi me nekdo slikal pred odrom med koncertom, bi bil moj izraz na obrazu takšen, da bi me verjetno takoj poslali v šolo za ljudi s posebnimi potrebami. Če vas zanima kako vse skupaj zveni, pa kliknite sem. Video pove več kot tisoč besed.
Po po hudih intelektualnih izzivih, na katere sta bili obsojeni moji možganski polobli, so po nastopu Italijanov, prišli na oder Kanadčani Fuck the Facts. Bend je v karieri izdal že osem celovečernih albumov. V njihovi diskografiji, pa je še malo morje »splitov« (»deljenih izdaj«, navadno z dvema, največ tremi skupinami) in EP-jev. Vsekakor dovolj, da lahko obiskovalec pričakuje samozavesten nastop. In dočakali smo ga. Skupina ima na odru dve kitari, ki pričarata vzdušje grmenja nevihte. Tako se je koncert tudi začel! V ritmih slovaške himne »Za Tatrami se bliska«. Nevihta pa je hitro dosegla koncertno prizorišče. Dva vokala, ki jih uporabljajo Fuck The Fact, sta dodatno nadgradila prepričljivo atmosfero. Poleg basista je na vokalu še dekle hobitovskih dimenzij in peklenske kombinacije glasilk ter respiratornega sistema. Glasba skupine, pa je konglomerat noise-a, nekaj zvrsti core-a in seveda grinda. V sicer »naspidiranih«, kratkih komadih, najdejo dovolj prostora za vključevanje »groove« momentov, ki prisilijo obiskovalca - vsaj tiste brez predsodkov, v pozibavanje. Zelo kvaliteten zaključek večera torej.
Tokrat se v samo kvaliteto zvoka ne bom spuščal. Saj je v Gromki vedno na približno enako zadovoljivem nivoju, to pa pomeni, da je primeren za glasbene zvrsti, ki se navadno predstavljajo na odru tega kluba. Dežju smo z živahnim dogajanjem v dvorani pokazali fakiča, se nam pa je, no vsaj večini, znova pridružil na poti domov. Fuck the Facts, Fuck the Rain!
na vrh