Festivalska sezona je v polnem teku in v prestolnici je že nastopilo koncertno mrtvilo, ki z redkimi izjemami (vsaj kar se tiče ekstremnejših glasbenih žanrov) traja vse do jeseni. Zato so redki koncerti, ki se poleti zgodijo toliko bolj dobrodošli. Sploh, če se zgodijo na petek in sploh, če se na slovenske odre vrne »mehiški« čarovniški narko kartel Brujeria. Pretekli petek jim je v spodnjem nadstropju Kina Šiške delala še domača grind zasedba Glista in oba benda sta sicer ne prav pretirano številčno publiko ogrela z blast beati, kruljenjem, cviljenjem, kričanjem, ostrimi rifi in diskom.
Da, diskom, saj ljubljanski grinderji Glista, ki trenutno pripravljajo prvo studijsko ploščo Death Machinery, izid katere napovedujejo za letošnjo jesen, klasični grind šus premešajo tudi z elementi diska in valčka. Tudi sicer je njihov grind hudičevo razgiban in poln pestri preobratov, a hkrati z obveznimi elementi grinda kot so blast beati, polka bobni, masivnimi in glasnimi rifi ter raznolikim vokalom Matije Majcna, ki zmore tako ultra globoko kruljenje kot visoko kričanje. Kar je še bolje pa so njegovi akademski in humorni nagovori med komadi med katerimi zveni kot šolani napovedovalec vremena na RTV. Tegli kot diplomiranemu slovenistu ob njih gotovo srček kar igra. Glista so tokrat pripravili še presenečenje, ko se jim je na odru pridružil violinist Andrej Kopač (gostoval je že na prvencu Big Bad Wolf), s katerim so po bendovih besedah izumili avant-grind. Je pa vsa stvar zvenela presenetljivo dobro in upam, da bo sodelovanje svoje mesto našlo tudi na albumu. Glista je bend, ki je zapolnil relativno praznino slovenske grind scene, kar z velikim veseljem pozdravljam.
»Mehiški« (v navednicah, ker mehiško poreklo v bendu v resnici zastopa le vokalna dvojica Juan Brijo in Pinche Peach, sicer pa gre pravzaprav za all-star zasedbo nabrano z vseh vetrov) grinderji Brujeria so pri nas tokrat nastopili tretjič, ki je bil hkrati tudi njihov najbolj skromen nastop pri nas. Žal se tokrat pod rutami in čepicami nista skrivala Jeff Walker (Carcass) in Shane Embury (Napalm Death), s seboj pa niso imeli niti prelestne maskote Pititis, je pa za baterijo sedela bobnarska gmota Nick Barker, pod kitaristovo krinko pa se je dalo prepoznati Antona Reiseneggerja (Lock Up, Criminal, Pentagram Chile). Sicer so Brujeria svoj posel opravili povsem suvereno, pa tudi glasno, manjkala ni niti obvezna animacija publike z zabavnimi nagovori v španščini, ki nam jih je z občasnimi angleškimi prevodi nekoliko bolj približal Pinche Peach, a morda sta njihova prva koncerta pri nas ostala v toliko močnejšem spominu. So se pa lepo v ušesa iz grl dvojnega vokalnega napada spet usedle klasike a la Brujerizmo, Marche de Odio, Anti-Castro, Matando Gueros in Raza odiada, manjkalo pa ni seveda niti posvetilo Trumpu, Viva Presidente Trump!, s katerim so ga Brujeria poslali točno tja kamor si zasluži – v »pito« (glej španski prevod). Brujeria so se od Ljubljane poslovili z obvezno zeleno obarvano priredbo Macarene in poskrbeli za lepo popotnico v festivalsko poletja. Si!
na vrh