Grega Habič velja za najbolje varovano glasbeno skrivnost Slovenije. O tem ni dvoma. Gre za enega najbolj zanimivih glasbenih ustvarjalcev, D.I.Y. magov in kitarskih virtuozov Slovenije in lahko rečem kar širše evropske regije. Če bi ime Grega več sreče s koordinatami geografske širine in višine lokacije rojstnega kraja, bi danes verjetno z lahkoto živel od profesionalen glasbene kariere. Ponudbe bi deževale od vsepovsod in fantu ne bi bilo treba gledati kam gre njegov poslednji groš iz žepa. Njegov slog in tehnika sta tako izpiljena in dorečena, da si Grege Habiča ni težko predstavljati v formacijah G3 in G4 z Joeom Satrianijem in Steveom Vaijem. Brez šale. Pa vendar…..
S petimi studijskimi albumi v žepu in gostovanji priznanih tujih izvajalcev na njih, je jeseniški kitarski guru in profilirani glasbeni vizionar še vedno pahnjen v popolno glasbeno podtalje na slovenski glasbeni sceni. To je potrdil tudi silno klavrn obisk njegovega nedavnega koncerta v novomeškem klubu Lokalpatriot. Petek zvečer. Ura je enajst, v prostoru pa reci in piši 12. ljudi (osebje za šankom je odšteto). Resnično je težko razložiti trend upadanje koncertnih obiskov na klubski sceni, po drugi plati pa ležijo odgovori na dlani, a časa za družbeno kritično angažirano »kričanje« tokrat v tej reportaži žal nimamo. Neoliberalizem nam je požrl vsem skupaj, vso zdravo pamet, narod pa posluša le glasbo, ki jo diktira Veliki Brat.
Grega Habič Band sestavlja danes izjemen glasbeni kolektiv. Kvartet. Poleg Grega sta v skupini še njegova večletna tesna sodelavca in sicer basist Klemen Gasar, ki je nekoč igral pri Gregi kitaro (Klemen je namreč tudi odličen kitarist – nekoč član jeseniške eksperimentalne progresivne art rock zasedbe Gameover, ki je začela kariero v thrash metalu) ter pretanjeni bobnar Blaž Soklič, novejše ime pa dostavlja v ekipo kitarist Peter Pavičič, ki je zadolžen predvsem za ustvarjanje čvrste riffovske zavese (ter nadgradnjo zvočne dinamike) v katero je varno ugreznjeno Gregovo kitarsko solistično »pobalinstvo«.
Bendu ni preostalo drugega kot, da stopi na pročelje praznega kluba in prične »švasati« za ducat prisotnih. Težko je v takšnih trenutkih. Vsa reč deluje, kot javna vaja. Bend je stisnil zobe, odmikastil sočno barvit repertoar, ki so ga sestavljale skladbe pobrane iz celotnega diskografskega opusa Grege Habiča. Mož je znova osupnil s svojo čarobno igro, ki premošča plejado žanrov. Grega se lahko v trenutku prelevi v najbolj razkačenega thrash metal shredderja, že v naslednjem hipu vas bo šokiral s popolnim jazzovskimi variacijami na kitari. Grega je kot komponist izredno produktiven, saj ustvarja glasbeno vsebino velike avtorske samoniklosti. Izbrusil je prepoznaven zvok kitare, s svojim mehko prožnim prijemom deluje njegovo igranje popolna instrumentalna poezija, ki se je ne moreš in ne moreš naposlušati. Preprosto. Gre za kombinacijo kitarskega rocka, močne art konotacije, velikega elementa terapije »nepričakovanega« oziroma elementa presenečenja. V eni skladbi lahko doživiš katarzične preobrate iz fiunkovsko ritmičnega groova, do vampirizacije z metaliziranimi eskapadami, pa tudi blues elementov ne gre preslišati. Ob tem je jasno nekaj. Grega išče dovršeno melodijo. Je izjemno muzikaličen glasbenik in temu podreja svoje kompozicije. Ekipa je ustvarila izreden groove in presunila. Enkrat več!
Uro nastopa, zvok odličen, ljudi pa nič. Fantje so se med nastopom večkrat nasmihali drug drugemu, z izmenjavo komentarjev, kar je naznanjalo njihovo zaprepadenost nad spoznanjem blišča in bede slovenske rock scene v letu 2015!
Tisti, ki so vas polni forumi in Facebook širokoustenja o glasbi, postali ste ujetniki virtualnega sveta in glasbe ne znate več pristno čutiti. Pravi pristni stik z glasbo prinaša le koncertno izkustvo. Nič drugega. In če je to klubski prostor, kjer lahko ješ iz roke tako vrhunskemu kitarskemu akrobatu in njegovi spremljevalni supini, kot je Grega Habič, potem je to izkustvo resnično vsega zlata vredno. Žal tega v deželi Butalcev ne ceni prav nihče več, kajne Dolenjčki?
na vrh