Po napornem prvem dnevu (in še napornejši noči) je bil pred nami drugi dan Graspop Metal Meetinga! Pogled v nebo nas je navdajal z mešanimi občutki, čeprav se je na koncu dneva izkazalo, da nas vreme ni pustilo na cedilu. Festival se namreč odvija zgolj nekaj deset kilometrov od Atlantskega oceana, podnebje pa je temu primerno spreminjajoče se – pogoste so rahle padavine in spremenljivo vreme, klima je torej na las podobna tisti, kot jo ima London na drugi strani Rokavskega preliva.
Da bi si pred novim koncertnim dnevom nabrali dovolj moči, se je mala slovenska odpravica z brezplačnim avtobusnim prevozom napotila v bližnje mestece Mol, kjer smo preizkusili pristno belgijsko kavo. Žal se je pohajkovanje po simaptičnem mestecu zavleklo, zato smo zamudili nastop superskupine Adrenaline Mob, ki jo sestavljajo Russell Allen (Symphony X), Mike Portnoy (ex-Dream Theater) in Mike Orlando.
Na festivalsko prizorišče smo se tako vrnili ravno v času nastopa nemških power metal legionarjev PRIMAL FEAR. Nemci bodo na primorski Metal Manii čez tri tedne nastopili kot nosilci festivala, na Graspopu pa jim je kot enemu prvih aktov dneva pripadala zgolj 45-minutna časovnica. Posledično smo bili priča precej rezerviranemu nastopu, brez pretiranih energijskih vložkov, skratka brez presežkov, po katerih znajo Primal Fear poseči na solo nastopih. Barko nemških orlov je s prepoznavno voditeljsko karizmo krmaril frontman Ralf Schapers, ki je interakcijo s še vedno zaspano publiko vzpostavljal tudi z uporabo podaljšanega odra in med kitarskimi soloti dueta Beyrodt / Karlsson netil zametke ploskanja. Skladbi Strike in Bad Guys Wear Black sta reprezentirali aktualni plošček »Unbreakable« (2012), medtem ko je preostanek set liste padel na pleča starejših klasik skupine. Koračnica Seven Seals z enkratnim refrenom je pod odrom poskrbela za pravo kurjo polt, rezervirani nemški dinamit pa je končno eksplodiral pri standardnem zaključku njihovih koncertov, skladbah Metal is Forever ter Chainbreaker. Rutiniran nastop nemške peterice, kaj več zaradi zgodnje ure in ležernega vzdušja tako na odru kot tudi pod njim niti ni bilo za pričakovati. Že na Metal Manii bo seveda povsem drugače!
Naslednji so na glavnem festivalskem odru nastopili THIN LIZZY, zasedba, s katero se je Rockline v zadnjem letu srečal že ničkolikokrat. V nasprotju z večino ostalih bendov za njih velja, da so kot delavski bend primeren za igranje pred množico, zato jim je bil dotični nastop na Graspopu več kot pisan na kožo. V škornjih nekdanjega prvega moža Phila Lynotta stoji Ricky Warwick, škotski glasbenik, ki je s svojim skromnim, nenastopaškim obnašanjem pobiral simpatije pod odrom in z Lynottovi barvi podobnim glasom Thin Lizzy klasike približal morju poslušalcev pod odrom. Vse pomebnejše kitarske solo točke je prevzel sivolasi Scott Gorham in tako dokazoval, kdo je prva struna skupine, nostalgično sprehajanje po hitih tega nesmrtnega irskega kolektiva pa je vrhunce doživelo z izvedbo skladb Jailbreak, Whiskey in the Jar in kakopak zaključno The Boys Are Back in Town. Fantje so se vrnili v mesto!
Potem ko so bobniče privržencev ekstremnejšega metala na glavnem odru razvajali novodobni floridski thrash metalci Trivium, se je glavnina mase ob šesti uri zvečer preselila v šotor Marquee I, kjer je naslednja slaba ura pripadla klasični šoli ameriškega thrash metala, zasedbi EXODUS! Američani so dokazali, da z njimi ne gre češenj zobati, bil pa je to tudi poseben koncert, saj se je na oder ekskluzivno vrnil kitarist Gary Holt, ki sicer pri Slayerjih nadomešča Jeffa Hannemana in tako manjka pri obveznostih v svoji matični skupini. Slayerji po nastopu prejšnjega večera očitno še niso odpotovali naslednjemu koncertu naproti, zato se je ponudila priložnost, da se standardnemu kitarskemu dvojcu aktualne Exodus turneje Ricku Hunoltu in Lee Altusu pridruži Holt in tako še ojača kitarske linije. Resda Exodus ne slovijo po kompleksnih tercetnih harmonijah tipa Iron Maiden in zato ne potrebujejo treh kitar na odru, je pa zato trojica še okrepila agresivne prijeme, rezultat česar je bil žmohta poln zvok in z njim izpolnjeni pogoji za nepozabno norijo! Klasikam iz osemdesetih so Exodus dodali pridih novega tisočletja (Iconoclasm, War Is My Shepherd), čeprav roko na srce tudi v tistih nesmrtnih klasikah Bonded By Blood ere moderno zveneči vokal Roba Dukesa uniči vonj po osemdesetih. Dukes, ki je odraščal v vodah punka in hard corea, namreč z živalskim odrskim nastopom in kričečim grlnim vokalom ubija klasično thrash metal komponento v skupini in jo tako z na novo definiranim nastopom (uspešno) umešča tudi med velikane današnja thrash metal scene. Meni osebno to ni povšeči, kdor pa se je v preteklih letih z njegovo presenco že spoprijateljil, je v toksičnem Exodus valčku zagotovo dobil enega izmed nastopov festivala!
Komaj so iz odra v največjem festivalskem šotoru sestopili Gary Holt in njegova četica, že se je iz zvočnikov glavnega odra zaslišal intro Never Dead še enih thrash metal velikanov – MEGADETH. V času nasnetega intra se je kvartet razporedil po odru in ob začetnem Mustainovem trzanju tudi organsko vstopil v komad. Prisotnost najnovejših komadov je bila v nadaljevanju koncerta relativno visoka, kar priča o popolnjem zaupanju Davea Mustaina v aktualni album »Th1rt3en« (2011). Mustainov prepoznavni srhljivo-grozeči vokal je tokrat šepal že od začetka, čeprav je roko na srce ta segment njegova šibka točka že celotno kariero. Kitarski trio Mustaine / Broderick / Ellefson je izkoriščal velikost prizorišča in s kolovratenjem po odru ter menjavanjem medsebojnih položajev koncertu sicer odrsko precej mirujoče zasedbe odprl novo dimenzijo. Trust in She-Wolf v srednji fazi nastopa sta reprezentirala mešano sprejeti album »Cryptic Writings« (1997), sledilo pa je presenečenje turneje, skladba Sweating Bullets (»Countdown To Extinction«, 1992). Mustainea tudi zdravstvene težave s hrbtenico še niso ustavile pri (menda zelo bolečih) poskusih headbanganja, njegov hladen odnos in slabo razpoloženje pa sta šele pred komadom A Tout Le Monde privedla do prvega nagovora publike. Nesporni vodja zasedbe z odzivom več deset tisočglave množice ni bil zadovoljen, zato je med drugim izustil tudi »Are you guys tired, this is not the Graspop that I remember?« ter prekomerno hujskal eno stran množice proti drugi, s čimer si je nakopal jezo, spodletel poskus medsebojnega sodelovanja pa v zaključku nista mogli olepšati niti zimzeleni Symphony Of Destruction ter Holy Wars...The Punishment Due. Res je, da vzdušja ne gre primerjati s tistim iz Kina Šiške, vseeno pa si mora trdoglavi oranžnolasec v glavo vcepiti, da lahko glasbeno pot novim uspehom naproti krmari samo z roko v roki z oboževalci.
Prosto uro do Twisted Sister sem izkoristil z novim skokom v šotor Marquee I, kjer so smrtonosno počasne viže žgali MY DYING BRIDE. Organizatorji so z umestitvijo Britancev v dober večerni termin očitno zgrešili, saj je bil šotor prav škandalozno prazen, sameval je še bolj kot pri uvodnih skupinah dneva na tej isti lokaciji, kar me je tudi samega presenetilo – še enkrat več se je izkazalo, da doom metal pač ni bil ustvarjen za množice. Po dolgem intru so My Dying Bride udarili z Your River in nakazali, v kakšni atmosferi se bomo gibali naslednjo uro: šotor so ugrabili počasni riffi in orkestralno vzdušje, za katero je skrbel klaviaturist / violinist Shaun MacGowan. Prav orkestralni prijemi so ena glavnih značilnosti teh dolgostažnih britanskih metalcev, ki kompozicije radi zapletajo z združevanjem večih riffovskih motivov in Stainthorpovim prehajanjem k death metalskemu vokalu, zato so njihove skladbe zelo dolge in za naključnega obiskovalca težkoprebavljive, a po drugi strani toliko bolj slastna vaba zvestim fanom tega edinstvenega kolektiva. Zastrašujoča atmosfera me je dolgo držala v svojih krempljih, predno sem se prestavil nazaj pred glavni oder. My Dying Bride so name naredili izredno pozitiven vtis, zato jim bom v prihodnosti namenil pozornost tudi s poslušanjem na domačem kavču – pred tem jih namreč praktično nisem poznal.
Predzadnji povzpetniki na glavni oder so bili TWISTED SISTER, legendarni Američani, ki so si kariero zgradili na evropskih tleh in še danes do svoje domovine gojijo negativne emocije, zato že od začetka osemdesetih več kot po rodni Ameriki koncertirajo po Evropi. A pozor! Tudi na naših tleh jih je težko ujeti, saj nastopajo samo na skrbno izbranih festivalih in na ta način spretno skrbijo, da bi s prepogostim nastopanjem ne prenasičili evropskih koncertnih prizorišč. Lani jih je veliko Slovencev gledalo na Masters of Rocku na Češkem, leto pred tem v Balingenu na Bang Your Headu!!!, kjer so zaradi mukotrpnega nakladanja pustili bled vtis. Spominjajoč se tistega nastopa od vnovičnega srečanja z »Malopridnimi sestrami« nisem pričakoval veliko, zato sem bil po koncu nastopa s prikazanim lahko zadovoljen.
Twisted Sister so namreč skupina, ki je kariero zgradila na himničnih napevih lahkotne vsebine in bila zato priljubljena predvsem med uporniško mladino, z nekaj udarnimi melodičnimi heavy metalskimi hiti so si sredi osemdesetih podredili tudi MTV, njihova pot pa je v drugi polovici osemdesetih začela strmo padati – od takrat se niso nikoli več pobrati. Twisted Sister koncerti se vse od tedaj niso spremenili niti za pikico – nategovanje fanov s še vedno istimi forami kot leta 1984 pa je za kritike tista težkosprejemljiva točka, na kateri se danes lomi imenovanje »Sester« za heayv metalske težkokategornike. A fani pravijo drugače, nabit avditorij Graspopa in publika, ki je ameriškim malopridnežem jedla iz rok pričata, da je komedijantski Twisted Sister šov po vseh pretečenih letih še vedno vabljiv!
S stalnim tekanjem po odru, karizmatično persono visokoenergičnih popadkov in seveda skravžlano plavolaso lasuljo ostaja glavni protagonist odrske norije osrednja figura zasedbe, enkratni Dee Snider. Mož, ki je avtor velike večine vseh Twisted Sister skladb, tudi pri 57-ih letih še ni za v pokoj, vprašanje pa je, koliko časa bo še zmožen tako intenzivnega letanja po odru. Med kratkimi inštrumentalnimi pasažami je Snider večkrat odšel v ozadje na kratke premore, med katerimi je svoje telo verjetno krepil z dozami (ne)dovoljenih poživil. Snider je z občasnimi nagovori hipnotičnega predznaka spretno izkoriščal svoje prepričevalske sposobnosti in publiko pripravil do tega, da je z bendom sodelovalo celo morje rok vse tja do obzorja. Sestre se zavedajo premajhnega rotiranja igranih komadov, tako je bila skladba Wake Up (»Love Is For Suckers«, 1987) v repertoarju prijetno presenečenje med ostalimi rednoigranimi koračnicami. Najbolj pričakovana skladba večera We're Not Gonna Take It je kot ponavadi doživela dolgo reprizo refrena, razposajeno vzdušje pa je nato umirila ena redkih bendovih balad, The Price. Peklenski Burn in Hell je Sestre predstavil v pravi speed metalski luči, dokončen odklop pa je prinesel visokoprepoznavni I Wanna Rock. »Najbolj bolni mamojebači«, kakor se Twistd Sister radi poimenujejo, ostajajo pravi zabavljači in odrski nastopači, v to igro navideznega frajerstva pa se je (znova) pretirano vživel basist Mark Mendoza, ki z razbijanjem po basu pretiranih simaptij zagotovo ni požel. Ker Twisted Sister niso nastopili kot headlinerji večera, omejena časovnica ni dopuščala neskončno dolgih Sniderjevih nagovorov in pretiranih ponavljanj refrenov, zato so se Twisted Sister z zgoščenim programom tokrat pri meni zapisali bolje kot pred dvemi leti na Balingenu.
V času do zaključnega akta večera sem se sprehodil do šotora Marquee II, kjer so rajo pod odrom zbrali eni redkih predstavnikov punk rocka na festivali, kalifornijski posebneži PENNYWISE. Dolgostažniki na sceni delujejo že od leta 1988, zato tudi med metalsko publiko niso neznano ime, najboljša priča temu je bil nabit avditorij ljudi, ki se je že ob uvodnih taktih ob vseskozni podpori frontmana Zolija Tegasa spustila v divji mosh pit. Dobro uigran kvartet je zbrani množici skozi svoje hite v usta polagal antikapitalistična sporočila, vrhunec koncerta pa je nastopil med izvedbo zadnje skladbe Bro Hymn, ko se je zasedbi na odru pridružil Exodus frontman Rob Dukes in družno zapel z eno svojih najljubših hard core skupin. Prav škoda, da so Američani zaradi frontmanovih bolečin v hrbtu tik pred zdajci odpovedali preostanek turneje, na kateri bi se morali v četrtek ustaviti tudi na ljubljanski Metelkovi.
Ob pol polnoči je bil oder pripravljen na nastop LIMP BIZKITov, ameriškega nu metal kolektiva, ki je ob močni podpori MTV-jevskega lobija zažarel ob prelomu tisočletja. Limp Bizkit so izvajalec izrazite alternativne konotacije, zato so že ob napovedi organizatorja o njihovem skorajšnjem nastopu nekaj minut pred prihodom na oder iz publike prejeli plaz žvižgov, a treba je povedati, da Graspop že od nekdaj poleg tradicionalnih metalskih imen gosti tudi največje izvajalce alternativnega metala kot so Slipknot, Korn, Marlyn Manson, Bullet For My Valentine in druge, zato v tem oziru tudi gostovanje Limp Bizkitov v koncept festivala ni prineslo nikakršnih novosti.
Limp Bizkit so se požvižgali na razredčeno publiko in so od prve do zadnje minute delovali kot močan, dobro uigran kolektiv z neizmerno željo po dokazovanju. Kljub temu da Limp Bizkit niti približno ne ustrezajo mojemu osebnemu okusu, jim gre priznati izredno odrsko moč, ki sloni v prvi vrsti na plečah Freda Dusta, upornika, odetega v dres Bostonskih Keltov (človek bi mislil, da Celticsi igrajo v NBA finalu, a so izpadli že pred njim, hehe..) in s poveznjeno belo šilt kapico čez glavo. Dust je kot edini nastopajoči na celem festivalu zbral dovolj poguma da je skočil z odra in z roko v roki z oboževalci v prvih vrstah zapel komad My Generation. No ja, zapel, bolje rečeno odrecitiral, saj Limp Bizkit alter metalsko kitarsko podlago mešajo s hip hoperskim vokalom, rezultat česar je bil v drugi polovici devetdesetih povsem sveža zvrst, poimenovana nu metal, Limp Bizkit pa njeni glavni promotorji. Zanimiva je pojava basista Sama Riversa, ki je premazan v maskirne barve zgledal kot zombi, tovrstno prakticiranje je skozi leta postalo njegov zaščitni znak, pa čeprav v samo zvrst igrane glasbe po mojem mnenju ravno ne sodi. Pomemben člen Limp Bizkit ekipe je spremljevalni član DJ Skeletor, ki je z miksanjem po mešalni mizi njihovo zvočno sliko obogatil z elektronskimi dodatki. Med avtorski material so Američani umestili Nirvanino Smells Like Teen Spirit in po pričakovanjih tudi The Who klasiko Behind Blue Eyes, sprehod po razbijaških poskočnicah pa so še vedno gibljivi Fred Dust in kompanija zaključili s himno Rollin'. Sicer mešanih občutkov glede izbire samega headlinerja dneva na koncu velja pohvaliti Limp Bizkite za korektno oddelan nastop, ki je prisotne prepričal o surovi moči tega nekdaj zelo priljubljenega kolektiva.
na vrh