Graspop Metal Meeting je eden največjih evropskih metal festivalov, čeprav v naših krajih niti približno tako znan kot denimo razvpiti nemški Wacken Open Air ali v zadnjih letih vse bolj uveljavljeni Hellfest na severu Francije. Graspop se odvija v bližini mesteca Dessel v Belgiji v idiličnem podeželskem okolišu značilne flandrijske arhitekture in prijaznega lokalnega prebivalstva.
Zgodovina festivala sega v leto 1996, z leti pa se je dogodek razširil in z današnjo kapaciteto več deset tisočih obiskovalcev postal eden izmed največjih glasbenih festivalov v širši regiji. Dejansko število obiskovalcev niha glede na podatke iz različnih virov, po moji oceni pa se je festivala letos udeležilo slabih 100 tisoč težkemu rocku zapriseženih duš. Od Slovenije je Dessel oddaljen približno 1150 kilometrov, kar pomeni okoli 13 ur vožnje z jeklenim konjičkom, seveda pa v poštev pride tudi bolj elegantna rešitev letalske povezave bližnjega Trevisa z Belgijo. Festival prišlekom ponuja brezplačen prevoz z belgijskimi železnicami, tako da se v dotičnem primeru za finančno plat vožnje iz letališča v Charleroiu do Dessla ne gre bati.
Trodnevni dogodek obiskovalcem ponuja glasbeno dogajanje na štirih odrih. Glavni festivalski oder gromozanskih razsežnosti je gostil komercialno najuspešnejša imena, ostali izvajalci pa so se razporedili po treh manjših odrih, ki se vsi po vrsti nahajajo v šotorih, katerih zavetje v svoje nedrje sprejme zgolj omejeno število obiskovalcev. Gneča je bila tako v večernih urah, ko so šotori gostili relativno velika imena tipa Lamb Of God, Dimmu Borgir ali Children Of Bodom, neznosna, kaplje znoja pa drgnjenju telesa ob telu primerno težke.
Po celonočni vožnji na festival se je naša ekipica petih pogumnih popotnikov v dopoldanskih urah vzela čas za krepkostni počitek, zato smo zamudili nekaj uvodnih bendov, moj prvi pravi festivalski dotik je tako napočil šele nekaj minut pred tretjo uro popoldan, ko so na oder Metal kupole (Metal Dome) stopili POSSESSED. Gre za legendarne ameriške metalce, ki so v prvi polovici osemdesetih pod vplivi Venomov in Motörheadov v ustvarjanju brutalnega zvoka naredili še korak dlje in postali pionirji death metalskega žanra. Od takratne zasedbe je danes prisoten samo še paralizirani vokalist Jeff Becerra, ki ga je konec osemdesetih strahopetni bančni ropar večkrat ustrelil in za vselej priklenil na invalidski voziček. A volje do metala pač ni mogoče kar tako odstreliti! Becerra danes z ekipo novih glasbenikov nadaljuje Possessed zgodbo, ki je naposled postala tudi del Graspopa! Vrnitev v sredino osemdesetih na kultna albuma »Seven Churches« in »Beyond The Gates« je bila spodobna – thrashersko zasnovani riffi so nudili varno zavetje prepoznavnemu Becerrinemu grlnemu vokalu, pa čeprav je relativno hladen odziv publike pomenil, da jih je večina na nastop prišla zgolj potešiti radovednost, kako izvirni death metal zveni četrt stoletja kasneje. Kljub zahtevni izvedbi Becerra vokalno ni razočaral, eden izmed vrhunec koncerta pa je nastopil, ko se je frontman na vozičku odpeljal na obe strani odra in iz bližine pozdravil prve vrste.
Po nekaj komadih me je želja po vnovičnem srečanju z BLACK LABEL SOCIETY pregnala na drugo stran prizorišča, pred glavni festivalski oder. Ameriški heavy metalci s prepoznavno vpetostjo elementov južnjaškega rocka so na ogromnem travniku zbrali enormno število spremljevalcev, kar je bilo od skupine z zvesto bazo podpornikov in že skoraj kultnim statusom tudi pričakovati. Frontman Zakk Wylde znova rjove kot lev! Potem ko je imel v preteklih letih kar nekaj težav zaradi krvnih strdkov in bil zaradi njih tudi hospitaliziran, mu zdravje zdaj očitno bolje služi. Wylde, po telesni konstituciji pravi hrust, je kot osrednji steber skupine tudi zavoljo indijanske perjanice na svoja pleča pritegnil večino pogledov izpod odra. Stavil je na svojo bradato karizmatičnost in se brez odvečnega besedičenja pri navezovanju kontakta s publiko zanesel izključno na glasbeno plat. V slabo uro dolgem nastopu so se Black Label Society sprehodili skozi svojo poldrugo desetletje trajajočo kariero, težki heavy in stoner metalski riffi pa so vrhunec doživeli z izvedbo skladb Fire It Up ter zaključno Stillborn.
Sledil je skok pod drugi največji oder festivala, pod streho šotora Maquee I, kjer je transparent v ozadju odra že pred začetkom nastopa sporočal, da bo naslednjih 50 minut pripadlo noriji z imenom SACRED REICH! Ameriški thrash metalci so se pred nekaj leti v klasični postavi znova združili in naposled zašli tudi na Staro celino (žal nikamor blizu Slovenije). Danes kratkolasi možje so v drugi polovici osemdesetih izdali nekaj odličnih plat, žal pa so kljub podpori založbe Metal Blade danes na pol pozabljen dragulj thrash scene osemdesetih. Glede na videno v Sacred Reich tle izjemna želja po dokazovanju, dolgoletna pasivnost je namreč na odru Graspopa izbruhnila kot požar neukrotljive kinetike in v mosh pit pognala živo in mrtvo vse tja do mešalne mize sredi šotora. V nasportju z večino sorodnih skupin tipičen Sacred Reich zvok pozitivno vpliva na počutje, sploh po zaslugi simpatičnega frontmana Phila Rinda in njegovega petja, ki se mestoma spremeni kar v besedičenje. Rind je pri podajanju verzov skorajda izpljunil pljuča, nezlagano glasbeno pripoved pa je z vživetim nastopom spisala tudi ostala trojica. Med klasike kot so The American Way ali Ignorance so Sacred Reich umestili Black Sabbath priredbo War Pigs, surfanje po glasbeni zapuščini avtorskega materiala pa se je končalo s hitičem Surf Nicaragua. Brez dvoma eden izmed nastopov dneva!
Medtem je pod oder že romala množica Guns N' Roses majic, pa ne zaradi njih samih, pač pa zaradi SLASHa, ki je kot solo izvajalec nastopil na glavnem odru. Letos je glasbenik izdal svoj drugi solo album »Apocalyptic Love«, prav njegova predstavitev pa je bila osrednja tema nastopa na Graspopu. A Slash ima to nesrečo, da je njegovo ime pravi medijski magnet in ga vsakdo pozna zgolj kot kitarista nekdanjih hard rock gigantov, medtem ko le redko kdo zaide v raziskovanje njegove solo kariere. Tako bi lahko njegov nastop razdelili v dva dela. Medtem ko so G n' R klasike Nightrain, Mr. Brownstone in Sweet Child O' Mine med množico prijele kot najvabljivejši trnek, so bili v set listi večinsko zastopani solo komadi sprejeti malodane apatično. Slashu je ponagajal tudi zvok, saj je v celostni zvočni sliki njegovo kitaro preglasila ritem sekcija, zato smo se morali zaradi pomanjkanja zvočne ekstaze mestoma zadovoljiti zgolj z gledanjem pod njegove prste. Frontman spremljevalnega benda je Myles Kennedy (Alter Bridge), zato smo pričakovano dočakali njun skupen komad Back From Cali iz Slashovega istoimenskega prvenca, popotovanje po starih in novih hard rockerskih vražah pa se je (pričakovano) zaključilo s Paradise City. Nastop me je pustil hladnega, ne dvomim pa, da bi bilo po morebitnem ogledu njegovega solo koncerta povsem drugače. Umeščanje oziroma stavljenje na G n' R skladbe v repertoarju je bilo namreč prav hecno, seveda upoštevajoč dejstvo, da je na istem odru dva dni kasneje stala prav ta skupina...
Naslednje sem se namenil ogledati britanske gotičarje Paradise Lost, a sem pomotoma zašel v napačen šotor, kjer so istočasno žgali Devil Driver. Gre za kalifornijske ekstremneže izredne nabojne moči in surovih energijskih udarcev, kljub vsej agresiji pa znajo ob kitarskih solo točkah navržti tudi nekaj melodike. Nabito poln šotor je pričal, da Devil Driver med mladino žanjejo izredno popularnost, ker pa osebno nisem velik pristaš tovrstne interpretacije metala in »growl« vokala, me je nadaljna pot v želji po okrepčilu vodila proti šotoru na pločevinko ali dve hmeljevega napoja.
Glavni oder so medtem tresli švedski power metalci Sabaton z novo zgodovinsko epopejo »Carolus Rex«, za njimi pa so malo čez pol deveto uro zvečer na oder stopili thrash metal giganti SLAYER. Ameriški kvartet je zgolj dva tedna pred tem že nastopal v bližnjem Zagrebu, to pot pa so Slayer oder miniaturne Močvare zamenjali za glavni oder Graspopa, kjer so nazadnje nastopili pred dvemi leti. V zasedbi še vedno igra Gary Holt, ki že poldrugo leto nadomešča originalnega kitarista Jeffa Hannemana. Čeprav so poročila že pred časom navajala, da bi se plavolasi »spiderman« po hudi infekciji zaradi pajkovega ugriza utegnil vrniti, zaenkrat o povratku ne duha ne sluha.
Njegovo odsotnost kot že rečeno spretno izkorišča glavni Exodus kitarist, ki se je medtem s prvo Slayer kitaro Kerryjem Kingom »spoprijateljil« že do te mere, da glasbenika na odru spontano sodelujeta, Holt je na svoja pleča prevzel tudi nekaj solo vložkov in kdor je Slayerje gledal prvič, bi prav lahko izustil, da je Gary Holt standarden član zasedbe že od praveka. Toma Arayo, frontmana čilenskih korenin, naporno dolgoletno koncertno življenje vidno zdeluje: ne gre mu zameriti pasivnejšega vokalnega udejstvovanja, kar je bilo še posebej slišno pri War Ensemble, niti pridobljene kilaže tekom zadnjih let, še manj vedno bolj sivo lasišče. Gre pač za moža, ki se v odrsko predstavo pri lani dopolnjenem abrahamu enostavno ne more več vživeti tako intenzivno kot pri rosnih petindvajsetih. Če Araya v zadnjih letih s stalnimi nasmeški pobira simpatije nežnejšega spola, to nikakor ne velja za Kerryja Kinga, zastrašujočega potetoviranega hrusta, ki je iz rokava stresal smrtonosne riffe in odpiral klasike kot sta Chemical Warfare in presenečenje turneje - Jesus Saves ("Reign In Blood", 1986). Zadaj na bateriji je zakrit s sončnimi očali kraljeval Dave Lombardo, eden najboljših metal bobnarjev, ki je svojo pestro bero znanja kazal z dinamičnim razbijanjem, kakršnega zahtevajo večplastne Slayer kompozicije. Uro in petnajst minut dolga časovnica ni dopuščala bisa, tako so Američani koncert brez trohice zajete sape zaključili s standardnima South of Heaven in Raining Blood. Čeprav Slayer niso več tako nabrušeni kot nekoč, je srečanje z njimi še vedno slastno! Glede na vse med metalci že ponarodele »Slaaaayeeeer« krike, s katerimi je pijana horda skozi celotno noč držala kemping v budnosti, lahko mirno zaključim, da je rutinski nastop dosegel dano poslanstvo popolne metalske ekstaze.
Sledilo je čakanje na zaključno poglavje dneva, misli v glavi pa so se poigravale z zaenkrat še neuresničeno željo, da bi kaj lahko namesto na Ozzyja in prijatelje čakali na Black Sabbathe. Konec lanskega leta so namreč Black Sabbath uradno strnili vrste in bi se junija odpravili na evropsko turnejo (prvo po sedmih letih), če bi jim načrte ne prekrižala težka bolezen Tonyja Iommija. Že rezervirane termine je nato zasedel OZZY OSBOURNE z ekipo zvezdniških spremljevalnih glasbenikov in tako vsem Black Sabbath častilcem kot tolažilno nagrado ponudil kar samega sebe.
Letos mineva trideset let od smrti Ozzyjevega prvega kitarista Randyja Rhoadsa, tako se je Ozzy po uvodni skladbi Bark at the Moon pokojnega Quiet Riot kitarista spomnil s trojčkom Mr. Crowley / Suicide Solution / I Don't Know. Kitarske riffe je v navezi z atmosferičnim ozadjem klaviaturista Blaska polagal Gus G.. Firwind kitarist je tehnično dobro podkovan, vendar so pred njim še dolga leta dokazovanja, predno ga bomo lahko primerjali z njegovimi predhodnjiki pri Ozzyju. Ozzy Osbourne je kljub na videz šibkemu telescu dobro prenašal prekopicavanje po odru. Starček je zavoljo svoje karizme zlahka manevriral s publiko in jo hranil s standardnim kričanjem »I can't hear you«, rutinirano nastopaštvo pa je na momente zamenjevala razigrana najstniška iskrivost. Da, to vse v sebi skriva Ozzy Osbourne!
»Princ teme« ostaja prvorazredni zabavljač! Če je lani na Sweden Rocku z vodnim topom s peno nadlegoval uradne festivalske kamermane, se je tokrat spravil na redarje pod odrom. Salve smeha niso izostale, kot tudi ne memorialni trenutki, ko sta se Ozzyju na odru pridružila Sabbath basist Geezer Butler in kitarski zvezdnik Slash. Sredina koncerta je pripadla Sabbath klasikam začetnega obdobja, torej počasnim doomerskim salvam visokokotaleče atmosfere. Slash je v zanj neznačilnem počasnem kitarskem stilu rutinirano opravil s kultnimi Iron Man / War Pigs in N.I.B. riffi, ko ga je za preostanek koncerta zamenjal Zakk Wylde (BLS). Pred bisom je v navezi z domiselno vizualizacijo udaril Crazy Train, strojevodja Ozzy pa je v zaključku na oder povabil vse svoje goste na družno headbanganje s Paranoidom. Ura in pol dolga retrospektivna glasbena rekreacija, ki jo k sreči ni očrnila katera izmed skladb katastrofalnega zadnjega albuma »Scream« (2010), je upravičila pričakovanja in se me tudi osebno dotaknila, saj se Ozzy tudi v jeseni svojega življenja še ni odpovedal sebilastni rock'n'roll tradiciji. Uvodni dan je bil za mano, s prihodom noči pa se je pestro festivalsko življenje šele dobro začelo...
na vrh