Graspop Metal Meeting, ki je letos potekal od 27. do 29. junija v bližini kraja Dessel v Belgiji, vsako leto ponudi nastope največjih hard rock in metal bandov vseh podzvrsti. Zaradi dvanajstih ur vožnje v eno smer je med Slovenci to razmeroma neznan festival, ki pa se s svojo velikostjo brez težav kosa s slavnim Wacknom. Odlična organizacija in prijazno osebje sta vsekakor značilnosti festivala. Dobro je prispeti že kak dan prej, drugače je šotor zarad velike mase ljudi enostavno predaleč. Sam sem z ekipo prispel v četrtek ponoči, pa smo imeli šotor kakih 25 minut hoda od glavnega odra.
DEF LEPPARD (petek, 27.6.2008)
Za biser osemdesetih, imenovan Def Leppard, je precej nanavadno, da so šele tretji headlinerji večera. Verjetno še sami ne pomnijo, kdaj se jim je to nazadnje pripetilo. Posledica tega je bila ena sama samcata ura nastopa – ob belem dnevu. Leppardi so bili seveda primorani precej oklestiti svojo setlisto, ki jo sicer igrajo na trenutni turneji ob promociji nedavno izdanega albuma Songs From the Sparkle Lounge.
Ogromna rdeča zavesa za ozadje je – tako kot na naslovnici novega albuma – napovedala nastop velikega peterca iz Sheffielda. In res, točno ob uri so na oder prikorakali Joe, Phil, Vivian in oba Ricka. Koncert so začeli s svojim hitom iz začetka devetdesetih, Let's Get Rocked, ki je poskrbel za val navdušenja v prvih vrstah. Nastop je minil v znamenju klasik, tako so nam zaigrali Let It Go iz albuma Hign'N'Dry, pa Billy's Got a Gun, Photograph, Animal, Hysteria. Iz novega albuma so predstavili samo dve skladbi, C'mon C'mon in Hallucinate, ki jih množica še ni poznala, a jih vseeno v trenutku vzela za svoje.
Melodičen hard rock in magičen Joejev vokal ob podpori backvokalov ostalih štirih članov je seveda super kombinacija za izjemno atmosfero, tako na odru kot tudi pod njim. Vseskozi so Leppardi imeli glasno podporo tisočerih grl med prepevanjem refrenov. Tik pred koncem nastopa se je iz neba odtrgal oblak in začelo je močno deževati, kar pa koncerta ni zmotila – prej obratno – naliv je ob spremljavi zaključnjih dveh skladb, Pour Some Sugar On Me in Rock of Ages poskrbel za zares edinstveno (čudovito) vzdušje.
Def Leppard sicer niso več v formi osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, še vedno pa poskrbijo za zelo dostojno rock zabavo, kar so, poleg z novim albumom, dokazali tudi s tem nastopom. Tudi tehniki so se zares izkazali, zvok je bil perfekten. Malce me je razočarala le številčnost pod odrom, za band njihovega kalibra se je, glede na velikost festivala seveda, zbralo malo kvalitetnega hard rocka željnih – po moji oceni kakih 25 tisoč.
WHITESNAKE
Za Def Leppard je nastopila še ena skupina, ki je pustila globok pečat v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – Coverdaleva Bela kača. Skupina, ki neprestano menja svoje člane, le poglavar je že vse od začetka isti – David Coverdale – velika rock'n'roll ikona.
Močan dež se je med premorom nekoliko pomiril, tako je le še rosilo. Kljub ne preveč prijaznemu vremenu pa se je zbrala ogromna množica, tako starih kot mladih. Za začetek so nam Whitesnake zaigrali Best Years, uvodno skladbo tudi na aprila izdanem albumu Good to Be Bad. Na setlisti ni bilo nobenih presenečenj – po načelu "hit za hitom" je bila prirejena festivalskemu avditoriju. Poleg obveznega trojčka iz večkrat platinastega albuma 1987 in reprezentativnih skladb iz novega so tako zaigrali še The Heart of the City, Love Ain't no Stranger, Ain't Gonna Cry no More in Fool For Your Loving.
David Coverdale. Zanimivo ga je opazovati. Zares je pravi fenomen, kako lahko mož, ki se bliža šestdesetim letom življenja, s svojim seksipilnim gibanjem med baladami – v mislih imam seveda predvsem skladbo Is This Love – do orgazmičnih krikov in solz spravi 40 let mlajše najstnice. V tem elementu sta si vsekakor podobna z Stevenom Tylerjem. Kako bi šele bilo, če bi šesterica na odru sodelovala s trenutnimi vremenskimi razmerami in bi zaigrali Crying in the Rain, hehe! Davidov nastop je zares nekaj posebnega. Vsaki skladbi se 100 odstotno posveti, diha z njo. Ravno to seveda prinese tako emocjonalne odzive največjih fanic. Ob tem pa se še ves čas poigrava z mikrofonom in njegovim stojalom – njegova zaščitna točka. Kljub glasu, ki ne doseže več najvišjih tonov, tako kot v zlatih časih, se torej na odru še vedno odlično znajde ter ostalim članom tako prepusti le drobtinice pozornosti. Tako sta imela kitarista Doug Aldrich in Reb Beach zares imeniten izmenjajoč kitarski solo. Prav vsi ostali člani, poleg omenjene kitarske dvojice so to še bas kitarist Uriah Duffy, klaviaturist Timothy Drury in bonar Chris Frazier, so veliki glasbeni mojstri, ki pa na odru delujejo preveč statično in hladnokrvno, nemotivirano in torej ne živijo v stilu Whitesnake izročila. Svoj nastop so zaključili – kot ponavadi – z bis skladbo Still of the Night in obveznimi Davidovimi besedami "Thank you for your hospitallity", in že so odleteli novemu nastopu naproti.
Kot vselej odličen Whitesnake nastop, v oči mi je padla le pretirana neangažiranost in ignoranca do publike v okviru nastopa samega. Dobil sem občutek, da David Coverdale z druščino vse preveč deluje po kopitu: pridi, odigraj, odidi.
JUDAS PRIEST
Judas Priest, eden največjih in najvplivnejših heavy metal bandov, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih s svojim delovanjem dosegel kultni status, je prvi dan nastopil kot headliner in pod odrom zbral morje oboževalcev, katerim praktično ni bilo videti konca.
Svoj nastop so začeli z uverturo Dawn of Creation, ki mu je sledil šus z imenom Prophecy. Judas Priest so na nastopu v okviri svoje turneje predstavljali dva tedna prej izdani album Nostradamus, iz katerega sta bila tudi prvi dve skladbi. Pobriti in bradati Rob Halford, ki je na oder zakorakal v stilu nove Nostradamus tematike in s križem v roki, je seveda s svojo pojavo posrbel za val navdušenja. Kljub trudu pa železni Rob ne more skriti tega, o čemer čivkajo že ptički na vejah – njegov vokal še zdaleč ne doseže več višin, katerih smo vajeni iz njegovega klasičnega obdobja. Tako, predvsem pri tistih bolj znanih skladbah, njegovo vlogo prevzame kar množica. Značilno neenergičen Halfordov nastop pa je zamenjal spektakularen "light show". Kitarski dvojec Downing & Tipton je nastop oddelal rutinsko in – zelo dobro. Kilometrina jima, v nasprotju z Halfordovim glasom, koristi in nastop je bil posledično zelo uigran in praktično brez minus točke. Polek treh skladb z novega albuma so odigrali tudi svoje najprepoznavnejše skladbe: Breaking the Law, Painkiller, Hell Bent For Leather – pri slednjem je Rob seveda na oder prihrumel kar z Harley-Davidsonom, tipična Judas Priest akcija torej. Pred zaključno skladbo bisa se je Rob še malo pozabaval, ko je kar nekaj minut še dodatno ogreval množico s svojimi vzkliki, ki jih je ta nato ponavljala. "Kot da smo v šoli", se je glasil eden izmed komentarjev nekega komika zraven mene. Toda, bilo je zares impresivno opazovati tako množico, kako ponavlja za Robom. Nato so zaigrali še You've Got Another Thing Coming in prvi dan nastopov je bil za nami. Kljub škripajočemu vokalu je bil to super nastop tako glasbenikov na odru kot tudi ekipe za mešalko, ki je poskrbela za zares dober zvok.
KORPIKLAANI (sobota, 28.6.2008)
V zadnjih letih smo priča pravi poplavi finskih bandov, katere vidni predstavniki so tudi muzikantje iz Lahtija, združeni pod imenom Korpiklaani – Gozdni klan. Vse od leta 2003, odkar preigravajo pod tem imenom, izdajajo albume kot po tekočem traku in neprestano koncertirajo ter si tako pridobivajo nove in nove oboževalce. Frontman Janne Järvelä je zbral ekipo odličnih veseljakov, ki so podlago starega finskega folk izročila zmešali s težkimi kitarskimi riffi, vse skupaj pa je začinjeno z veliko mero melodike in spevnimi refreni. Nastop Korpiklaanov je zares prava veselica! Oblečeni v živalske kože in ostala pradavna oblačila in pevajoči o pivu in plesu so se skozi cel nastop zabavali na odru, njihova energija pa se je seveda v trenutku prenesla med občinstvo, ki je vsak naslednji komad požiralo z večjim užitkom. Skupina je predstavila novo ploščo Korven Kuningasm izdano marca tega leta. Novi komadi so bili dobro sprejeti, zabava pa je dosegla vrelišče med igranjem uspešnic, kot so Pixies Song, Happy Little Boozer, Beer Beer. Slaba ura veseljaštva je seveda hitro minila, nastop pa je sprožil skandiranje njihovega imena še dolgo po tem, ko so finski škratje že zapustili oder.
CAVALERA CONSPIRACY
Že ob izdaji prvega singla Maxa in Igorja Cavalere, Marca Rizza in Joeja Duplantierja, ki so združeni v bandu Cavalera Conspiracy, sta se oblikovala dva tabora: Prvi, ki ponovno združitev bratov Cavalera pod novim imenom podpira, in pa drugi, ki mu je združitev le še dodaten pljunek na staro svetinjo Sepulture. Kakorkoli že, Max in Igor sta nazaj, v sredini junija sta stresla mariborski Štuk, dva tedna kasneje pa še glavni oder Graspop Festivala.
Standardna postavitev na odru – Max v sredini, kitarist Marc na njegovi desni, bas kitarist Johny, ki nastopa z bandom, uradno pa ni njegov član, na levi, zadaj Igor na bobnih, za bendom pa seveda rdeča zavesa z ogromnima CC črkama. Začelo se je z naslovno skladbo prvenca skupine Inflikted in pa do sedaj edinim singlom banda, Sanctuary. Seveda je v trenutku nastal mosh-pit, edini pravi pod glavnim odrom v vseh treh dnevih. Ponavadi se le-ta razvije takoj za prvimi vrstami, tokrat pa je bila množica tako zelo stisnjena, da se je razvil šele kakih 20 metrov stran. Na svoj račun so seveda prišli tudi "crowdsurferji". Marc, sicer kitarist tudi pri Soulfly-ih in bas kitarist Jonny Chow sta zares odlična izbira – na odru sta se odlično znašla. Sploh Johny s svojo poraščenostjo in tetovažami zares vzbuja strahovzbujajoč občutek Ampak kaj, ko so pa vse oči uprte v očitnega frontmana – starejšega od bratov Cavaler – Maxa. Mož ima kljub ne pretirani simpatičnosti in zgovornosti tako veliko ime, da se ti ob pogledu na njega in njegov impresiven nastop naježijo kocine. Poleg večine skladb iz marca izdanega albuma seveda ni šlo brez starih Sepulturinih klasik: Territory, Arise, Refuse – Resist, Propaganda, Inner Self, ki so seveda poskrbele za val navdušenja. Za bis, ki si ga je množica z vseskoznim sodelovanjem več kot zaslužila, so zaigrali še nesmrtno, pa čeprav zlajnano Roots Bloody Roots, ki je poskrbela za vsesplošno nirvano! Sledilo je še obvezno talanje trzalic in pa palčk, ki je privedlo do vsesplošnega masakra v bližini mest, kamor so zaželeni predmeti prileteli.
Naredili so dober žur, ampak, roko na srce, le zavoljo kultnih Sepulturinih klasik. Brez njih bi bil Cavalera Conspiracy le še eden izmed tisočih podobnih bandov brez duše…
KISS
Na turneji ob svoji 35. letnici delovanja skupine so se glam rockerji Kiss ustavili tudi na GMM festivalu, kjer so bili headlinerji drugega dne. Koncert je bil v sklopu te turneje sploh zadnji v Evropi. Zaradi svojega imidža ter showa so si Kiss skozi leta delovanja nabrali ogromne armade oboževalcev po celem svetu, a hkrati bi med največjimi rock imeni težko najdli band, na račun katerega kroži toliko šal.
Že takoj po koncu nastopa Cavalere Conspiracy je osebje prekrilo oder z velikanskim zastorom, za katerim so pripravili oder na veliki Kiss show. Ob padcu zastora in uvodnih taktih Deuca je množica naravnost ponorela, in začel se je zares impresiven koncert. V za Kiss značilnih opravah so se Paul, Gene, Eric in Tommy počasi spuščali izpod stropa ogromnega odra. Na odru tipično obanašnje: Paul Stanley je razkazoval svoje prsi, Gene Simons je neprestano kazal in opletal z svojim jezikom, Eric Singer, dvignjen visoko nad drugimi, pa je ves čas vihtel ter metal v zrak svoji dve paličici. Nad vsemi se je seveda bohotil značilen Kiss napis, ki je neprestano menjaval kombinacijo rumene in oranžne barve. Na odru so delovali presenetljivo sveže, sploh Paul je s svojim nekajkratnim pohodom na skrajni desni oz. levi konec odra in nasploh energičnemu nastopu dobro skril svojih sicer že 56 let. To, da je pri največjem hitu skupine, I Was Made For Lovin' You, pozabil del besedila, mu ne gre zameriti, večina pa tega tako ali tako sploh ni opazila. V prvem delu koncerta so imeli vsi razen Paula tudi svoj trenutek slave. Eric Singer se je tako, kot prvi izmed njih, "na Mötley Crue način" s celotno bobnarsko konsktrukcijo dvigni visoko v zrak, ker je imel solo točko, prevzel pa je tudi vokal. Kmalu zatem je sledil solo nastop kitarista Tommyja Thayerja, ki pa je za moje pojme trajal občutno predolgo. V svoji show točki je Gene Simons s krili poletel pod strop odra, od koder se je najprej malo pozabaval z množico, nato pa se, milo rečeno, nagravžno namazal s krvjo, ki je potem vseskozi z višine kapljala na oder. V tem je naravnost užival – Gene Simons pač. Eden izmed vrhuncev koncerta je bila skladba Love Gun, ki jo je Paul odpel kar na mini odru na vrhu mešalne mize visoko sredi skorajda nepregledne množice, do koder se je prepeljal s škripcem. Tisoče konfektov, ognjeni vložki, razbita Paulova kitara – vse to je sestavljalo veliki Kiss show. Postregli so nam z večino hitov, množica pa je vsekakor najbolj uživala ob ritmih Rock'n'Roll All Nite, katero bi lahko proglasili za himno festivala, saj se je na kamp prostoru dejansko prepeval noč in dan – vse tri dni.
Vsekakor krajši solo nastopi in malo manj vase zagledanosti nebi prav nič pokvarili nastopa. O zadnjem dovolj zgovorno priča eden izmed Paulovih izrečenih stavkov med skladbama: "Now you have to scream my name 3 times! Louder, louder..!" Vsekakor pa so bili Kiss z 2:15 dolgim repertuarjem, ki je zajemal dva dolga bisa, super odzivom publike in spektakularnostjo eni izmed zmagovalcev festivala. Po zaključni skladbi Detroit Rock City se je "Kiss army, the biggest army in the world" - tako Paul Stanley – počasi odpravila proti šotorom, nabirati moči za zadnji dan festivala.
ROSE TATTOO (nedelja, 29.6.2008)
Rose Tattoo, širši množici sicer ne preveč poznan band, je v nedeljo zgodaj popoldne zavzel glavni oder festivala. Avstralci, ki – z vmesnin 13 letnim premorom – igrajo že od leta 1976, so skupaj s slavnimi brati AC/DC utemeljitelji tamkajšnjega zvoka in eden najboljših avstralskih izvoznih rock'n'roll artiklov.
In so imeli kaj pokazati! Kvalitetna blues / hard rock kombinacija, neprestano veseljačenje na odru in deljenje dobre volje med prisotne so njihovi razpoznavni znaki. Angry Anderson, ki je eden izmed ustanoviteljev skupine, je njen pravi vodja. S pobrito glavo, številnimi tetovažami, pivskim trebuhom in šestdesetimi leti je tipičen predstavnik stare rockerske šole. S svojo pojavo in originalnim humorjem, izrečenim seveda s tipičnim avstralskim naglasom, zagotovo ni pustil ravnodušnega niti enega samega poslušalca. Za njim pa prav nič ne zaostajajo niti ostali člani skupine. Kitarista Mick Cocks in Dai Pritchard in bas kitarist Geordie Leach so vseskozi z nasmeškom na ustnicah in pivom med nogami ob taktirki bobnarja Paula DeMarca preigravali klasične rock'n'roll riffe ter ob tem neznansko uživali. Zares je veselje gledati tako lahkoto igranja! Poleg skladb iz lani izdanega albuma Blood Brothers, ki ga na poletni turi predstavljajo po Evropi, seveda niso manjkale skladbe iz njihovega železnega repertuarja: We Can't Be Beaten, Rock'n'Roll Outlaw in pa, za piko na i, še njihova himna Nice Boys (Don't play Rock'n'Roll). Meni osebno eden najboljših festivalov nastopa, katerega pa so neupravičeno zasenčili nastopi največjih. Rose Tattoo, zbogom, in še kdaj!
APOCALYPTICA
Slovenskim rockerjem prav gotovo dobro znana skupina, saj se praktično na vsaki turneji ustavijo tudi na sončni strani Alp – nič drugače ni bilo sedaj – vsega teden kasneje so se fantje namreč ustavili na Metal Campu.
Čelisti Eicca Toppinen, Perttu Kivilaakso, Paavo Lötjönen, Antero Manninen in bobnar Mikko Sirén so kljub zgodnji uri in vroči pripeki, pod odrom zbrali precejšnjo množico ljudi. Nastop so začeli udarno - s Sepulturino Refuse – Resist. Eicca in Perttu sta bila očitno dobro razpoložena, saj sta vse od uvodnega komada naprej neprestano "slamala" , s čeloma v rokah tekala gor in dol po odru in menjavala položaje – ponavadi se tako razigrata šele po nekaj uvodnih skladbah. Tako so iz zadnjega albuma Worlds Collide, izdanega septembra prejšnjega leta, zaigrali vsega dve skladbi, zato pa smo lahko slišali toliko več priredb – večinoma seveda Metallicinih, z objavo katerih so sicer finski jezdeci apokalipse leta 1996 nase prvič pritegnili pozornost širše javnosti. Nastop peterice na odru je bil precej dober, a kaj ko občinstvo ni dihalo z njimi. Malo bolj se je prebudilo šele pred koncem nastopa, ko so zaigrali vsem dobro znano Seek and Destroy. Eicca in Pertu sta nas med skladbami vseskozi zabavala – prvi s svojim izredno močnim finskim naglasom, drugi pa s humorjem. Tako si je privoščil tudi ledenohladnega Antera, ki med igranjem za spremembo od ostalih treh čelistov vseeskozi sedi in daje občutek totalne nezainteresiranosti, in sicer z besedami, ki so šle nekako takole: "Vidite Antera, kako povsem mirno sedi in igra? Ne poznate ga dobro! Bodite pozorni med naslednjo skladbo, kako bo razbil svoj inštrument!"
Sledil je In the Hall of the Mountain King in njihovih 50 minut se je izteklo. Soliden nastop, očitno pa so bila – za metal festival neobičajna čela – pretrd oreh za odgovorne za mešelno mizo, saj se je njihov zvok slišal odločno preslabo, na trenutke so se slišali celo samo bobni.
AT THE GATES
V šotoru, ki je obdajal oder Marquee 1, je malo pred osmo uro zvečer vrelo. Pričakovali smo znova delujoče At The Gates, najimenitnejši švedski death metal band, kot je možno prebrati na njihovi strani. Zelo subjetivno, bi verjetni rekli mnogi, vsekakor pa je to eno največjih metalskih imen, ki so se v zadnjem času združili in krenili na svetovno turnejo, ki pa se je v velikem loku izognila naši državici, tako da je bil nastop v Belgiji eden izmed nam najbližjih sploh! At the Gates je band, ki je v začetku devetdesetih izdal štiri studijske plošče, pretresel tamkajšno sceno in postal eden vodilnih bendov slavnega Göteburškega zvoka.
Tomas Lindberg (vokal), Anders Björler, Martin Larsson (oba kitara), Jonas Björler (bas kitara) in Adrin Erlandsson (bobni) je zasedba, ki bi ne mogla biti originalnejša. Svoj nastop so začeli z naslovno skladbo iz albuma Slaughter of the Soul, izdanega leta 1995, sicer pa zadnji album pred prenehanjem delovanja dve leti kasneje. Švedi so na odru delovali zelo zanesljivo in uigrano. Anders in Martin na kitari sta bila praktično nezmotljiva, tudi zvok je bil zares dober. Fantje so oočitno precej vadili, zaigrane skladbe namreč niso odstopali od izvedb, ki jih je možno slišati na njihovih studijskih albumih. Nabito poln šotor se je izkazal s poznavanjem skladb, kar me je sicer (pozitivno) presenetilo. Kljub poznavanju pa, sedaj že opevana stacionarnost – nobenega mosh-pita, malo "slamanja", le dvignjene roke v sprednjih vrstah, to je bilo to!
Set lista je bila sestavljena skoraj izključno iz njihovega poznejšega obdobja – zadnjih dveh albumov, tako niso seveda niso manjkela klasike Suicade Nation, Need, Nausea, Terminal Spirit Disease ter Blinded by Fear. 50 minut se je hitro izteklo. Odličen nastop bi bil lahko še boljši, če bi imel frontman Tomas Lindberg boljši občutek za stik s publiko – ta praktično ni bila ogovorjena, pa tudi ob pogledu na ostale člane banda je izgledalo, kot da so po vsega dobrega pol leta igranja že naveličani. Malo več energije, fantje!
IN FLAMES
Za At the Gates je isti večer, le na drugi lokaciji, tokrat na glavnem odru, nastopilo še eno izmed velikih imen švedske scene – med širšo metalsko množico zagotovo najbolj popularen švedski band zadnjih let – In Flames. Medtem ko lahko prvo polovico delovanja banda označimo za zelo vplivno v melodic – death žanru, so nato s ploščo Clayman začeli vnašati metal-core / nu-metal elemente, s čimer so se precej oddaljili od začetnega zvoka.
Že prihod na oder je nakazal, da bo nastop zelo sproščen. Oprijete kavbojke, oprijete bele majčke, adidaske.. so to res In Flames? Že po uvodni skladbi se je Anders opravičil: "Sorry, our clothes stayed in Copenhagen, that's why we look like that. But doesn't matter, we are here not to play, we are here to see Iron Maiden!" Res so zgledali malce komično, ko so tako lepo oblečeni skakali in "slamali" po odru! Vsekakor so s tem poskrbeli za dobro voljo. In so žgali naprej. Žal so In Flames eden tistih bendov, ki nikoli ne presenetijo s setlisto – seveda tokrat ni bilo nič drugače. Pinball Map, Cloud Connected, Quiet Place in drugi hiti iz druge polovice delovanja so se vrstili eden za drugim. Na odru je vladalo zares dobro razpoloženje, kitarista Jesper in Björn ter bas kitarist Peter so se med igranjem celo pogovarjali ter smejali svojim šalam. Precej očitna nepripravljenost na nastop je še bolj privrela na dan, ko so zaradi menjavanja kitar (in pa tehničnih težav?) kar dvakrat vsi razen Andersa zapustili oder za debelo minuto, tako da se je le-ta znašel v vlogi povezovalca, v kateri pa se je odlično znašel ter nasmejal publiko. V eni izmed teh pavz je eden od kitaristov izza odra zaigral riff "Rock You Like a Hurricane", kar je Anders pospremil z besedami: "Scorpions, the best fu**in' band in the world!". Zanimivo, ni kaj!
Njihova muzika, kjer energične kitare in scream/growl vokal ob refrenih praviloma zamenja melodična podlaga in clean vokal, in je torej ustvarjena za koncertiranje, je sprožila veklik val "crowdsurfanja", čeprav so napisi na vsakem koraku opozarjali, da je le-to prepovedano.
Zanimiv je bil pogled na prve 3-4 vrste, ki na koncertu sploh niso uživali – nekateri so namreč že ure čakali povsem spredaj samo na železno devico. No, tudi ti pa so se vsaj deloma predramili ob My Sweet Shadow, s katero so In Flames – kot ponavadi – zaključili svoj soliden nastop, ki pa vsekakor ni ponudil nobenih presežkov.
IRON MAIDEN
Za piko na I zaključku festivala je nastopila še že dolgo najpopularnejša heavy metal skupina – britanska železna devica, sicer stara znanka Graspop festivala. V sklopu njihove Somewhere Back in Time turneje jih je pod odrom – po besedah velikega Bruca – pričakala do sedaj rekordna številka za ta belgijski festival, 55 tisoč glava množica.
Kljub ograji po sredini vse do mešalke je v prvih vrstah vladala neznosna gneča – sicer stalnica Iron Maiden koncertov. Churchillov govor in medtem projekcija starih vojnih posnetkov, padec zastora in pričel se je najbolj pričakovan koncert letošnjega Graspopa, z Aces High, skladbo, s katero se vojaški pilot Bruce Dickinson zagotovo dobro poistoveti. Koliko energije še zmeraj premore! Vseskozi leta po odrski konstrukciji in uprizarja svoje značilne gibe. Cel band deluje zelo uigrano – nič čudnega, ko pa vseskozi koncertirajo. Kitarski trio Murray & Smith & Gers in bas kitarist, vodja zasedbe Steve Harris, sodeč po prikazanem, kar tekmujeo med sabo v uživanju igranja. Med nastopom se je dvakrat prikazal tudi Eddie – prvič je le opazoval iz ozadja, medtem ko je drugič zakorakal po odru ter za hip poprijel celo za kitaro. Nekajkrat med nastopom se je zamenjalo tudi ozadje – seveda v skladu s tematiko trenutno igranih skladb. Setlista se seveda ni prav nič razlikovala od uradne liste trenutne turneje. Poleg skladb iz zlate Iron Maiden ere 1982 – 88 sta bile tako zaigrani še skladbi Iron Maiden še iz Paul Di'Annovega obdobja ter, nažalost za ene in nasrečo za druge, tudi Fear of the Dark – za tiste bolj površne poznavalce. So pa zato epska koračnica Rime of the Ancient Mariner, ki je niso igrali že vse od leta 1985, ali pa Powerslave, poskrbele za totalno ekstazo v prvih vrstah. Za še večjo ekstazo med sicer maloštevilčnimi Španci pa je poskrbel rezultat finala evropskega nogometnega prvenstva, ki se je končal ravno med Iron Maiden nastopom, in katerega rezultat nam je zaupal kar Bruce Dickinson osebno. Med enim izmed komadov je na oder pritekel tehnik in Dickinsonu zašepetal rezultat finala, ta pa ga je nato sporočil petdeset tisoč glavi množici. V trenutku so izpod neba izginile stotere (poražene) nemške zastave - kako hecen in neprecenljiv prizor! Zanimiv prizor se je odvil tudi med inštrumentalnim delom Heaven Can Wait, ko je na oder priskakala kar celotna Iron Maiden ekipa in za trenutek porajala skupaj z množico. Lepa gesta delodajalcev, ni kaj! Z Hallowed Be Thy Name se je končal bis, izpod rok Steva Harrise je v množico poletelo še nekaj frizbijev in uradni del Graspop Metal Meeting festivala 2008 je bil končan.
Nastop železne device je bil praktično popoln. Uigranost, ki ji ni para, če pa k temu dodamo še sanjski izbor skladb, ki jih na tej turneji preigravajo, je dober odziv publike zagotovljen. Iron Maiden z leti niso izgubili niti kančka ostrine!
na vrh