Tokratni izlet v glasbeni univerzum lepote je bil pravzaprav ponovitveni roadmovie, h kateremu je botroval pristni stik z velikanom slovenske glasbe osebno. V soparnem in utrujajočem popoldnevu sedemo v Vladov avto in se iz Črnuč odpeljemo neznanemu gradu naproti. Nihče od nas še ni slišal ali bil na gradu Tuštanj pri Moravčah. Ugibamo, kakšen bo ambient in ali bo vreme zdržalo, saj so oblaki v daljavi napovedovali nevihto. Prelepo podeželje, skozi katero se vije cesta do gradu, nas očara. Vmes ustavimo in fotografiramo velik plakat z Vladovo fotografijo, ki napoveduje njegov koncert. Nismo sigurni, če peljemo prav, a nihče se zato pretirano ne sekira. Ustavimo pri eni izmed kmetij in vprašamo za pot. Prijazni domačin se smehlja in radovedno pogleduje v avto ter nas usmeri naprej. Pripeljemo do gradu, ki ukrade vso našo pozornost. Očarani pozdravimo lastnika in si ogledamo prizorišče koncerta na grajskem dvorišču. Črni stoli so že pripravljeni na obiskovalce, oder pa tudi še sameva ob grajskem vodnjaku in čaka, da ga zasede Vlado Kreslin. Vlado ogreva svojo črno kitaro, medtem pa se po odru že plazijo kabli in ostala oprema. Še preden je vse postavljeno, se uresničijo naše skrbi: ulije se in zaskrbljeno gledamo v nebo, poslušamo grmenje ter se tolažimo, da se bo izlilo in bo mir. Vlado preigrava znane melodije na kitaro, ostali strmimo v dežne kaplje in se zibamo v ritmu glasbe. Ko ima dovolj, se zaklepetamo in slišimo marsikatero zanimivo zgodbo. Vlado je poln zgodb, ki pritegnejo vsaka ušesa.
Nevihta se počasi odplazi stran in Vlada kliče generalka z moškim pevskim zborom. Fantje zavzamejo oder in veselo prepevajo, mi pa na vsake toliko pritegnemo zraven. Ujel nas je občutek brezčasja in nenadoma smo se zavedli, da se bodo kmalu odprla vrata za obiskovalce. Oder se sprazni, krasijo ga le rdeč žamet, baročni stol, črna kitara, dve knjigi ter kozarca rdečega vina in vode na starinski mizici, vse naokoli pa se bohotijo bele surfinije in rdeče bršljanke. V ozadju se pod oboki prižgejo mavrične luči, ki napovedujejo čarovnijo… In glej, v trenutkih pred pričetkom koncerta črno nebo prerežejo sončni žarki. Luči žarijo v vseh mogočih barvni odtenkih in pozitivno razpoložena množica nestrpno čaka na prihod pesnika s klobukom, ki bo v roke vzel črno kitaro in s čarobnimi melodijami njihove duše popeljal v svet mavrice…
Z močnim aplavzom pozdravimo Vlada Kreslina, ki pove, da tu igra prvič, pohvali ambient ter pozdravi »graščaka in graščakinjo«, ki sta zavzela mesto na grajskem balkonu. Cesta je prva pesem, ki nas zaziblje v začetek čutenja Vladove glasbe. Po koncu pesmi množico še enkrat pozdravi in jo spodbudi k sodelovanju. Publika ne čaka in se pridruži petju komada Tvoje jutro. Energija je čudovita – ljudje ploskajo in pojejo ter ob Vladovih besedah: »Ponovimo zadnjo, ki deluje terapevtsko: Včasih, redkokdaj, se fino ti zdi, / da si živ, da te nič ne boli, / da je najlepši žarek, ki tebe zbudi, / ko si ga odgrneš z oči!«, še bolj odprejo svoja srca in glasilke. Po bučnem aplavzu nas pevec v mislih popelje v jutro ob reki Müri – Nekega jutra, ko se zdani odpelje slehernega poslušalca v meglice nad mursko vodo… Romantično vznesenost Vlado prereže s spominom na Beatle, ki se mu je utrnil ob pogledu na »grofa in grofico«; ko so bili britanski glasbeniki na sprejemu pri kraljici (ki je tudi sedela na balkonu, pod njo pa množica ljudi), je John Lennon sarkastično pripomnil: »Vsi spodaj ploskajte, vi zgoraj pa rožljajte z dragulji.« Grajsko dvorišče napolnita smeh in ploskanje, v katerem pa že odmevajo prvi takti Ene pesmi, ki jo Kreslin zapoje s silno močjo, publika pa nežno pritegne petju refrena. Velik aplavz, žvižgi in vzkliki navdušenja. Orglice napovejo nov komad – Abel in Kajn, ki s svojo melanholičnostjo umiri poslušalce in nekaj nas tiho šepeta refren: »Ni nama šlo, / bila sva kot Abel in Kajn. / Morda pa na drugem svetu nama bo fajn.« Vlado v roke vzame svojo pesniško zbirko Pojezije (2009) in se med vrsticami verzov zahvali publiki: »Kaj bi jaz brez tebe, draga publika?« Immigrant Song prinese med poslušalce vonj po daljavi in neznanosti, pesniško zgodbo o cirkustantskih otrocih, ki so vrteli Stonse, bili na Madagaskarju, jutri bodo morda že v Angliji… Zgodba o Jugovićih in pesem Kritik nasmejita zbrane, napoved pevskega zbora Grajski oktet pa iz njih izvabi bučen aplavz. Osem fantov (1. tenor: Primož Peterka in Simon Birk, 2. tenor: Rok in Peter Grad, bariton: Ambrož Peterka in Janez Majdič, bas: Miha Klopčič in Robert Brulc) zasede levo polovico odra ter nekoliko zmedeno in sramežljivo začne peti Dekle moje, pojdi z menoj!, ki jo poleg Vladove kitare obogati tamburica Roka Grada. Nadaljevanje je vedno bolj energično in ob Vladovi spodbudi se tudi publika zelo hitro odzove. Vsi nastopajoči so nagrajeni z glasnim aplavzom in vzkliki. Oktet spremlja Kreslina tudi pri pesmi Daleč je moj rojstni kraj, nato pa Vlado zapusti oder in iz zbora se zasliši: »A smo mi zdej?« Poslušalci se nasmejimo in pevce s ploskanjem spodbudimo k prepevanju. Fantje svoje odlično znanje petja pokažejo že s prvo ljudsko pesmijo (Rezijansko), pri nadaljnjih pesmih (Tam, kjer teče bistra Zilja, Žabe in The lion sleeps tonight) pa svoje sposobnosti samo še dodatno potrdijo in navdušijo množico. Koroška ljudska o reki Zilji pričara domače vzdušje na podeželju, žabe, ki so imele svatbo, nas nasmejijo in spomnijo na prepevanje te pesmi v šolskih klopeh, oponašanje zvokov džungle pa je uganka, kaj sledi in ob prvih taktih izrednih pevcev navdušeno ugotovimo, da bomo slišali vsem dobro znano pesem iz mnogih risank in filmov. Aplavz samo dokaže, da so pevci na nas pustili močan vtis in svoje delo odlično opravili, kar pa jim potrdi tudi sam gospod Kreslin, ki jim ploska za odrom in ob njihovem odhajanju z odra sname klobuk ter tako izkaže svoj poklon zboru. Pesem Z Goričkega v Piran popestri oglašanje pava in tudi publika ne ostane nema. »Tožne misli o vsem kar je že bilo / nekaj o smislu in o minljivosti, / pa o tem, / da sem si sam največji problem,« je kitica, ki je odpeta s še posebno energijo, zaključi pa jo z verzom: »Z Goričkega v Tuštanj!«, nad čemer so domačini navdušeni, ravnodušen pa ne ostane niti pav, ki s svojim oglašanjem zaključi komad. O prekmurskih izseljencih v Kanado, Ameriko, Brazilijo govori krasna pesem Preko Mure, preko Drave, ki jo pozna vsak prisotni, pripoved o Vladovem očetu, ki se je odpravil na vlak za Maribor, da bi kupil kitaro, ker je imel jazz orkester, pa napove skladbo Tista črna kitara. Besede »O, bog, ne daj, da bi umrl mlad …« pa so uvertura v še eno legendarno pesem – Namesto koga roža cveti. Vsi smo kot začarani – v čarovnika na odru strmimo z odprtimi usti, srkamo njegovo energijo in besede, ježi se nam koža in kot v transu z njim pojemo znane verze… Po silovitem valu navdušenja publike čarovnik s kitaro izreče svojo zahvalo in željo, da mu poslušalci zapojejo eno. Vsi so venci vejli skoraj v celoti odpojemo mi, poslušalci, in pav. »Težko bi bilo pričakovat več od življenja. Pojejo mi Vence, pa je moj koncert!« so Vladove besede navdušenja nad odprtostjo prisotnih. Ta pesem je hkrati uvod v recitiranje pesmi iz pesniške zbirke Venci. Avtor skozi pesmi Gostilna Central, Nostalgija, Sodobnik iz 1905, Pleterje in Olimpijada pripoveduje povest o Beltinški bandi – te pesmi so delčki mozaika dogodivščin ljudi (bodisi jih je doživel z njimi bodisi je o njih slišal), s katerimi dandanes nastopa. Publika se nasmeji do solz, za konec pa je nagrajena še s komadom Od višine se zvrti, katerega s silno strastjo odpoje tako Kreslin kot skorajda sleherni prisotni. Čarovnik zapusti prizorišče, a začarani ga ne damo. Ob nepojemajočem aplavzu se vrne na prestol ter pripoveduje o svojih potovanjih v Ljubljano in z Niš-ekspresom. Prešernova Vrba prebudi ljubezen do domačega kraja, do domovine, Vlado pa jo zaključi z nagovorom: »O, Tuštanj!« Ljudje so navdušeni. Iz Vencev prične brati pesem Daj mi Micka pejneze nazaj, vendar prekine branje in pove zgodbo o svoji mami, ki te pesmi zaradi besede kupleraj ni hotela peti (vmes se pošali, da je to zaradi vpliva Pleterja) in si je izmislila novo besedo: lumperaj. Zrecitira še pesem iz Vencev, ki jo nato ob spremljavi publike zapoje in doda še tretjo, očetovo kitico. Nato napove pesem Jožek moli za mene, ki jo pove z neverjetnim žarom, in nadaljuje z veselo pesmijo Poj mi pesem. Grajskemu oktetu pomaha, naj pridejo na oder in zavemo se, da se čarobni večer bliža koncu. Vlado stopi med pevce okteta in skupaj končajo s pesmico Ku-ku, ki pa jo ob koncu priredi za vztrajnega pava, ki je svoje petje cel večer delil z nami. Nastopajoči zapustijo oder, a magija v grajskem atriju ne pojenja. Oder se prazni: izgine črna kitara, izgine stol… A ploskanje začaranih poslušalcev ne izzveni. Odprejo se vrata in na oder pride Vlado s harmoniko. Vemo, da se poslavlja. Muzikanti, odpeti s pridihom otožnosti, nas pospremijo iz gradu v topel večer. Nekateri so z radostjo v srcu odšli proti domu, drugi so čakali na Vlada Kreslina, da mu izrečejo zahvalo, se z njim fotografirajo, dajo v podpis Čarobnice in knjigo, tretji pa smo bili samo neizmerno hvaležni, da smo bili deležni čudovitega koncerta, ki ga je priredil velik pesnik, pevec in človek odprtega srca.
In tokratno ponovitveno izkustvo Pojezij ter vseh dobro znanih napevov je bilo še intenzivnejše od prvega stika s čarovnijo Kreslinovanja v ljubljanskem SiTi Teatru. Pa ne zato, ker bi veliki Vlado na odru sam razdajal manj duše kot sicer. Srce in čustva so vedno polno razdana, iz prgišč, polnih modrosti in lepote pa se zlahka nahranijo še tako zahtevna ušesa, vajena le najboljše glasbe. Pri Vladu Kreslinu kvaliteta ni vprašljiva, njegovo ime pa zagotavlja vedno nekaj vrhunskega, izvenserijskega ter predvsem pristnega. Kot je sam, ko sede za mikrofon in popestvuje svojo črno kitaro ter si prek čela povezne klobuk, po parih taktih pritrkujočih škornjev pa se čarovnija na en mah razplamti. Vedno, a nikoli na enak način. Vedno ste tako priča podobnemu, a na popolnoma drugačen način. Tako ni prostora za pretvarjanja in hlinjenje. Maske vedno padejo, grla se razprejo in srce joče po ponoviti čarobnih sanj, vedno v drugih odtenkih, a vedno prežeto s pridušenim šumenjem Mure in neskončne prekmurske duše, katere se navzame zlahka vsak človek, ki ima srce in ušesa na pravem mestu.
na vrh