Zdravi in surovi hard rock je zapolnil pore minhenske dvorane Zenith, stare tovarniške hale, kjer zlahka najde prostor 6000 obiskovalcev.
Dvojni program je udaril najprej s pretežno nemško navezo Unisonic. Pevec Michael Kiske in kitarist Kai Hansen sta iz Helloween, bobnar Kosta Zafirou iz Pink Cream 69, basist Dennis Ward prav tako, kitarist Mandy Meyer pa iz Asia, Krokus in Gotthard. Kiske je z Unisonic postavil izredno kompetentno zasedbo, ki svoj prvenec suvereneo postavlja na hard rockovsko bojno polje. Že EP, ki je januarja 2012 najavil album, je bil razprodan. Če dandanes ne moremo govoriti o izredno velikih nakladah, pa po tem dejstvu vemo, da so vsi izvodi prišli v prave roke. Unisonic so v živo delovali v skladu z imenom, torej vsi v en glas. Pri izvedbi ne morem najti slabe točke. Za Kiskeja so se trudili trdna in močna ritem sekcija in kombinacija vreščečih kitar, kjer je morda malo več prostora dobil Mandy Meyer, človek izrednega občutka in smisla za postavljanje počasnih ali hitrih tonov. V publiki je nastala veselica vedno, kadar sta s Hansnom udarila terce. Michael Kiske je vešč manipulator. Ker je govoril v materinščini, mu je publika jedla iz roke. Vsaj prve vrste so delovale kot uročene. Kiske je omenil, da je bil nazadnje v Muenchnu še s Helloween, kar je pred skoraj dvajsetimi leti. Tevtonski hard rock s primesmi starodobnega metala je ustrelil iz vseh topov. Zvok je bil odličen, glasbeniki predani, publika pa vidno zadovoljna. Ker je bil sobotni večer, so tisti, ki so globlje pogledali v kozarec, ostali v zadnjem delu avditorija. Skladbe s prvenca so bile sprejete s precejšnjim navdušenjem, eksplozija navdušenja pa je sledila na koncu nastopa, ko so odigrali Helloween klasiki Future World in I Want Out. Boljše in bolj prikladne skupine pred Gotthard si ne predstavljam.
Švicarji Gotthard so svojo kalvarijo postavili na stran. Nesrečna smrt pevca Steva Leeja je marsikoga pustila v globolkih dvomih. Da so se ponovno postavili na noge je pravzaprav veliko presenečenje. Čeprav ploščo Firebirth nekateri jemljejo precej skeptično, pa ni odveč misel, da je sploh pohvalno, ker so spet v pogonu. Velik oder in visok strop dvorane Zenith je omogočil, da je njihova scenografija prišlo do polnega izraza. Izjemno učinkovito je delovala scenografija luči, nekajkrat so refrene podkrepili z dimnimi topovi. Preizkusiti švicarsko rockovsko popolnost v letu 2012 je posebna izkušnja. Pravi šef skupine je tako ostal kitarist Leo Leoni, sicer tudi prej večinski avtor glasbe. Pravijo, da je strup v majhnih flaškah, in to pri njem drži. Okreten kot peklenšček v vsakem trenutku točno ve, kje na odru bo ustrelil iz svoje lespaulke. Drugi kitarist Freddy Scherer mu občasno pritegne v solažah, sicer pa verno drži kompaktno melodično in ritmično podlago. Ritem sekcija je trdna kot švicarske Alpe. Hena Habegger inMarc Lynn sta na prostranem odru pred zidom zvočnikov verno sledila posnetkom s plošč. Improvizacije je pri Gotthard malo, oziroma jo najdemo predvsem v končnih delih skladb in v trenutkih, ko predajajo mikrofone zvestemu občinstvu. Gotthard so od poletja na turneji in so dodobra izpilili repertoar v novi postavi. Tudi muenchenski Zenith je bil priča prijetni interakciji s publiko, ki je zvesto pela refrene, marsikdo tudi vmesne kitice. Seznam skladb je ponudil nekaj skladb z akutalne plošče, preverjene uspešnice s prejšnjih plošč in premeteno ogrlico štirih balad, ki so jih odigrali ob pomoči godalnega kvarteta. One Life One Soul so posvetili preminulemu pevcu Stevu Leeju, marsikatera obiskovalka pa je posegla po higienskem robčku. A kaj hočemo, najboljše zdravilo za težke preizkušnje je čas. Tega imajo Gotthard, kot kaže, na pretek. Dveurni koncert je pokazal, da so v odlični formi, da sodijo v samo konico evropskih hard rockovskih postav. Posebno pohvalo si zasluži Leejev naslednik Nic Maeder, tudi Švicar iz Lausanne. Mladenič je premagal okrog štiristo konkurentov, kar je zavidanja in občudovanja vredno. Če k temu dodamo barvo glasu, ki je tako podobna Leejevi, da je to skorajda srhljivo, je jasno, da Gotthard lahko brez skrbi nadaljujejo pot. Tudi obladovanje odra, ritem kitare in komuniciranje s publiko je bilo zgledno. V živo so Gotthard neprekosljivi, upam, da bodo zmogli odpreti glave in najti ideje za nove in uspešne glasbene impulze!
na vrh