Gonoba "strikes back!" (2013)

Upam, da si z naslovom članka ne bom nakopal srda in jeze Disneya, novega lastnika Star Wars licence, a bolj primerno ukradenega naslova si ne bi moral izmisliti. Tako kot Imperij je svoj zavojevalni pohod znova napovedala domača death/thrash mašina Gonoba. Le da namesto zamolklega astmatičnega dihanja njihov zlovešči prihod napoveduje topot kameljih kopit. Gonoba ja mnogo pred dobrim letom razočarala z novico o razhodu in upokojitvi, ki pa je bila k sreči le začasna. Prav na predvečer slovenskega kulturnega praznika je zasedba pri domači založbi On Parole izdala drugo studijsko ploščo Endless Cycles, ki jo je premierno predstavila na odru Gromke. Tokratno »release party« je bil tako za skupino obenem tudi napoved povratka na koncertne odre. Zaradi tega je bilo logično pričakovati dober obisk, a povsem napolnjena dvorana je verjetno presenetila vse, tudi obe nastopajoči skupini.

Kot prvi so na oder ob desetih, če me spomin ne vara, prav tako po daljši odrski odsotnosti, stopili savinjski death/thrasherji Paragoria, nekoč znani kot The Scourge. Še pod nekdanjim imenom so fantje izdali odličen demo posnetek From the Ashes (2009) nato za nekaj časa poniknili in se iz pepela vrnili kot Paragoria. Pod tem imenom četverec Matjaž Parfant (vokal, kitara), Jernej Štorgelj (vokal, bas), Primož Brezovnik (kitara) in Matija Kadliček (bobni) v lastnem studiu trenutno ustvarja težko pričakovani prvenec, komade, ki bodo svoje mesto našli na njem pa so fantje predstavili pretekli četrtek. Paragoria nadaljujejo zgodbo, ki so jo ustvarili The Scourge, torej agresiven in surov, a melodičen death/thrash metal, s to razliko, da je nova inkarnacija skupine dodala mnogo modernih elementov, kompleksnejših struktur in v prvi vrsti mastnih »groove« rifov. Res debel in mogočen zvočni zid so Paragoria zgradili z dinamičnim, dvojnim vokalnim napadom, ki je bil izveden zelo dobro, še bolj pa z bobnečo, usklajeno ritem sekcijo ter razgibanimi kitarskimi pasažami in duelnimi spopadi. Dobri izvedbi je tokrat žal manjkalo več življenja s strani skupine; vem, da so zombiji trenutno popularni, a kljub temu bi lahko skupina iz sebe iztisnila več energije. Kaj več od statičnega stanja in boljši kontakt s publiko bi glasbeno izkušnjo, ki je sicer na visokem nivoju lahko le še dopolnil.

Nato pa še vrhunec četrtkovega večera – težkopričakovani povratek ene najbolj priljubljenih zasedb domačega metala, ki je pred dobrim letom mnogo prezgodaj vrgla puško v koruzo. A lepšega povratka s tako dobro ploščo kot je Endless Cycles si verjetno ni mogoče zamisliti. Album je močan dokaz, da je zasedba ohranila vse bistvene elemente udarnega in energičnega death/thrash metala, ki jih je povzdignil med bolje domače metal bende, bolj na mestu pa je bilo vprašanje, če so po enoletnem počivanju ohranili tudi koncertno energijo po kateri so bili znani. Odgovor je skoraj v celoti da, še kako! Gonoba so publiko pozdravili z inštrumentalnim uvodom, ki je pokazal kaj lahko pričakujemo. Viharni udar tehničnega death/thrash metala in nič drugega! Fantastično je bilo znova v živo slišati neverjetno rožljanje odtrganih Branimirjevih bas linij in Kokijev bobnarski stampedo, poleg tega pa seveda tudi kitarski tornado dvojca Mitja Prelovšek/Grega Kamenšek. Virtuoznih kitarskih dvobojev in nalezljivih melodij ni bilo videti konca, škoda le, da je večino kitarskih delov pokopal slab zvok. Kljub temu je bilo užitek opazovati popolno zlitje predvsem Grege(in Branimirja) s svojima inštrumentoma. Gonobe si seveda ni mogoče predstavljati brez norega frontmena Hopsyja, ki je medtem, ko je Gonoba spala, kilometre in izkušnje nabiral z The Canyon Observer. Ti so se mu obrestovali, saj je postal prava vokalna pošasti in veliko boljši in samozavestnejši frontmen. Zlahka je tako odbil zahteve publike po starejših komadih, saj je bilo bistvo četrtkovega večera album Endless Cycles. Res je, da je publika to pot mnogo več pokazal ob starejših komadih kot so Procreation, In Vain in Fall of Mankind, res pa je tudi, da večina albuma, ki je izšel na dan koncertu niti še ni v celoti slišala. Verjamem, da bo v prihodnje drugače, saj imajo prav vsi komadi moč krožne brce Chucka Norrisa. Predvsem pa bo iz nastopa v nastop zasedba bolj uigrana, tokrat po enoletnem zatišju brez manjših fušev in kiksov pač ni šlo. Kljub slabšemu zvoku, ki iz obeh bendov ni iztisnil vsega kar sta zmožna je bistveno to, da je Paragoria dokazala, da v sebi skriva precej potenciala, morda pa še bolj to, da je vrnitev Gonobe več kot uspela in da smo dočakali vrnitev ene boljših domačih bendov. Tako z novo ploščo kot s koncerti!