Francosko senzacijo Gojira je zadnja leta resnično težko ujeti blizu Slovenije v smislu klubskega nastopa. Skupina se namreč bolj pojavlja po festivalih ter po ZDA. Čisto slučajno pa je naneslo, da je skupino zaneslo v klub New Age, v italijansko mestecu Roncade pri Trevisu, kjer je odigrala enega redkih nefestivalskih nastopov. To je avtomatsko pomenilo daljši repertoar in seveda manj publike, kar pa velikim skupinam ne daje neke motivacije in tako opravijo svoje nastope hitro in rutinsko. Nekako se je to pričakovalo tudi pri Gojiri.
A preden so Gojira stopili na oder, so za ogrevanje poskrbeli italijanski Bleed Someone Dry, ki so majhni množici predstavili svojo verzijo deathcora, ki se je nagibala bolj tehničnemu pristopu. A nekega pretiranega interesa nad skupino ni bilo. Obiskovalci so se namreč raje hladili zunaj ob pivu.
Ob desetih je napočil čas za težko pričakovane francoske težkokategornike. Po kratkem atmosferičnem intru je skupina eksplodirala s skladbo Toxic Garbage Island. Publika je že ob prvih taktih padla v delirij, moshpiti so padali drug za drugim, Gojira pa je neusmiljeno nadaljevali z rušilnimi skladbami L'Enfant Sauvage in The Heaviest Matter of Universe. Za tem je napočil čas za promocijo novega albuma Magma, ki še ni uradno izšel. Sprva z močno, nažigaško skladbo Silver, nato pa s Stranded, s katero so ozračje le malo pomirili. Vsekakor pa so se novitete dobro potrdile. Publika je migala in sprejela Stranded, ki je malce bolj komercialno naravnana skladba, več kot dobro, tako da se je potencial za novi album dobro pokazal. Gojira so v kratkem času pokazali neverjetno uigranost, tudi kondicija ne peša. Energičnost je naravnost neverjetna, še posebej občudovanja vreden je bobnar Mario Duplantier, ki je igra izjemno precizno, a obenem tudi močno. Z naslednjo skladbo Flying Whales se je vročina le stopnjevala, padel je tudi circle pit, kar ni bilo za pričakovati glede na majhnost dvorane. Dotaknili so se tudi starejšega materiala, kakor sta bili skladbi Wisdom Comes in Clone. Za vrhunec pa je marsikdo imel skladbo The Art of Dying, ki je danes ena najbolj priznanih skladb skupine zaradi združevanja kompleksnosti in epičnosti. Zaključek omenjene skladbe je bil za ljubitelje polomljenih ritmičnih vzorec naravnost za prste obliznit. Gojira so namreč postregli z zaključnim breakdownom skladbe Remembrance, pri katerem bi se jim bi poklonili tudi Meshuggah. Napetost je smiselno pomirila s Terra Inc., udarili pa so znova z Explosia, zaključili pa s posebno Oroborus, ki sicer ni brutalne narave, a je ritmično zelo zanimiva, še posebej zaradi odtrganega tapping riffa, katere skupina kar rada uporablja. Za dodatek pa so skladbi malce spremenili strukturo in ji dodali drugačen outro. Sledil je kratek premor.
Čez sam nastop se ni kaj za pritoževati, skupina je nastopila suvereno, prav nič rutinsko. Pohvaliti je treba tudi zvok, ki je bil za razmere dvorane zelo dober, tako da se je dalo v nastopu še toliko bolj uživati. Skladbe so bile zanimivo med sabo povezane. Včasih celo brez napovedi z inštrumentalnim intermezzom, kar je naredilo vse skupaj toliko bolj zanimivo in raznoliko. Vokalist/kitarist Joe Duplantier se je kljub vročini dobro odrezal, čeprav je imel težave z mikrofonom, občasno pa mu je tudi vokala zmanjkalo, a splošnega vtisa to ni pokvarilo. Po parih minutah se je kot prvi vrnil Mario Duplantier, ki je s svojim bobnarskim solo vložkom še enkrat pokazal, da lahko igra hitro in kompleksno. Seveda je on po svoje tudi krivec, da je Gojira tako popularna, namreč brez njegovega smisla za groove in tehničnost verjetno ne bi postali tako odmevni. Po Mariovem solo je skupina udarila še s skladbo Clone, ki je navdušili starejše oboževalce, zaključila pa s skladbo Vacuity, ki se ponaša z morbnimi sludgerskimi prijemi ter močnim refrenom, katerega je publika glasno pela, sledil pa je preobrat v agresivni predel z blast beati, kjer je publika še z zadnjimi močmi zamigala. Po 70 minutah se je skupina na žalost poslovila. A svoj nastop je opravila izjemno.
Verjetno je bilo najmanj za pričakovat, da Gojira še dandanes pred majhno publiko nastopi enako energično in suvereno kot pred ogromno festivalsko množico. Definitivno skupina, ki ne igra z rezervo, temveč se pokaže v najboljši možni luči.
*Fotografije je s koncerta je prispeval Marko Engelman.
na vrh