V letošnjem letu smo videli na post-rock sceni dve veliki vrnitvi bendov, ki smo ju že davno pokopali. Oba benda sta se vrnila čez noč, kar naenkrat, po zombijevsko zmetala s sebe vso strohnelo zemljo in začela upostošiti vse pred seboj. Warren Ellis in njegov The Dirty Three z antipropagando današnje glasbene industrije, Efrim Menuck in Godspeed You! Black Emperor z antipropagando kanadski oblasti (ki je praktično odsev celotne zahodne politike). Vrnitev slednjih je bila sicer veliko večje presenečenje in je naredila tudi veliko večji scenski bum, saj Godspeedov ni bilo na sceni od leta 2004, hkrati pa ni bilo nobenih indikatorjev, da bi se lahko vrnili. 2010 oz. 2011 pa so ponovno začeli s koncerti, brez mešanja medijev in promocije v to odločitev. Letos so nato na septembrskih oz. oktobrskih koncertih začeli prodajati vinilno ploščo z naslovnico, ki je bila obiskovalcem popolnoma neznana (a hkrati zaradi temačne, post-apokaliptično obarvane fotografije tako domača) in je nosila ime 'Allelujah! Don't Bend! Ascend! (RockLine recenzijo albuma lahko preberete TUKAJ). Dejansko je šlo za novi album, ki je bil očitno posnet popolnoma brez promocije, naznanil in ostalih oblik sporočanja o svojem stanju, kjer bi bili lahko vključeni mediji. Godspeedi namreč slovijo po tem, da res ne marajo glasbenega novinarstva v opisani formi in poslanstvu. Po drugi strani so se The Dirty Three s prvim studijskim albumom po sedmih letih vrnili tišje, kljub veliko bolj prezentni obliki nastopaštva, ki ga poseduje Warren Ellis skozi nastope, intervjuje itd. Letos sta se tudi obe prominentni zasedbi podali na samostojne turneje in vsekakor so vsi slovenski ljubitelji zasedb začeli pogledovati za najbližjimi kraji, kjer bi lahko koncert tudi obiskali. Prvo evforijo je tako sprožila novica Constellation Records, da se bodo Godspeedi med svojo turnejo oglasili tudi pri nas v Kinu Šiška. Že dlje časa govorimo o letu 2012 kot o letu post-rocka za Slovenijo (nastopi zasedb God is an Astronaut, Sleepmakeswaves, Kerretta, Maybeshewill, Sigur Rós, Crippled Black Pheonix itd. to zagotovo potrjujejo), pa še vedno je dotična novica nabila adrenalin slehernemu fanu. Da pa bo to prav poseben večer še v enem vidiku, pa se ni sanjalo nikomur. Ob bok Godspeedom so bili najavljeni še The Dirty Three, saj se je njihova pot čisto slučajno sekala prav skozi Slovenijo. Slovenija ni tako odbila le še enega izmed datumov turneje obeh, ampak verjetno kar najpomembnejšega oz. najbolj posebnega. In to je huda referenca za naprej.
Jasno je bilo, da bo Kino Šiška zapolnjena. Na dan koncerta je bilo na voljo le še par kart. Tudi to je več kot odlična reklama za naprej, da je folk dejansko pripravljen hodit na takšne dogodke in da se organizatorjem (in konec koncev bendu) splača. Da publika za tovrstno glasbo obstaja in je pripravljena prit iz vseh koncev Slovenije v Ljubljano. Poleg tega pa je bilo tudi kar nekaj tujcev, večina Hrvatov in Italijanov, ki niso dobili datuma za Godspeede (pač pa so ga za The Dirty Three).
Že iz prve je jasno, da gre za dva res različna izvajalca. Duh The Dirty Three je prežet z zajebanskostjo, nastopaštvom, velikimi odrskimi lučmi usmerjenimi na Warrena Ellisa. Odrske luči so tisto, kar bend rabi, da opravi svoj nastop do te mere, kot je zamišljen. Čas, ki si ga Warren vzame med komadi, da udriha po glasbeni industriji, kapitalizmu in današnjem potrošniškem načinu življenja, je velik del tega, kar bend predstavlja. Večkrat se je Warren sicer s svojimi opisi komadov v stilu »ta skladba je o tem in tem« pošteno zapletel, ampak je zaradi svoje močne karizme vedno privabil nasmeške na obraze publike. Kritiziranje Justina Bieberja je očitno še vedno »in«, vsaj dovolj »in«, da dobiš od publike s pljuvanjem po njegovem imenu gromek aplavz. »Fuck you, Justin Bieber,« te že naredi heroja. Hvala bogu se Warren in druga dva umazanca ne zanašata le na nastopaštvo (čeprav se je tu nanj zanašal le in izključno vodja zasedbe). Kot prva je bila tu še vedno glasba. Ta fantastična, nora glasba, ki, razen balad (veliko teh), odseva Warrenovo karizmo. To je zagotovo odseval tudi bobnar Jim White, ki je bil eden najbolj eksplozivnih bobnarjev, kar sem jih kdaj videl. Tako glasnega zbijanja z jazzovskim prijemom palice še nikdar nisem slišal. To je bilo nezadržno opletanje obeh rok do te mere, da ju oko ni bilo več sposobno spremljati, masakriranje bobnov v vsaki sekundi nastopa, ki pa je bilo hkrati precizno, prefinjeno in še kako nadzorovano, načrtno in vseskozi karseda v kontekstu. Opazovati kemijo med Warrenom in Jimom je bilo res užitek. V improvizatorskih delih, v menjanju glasnosti in hitrosti igranja… igrala sta kot eno. Zato pa je bil skorajda popolnoma izključen iz tega elitnega dvojca kitarist Mick Turner. Apatično je gledal v tla par metrov stran, kljub temu da je njegovo igranje nekaj posebnega. Nekaj, kar nikoli ni popolnoma pasalo v koncept, hkrati pa je prav s tem dodalo nekaj popolnoma svojega in, konec koncev, popolnoma sorodnega (kontradikcija je bila beseda dneva). The Dirty Three so, kljub občasno neokusnemu nastopaštvu (kot sem razbral iz komentarjev med pavzo), prikazali noro godbo, svojevrstno interpretacijo izmuzljivega pojma »post-rock« in nenazadnje v uri in pol popolnoma upravičili svoje ime. Warren je pokazal še drugo stran svoje vloge v bendu Nicka Cavea, kjer seveda naziv frontmana pripada Nicku, čeprav je Warren, jasno, povsem dorasel tovrstni nalogi.
Energični nastop je pustil publiko zgovorno, v pričakovanjih, pripravljeno. Godspeed You! Black Emperor je le (še) en izmed dogodkov leta, zadeva, ki si zasluži visoko navdušenje. Prva stvar, ki je bila sicer pričakovana, je bil udarec klasičnega Godspeed intra – »Hope Drone«. Menuckova ideja vizualizacij v ozadju nas je vodila skozi enotonski odmev v ozadju, beseda »Hope« se nam je postopoma vtisnila v možgane. Pozabili smo na The Dirty Three, na Warrenovo zajebancijo, na odrske luči. Godspeedi teh ne marajo. Govori le njihova ideja, njihova glasba, njihova filozofija. Člani benda so nerelevantni za sporočilo. In kakšno spoznanje je bilo, ko sem dojel, da je kopica ojačevalcev (morda bi bil kup boljša besedica, ker je bilo ojačevalcev res ogromno) postavljena v polkrogu; šlo je za takšno amfiteatrsko postavitev. Prav to mi je dalo mislit, da bi dejansko Godspeedi noro pasali v manjši, bolj intimen prostor, brez PA sistema, le s svojimi ojačevalci. V vsakem primeru so dobili zadnjo besedo – s seboj so imeli svojega tehnika in svoj mikser (ki je bil dejansko postavljen na sredi odra in bil še najbolje osvetljen), kar pomeni, da je ozvočenje ojačevalcev potekalo najprej v njihovo mešalno mizo, šele nato v tisto od Kina Šiške. Zvok je bil, jasno, fantastičen, popoln. Nekaj se jih je po koncu pritožilo zaradi previsoke glasnosti, meni pa se je zdelo ravno prav. Dovolj naglas, da nisi slišal para, ki je šepetal ob tebi, dovolj naglas, da si ob zaprtju oči pozabil na ostale ljudi okoli sebe, dovolj naglas, da si se brez problema potopil v ta pričujoči zvočni ocean in ob tem imel dovolj kisika, da nikoli nisi rabil splavati na površje.
Setlista je bila več ali manj znana. »Hope Drone«, en komad z nove plate, njihova nova stvaritev »Behemoth«, ki traja kakih 40 minut… pa imamo že solidno dolg koncert. Po »Hope Dronu« je res sledila skladba z najnovejšega albuma – »Mladic«. V recenziji sem že pisal v vsem tem angstu, jezi, ki ga Godspeedi kažejo tokrat (za razliko od bolj melanholičnega post-apokaliptičnega občutka, ki ga kažejo večinoma), ko »govorijo« o Mladiću in vseh vojnih žrtvah – v živo je to samo še potencirano. Zvočni val, ki v težjih delih pride do poslušalca, komajda pusti pljučem narediti en sam vdih, komajda pusti ušesom še slišat in komajda pusti poslušalca toliko pri miru, da ne strga s sebe oblek. To ni toliko skladba žalosti kot je to skladba bojnega krika proti storjenim grozotam. In tako jo tudi Godspeedi izvajajo. Ob vseh sporočilih pa ima samo izvajanje zagotovo tudi glasbeno plat – toliko improvizacije, kot jo GY!BE vpeljujejo v svojo glasbo, je prav neverjetno. Seveda jim dolžina komadov to dovoljuje, da počnejo nonstop; tokrat so recimo začeli s koncem; v nekaterih istih riffih, istih delih so neprestano spreminjali male, male detajle – hitrost, glasnost, ena od treh kitar je zaigrala oktavo, morda so nekoliko bolj zvili struno, da je bila disonanca bolj očitna. Morda je bil v poplavi efektov vsakega izmed kitaristov en več ali en manj. Šlo je za res majhne stvari, ki pa so bile neznansko slišane in so naredile dronerske parte oz. ponavljajoče se riffe tako gromozanske, tako zanimive, tako različne med seboj. Skorajda dve uri in pol dolg koncert je bil poln emotivnega naboja, poln genialnosti, poln vložene vsake trohice moči, ki jo Godspeedi črpajo iz svoje sijanje filozofije, iz svojega poslanstva, iz primarne vloge umetnika kot glasnika. Previsok glasnost gor ali dol, predolgi drone parti levo ali desno… nihče ni odšel iz dvorane apatičen in brezbrižen.
Dejstvo po koncu koncerta je dejansko pričakovano – priča smo bili enemu izmed dogodkov leta, in to ne le na slovenskih tleh. Skupek obeh bendov je pričaral fenomenalni večer, ki mu ne bi dodajal ničesar, odvzemal ničesar. The Dirty Three so bili odlična "predskupina", prav zaradi tega monumentalnega kontrasta, ki so ga Godspeedi pričarali s sekundo, ko je začel odmevati »Hope Drone«, pa smo lahko popolnoma dojeli, kako drugačni so Godspeedi; ne da bi pri tem podcenjeval Warrena – šlo je za fantastičen nastop. Ampak Godspeedom ni kos nihče. In Godspeedom ni bog nihče.
na vrh