Gods Of Metal v Milanu - glamerski raj!

Italijani so hecen narod. No, vsaj meni so vedno delovali pravi smeškoti. To velja predvsem za njihov način dojemanja rokerske kulture, ki mu, roko na srce, ne boste našli para niti na najbolj zakotnem kotičku Kamčatke. Pač, strici vse skupaj jemljejo na zelo zanimiv ter toliko bolj oseben način. Tega sem se, kot reden obiskovalec koncertnih dogodkov v Italiji, že davno dodobra navadil. No, vsekakor pa moje srce ni bilo pripravljeno na "makaronarsko" različico glam metal scene! Ta resnično presega vse meje dobrega okusa. Tako da ne boste slučajno presenečeni, če vas bo v prihodnje ob morebitnem udejstvovanju na kaki podobni prireditvi pričakala divizija nekakšnih podivjanih križancev med Samantho Fox in Sly Stallone skoraj da Rambo podobo. Živa norija. Legije Motley Crue navdušencev so že od vsega začetka dale vedeti, da bo to predvsem dan za ljubitelje kičastih zvokov osemdesetih let, z nekaj izjemami seveda. Tu je potrebno izpostaviti predvsem Velvet Revolver, ter danes z Sykesovo interpretacijo nabrušenih legend Thin Lizzy. Obe omenjeni zasedbi sta vsekakor olajšali moj delovni vikend, za kar jima bom še dolgo hvaležen. Še sreča, saj se je, v primerjavi z nastopoma Motley Crue ter še posebno ob težko pričakovanih akrobacijah "bundesligaših" Scorpions, dež, ki je vztrajno mokril moje premraženo telo, zdel še najmanj problematičen.

Planet Hard 11.00 – 11.15

Prvi dan letošnjega Gods Of Metal so več kot dostojno odprli lokalni hard rokerski bojevniki Planet Hard. Fantje svojo glasbeno podobo gradijo na tradicionalnem duetnem kitarskem pristopu, ki je, kot se je ob zaključku dneva izkazalo, služil kot prelepa uvertura v celotno odrsko dogajanje te mokre Milanske sobote. Njihov nastop je prekipeval od klasične rokerske štime, ki je, ob ala Steve Perry vokalnem pristopu, poslušalstvo vseskozi navdajala s posebnim občutkom zadovoljstva (le kako lepo bi vse skupaj izpadlo, če bi gospodje samo še spremenili svoje ime). Fantje so se od vsega začetka pogumno "spopadali" z bremenom nastopanja na tako velikih odrih. Še več. Človek je dobil občutek, kot da že celo življenje ne počnejo nič drugega kot ravno to. Že samo zaradi tega so fantje vsaj iz moje strani lahko deležni posebne hvale. Škoda, da so jim organizatorji že po vsega štirih skladbah pokazali pot v slačilnico. Strici po njihovem mnenju očitno še niso zreli za večjo odrsko minutažo. Kakorkoli že, Planet Hard bodo na svojo priložnost očitno morali še malce počakati.

Glyder 11:30 - 12:00

Če si katerakoli zasedba pri festivalih česa ne želi, je to nastop neposredno za energično izpeljano predstavo svojega predhodnega konkurenta. Glyder se je zgodilo ravno to. Gre za sicer zelo zabavno Irsko skupino, ki svoj navdih brez sramu črpa iz glasbene zapuščine sedemdesetih let. Vse lepo in prav, če naši pivski bratje le te nebi tako pogosto križali z novodobnimi glasbenimi prijemi v stilu HIM in njim podobnim cirkusantom. Glyder očitno poizkušajo iti v korak s časom, česar pa jim šola starega roka nikakor ne dovoljuje. Njihovo sporočilo se zato na žalost vse prepogosto hitro izgubil v brezglavem skakljanju iz teh "antičnih" motivov daljne preteklosti v modernejše zasnovane ideje, kar v celotni glasbeni podobi zasedbe povzroča nemalo zmede. Za popolnoma impotentne se v primeru Glyder izkažejo tudi odlično izpeljani ter pošteno podaljšani kitarski dueli, spet stalno sprehajajoči med Thin Lizzy in na momente celo Iron Maiden zapuščinama. Res čudna kombinacija…

Eldritch 12:30 - 13:00

Naslednji na seznamu zadolženih za ogrevanje mrzlega sobotnega popoldneva so bili metalci Eldritch (še en dokaj sumljiv naziv). Italijanska zasedba nikakor ni kako smrkavo dete, ampak od leta 1995 brcajoč kolektiv, ki je letos izdal že kar osmi album po vrsti, imenovan Blackenday(?). Očitno je z njihovim delovanjem dodobra spoznana tudi številna milanska publika, ki je, v prizorih svetopisemskega kaosa, kot bi trenil napolnila prostor pod odrom. Eldritch so hitro prešli h bistvu, ki ga moja malenkost na žalost ni ujela. Tako groznega vokala namreč nisem že dolgo slišal (presegel ga je le nepozabni Klaus Meine, a o tem malo kasneje). Vseeno sem bil več kot očitno v manjšini, saj je publika ob slehernem napevu nadaljevala z neutrudnim prepevanjem. Podobno navdušenje so kazali tudi famozni Eldritch, oziroma še posebno njihov frontman Terence Holler, ki nikakor ni šparal z energijo. Kar mu ne pomaga dosti, saj je večino te potrošil na račun popolnoma brezizraznega in dolgočasnega dretja. Stari laški heroji so večino svojega programa namenili predvsem promociji svojega novega projekta, kar je ob tako pestrem repertoarju seveda razumljivo. To pa je tudi vse kar se je na Eldritch zdelo logičnega.

Tigertailz 13.30 – 14.15

Trenutek za vse ljubitelje pravega otoškega glama nastopi s prihodom valežanskih muck Tigertailz. Zasedba, ki je tik pred izidom svojega petega albuma Bezerk 2.0., je ponosne lastnike vijoličnih nanetopiranih frizuric dodobra pretresla s lepo zaokroženim venčkom starih uspešnic kot so Call Of The Wild, Dirty Needles ter Love Bomb Baby. Stari maček Kim Hooker se po vseh leti še vedno zanaša na svojo verzijo Mark Bolan pristopa, ki mu vsekakor odlično paže. Sam se sicer nikoli nisem pretirano navduševal na podobnimi šminkerskimi zadevami, vendar pa je Tigertailz potrebno priznati popolno dojemanje podobe, ki jo je zasedba dolžna kazati na velikem odru. Rutinski, a obenem zelo energični nastop, poln humornih glasbenih vložkov med katerimi ni manjkalo niti običajnih "singalong" refrenov, je za sabo potegnil vse navzoče. Tigertailz so pač mojstri svojega poklica, o tem ni nobenega dvoma.

White Lion 14:45 – 15:40

Raj za glamerje se je prevesil v svojo drugo polovico z nastopom ameriških poskakovalcev White Lion. Fantje so od vseh do sedaj naštetih zasedb pustili daleč najboljši vtis. V svoji zlobi bi lahko celo rekel, da so levčki odločno nadaljevali naprej od točke, kjer so se Tigertailz "usrali". Tudi njihov nastop je potekal v sproščenem in povsem rutinskem vzdušju, nabitem z močno povezanostjo med publiko in našimi New Yorškimi zoologi. White Lion so jo odžagali z ušesom privlačno mineštro svojih največjih uspešnic, med katerimi seveda ni manjkalo niti romantičnih napevov za eventualen stiskavac (tega je dostojno zastopala Broken Heart). Glede na to, da sem bil v Milanu popolnoma sam, bi mi ta v vedno bolj neprijaznem vremenu še kako prišel prav. Še najbolje so jo odnesli uvodna Hungry, zabavna Radar Love legendarnih Golden Earing ter predvsem odlično izvedena Lady Of The Valley, ob kateri sem še sam začutil moč poskakovalne mrzlice. Zabavno ni kaj…

Thin Lizzy 16:05 - 17:00

Thin Lizzy so od nekdaj bili ena mojih najljubših rokerskih zasedb. Legendarni irski bojevniki delavskega razreda so na krilih nepozabnega Phila Lynotta poskrbeli za prenekateri nepozabni trenutek. Na žalost se je z Lynottovo smrtjo leta 1986 končala tudi zgodba tega nepozabnega kolektiva. Njene današnje izpeljanke pač nikakor ne gre povezovati s preteklo Lizzy slavo, pa naj se Sykes in Gorham še tako trudita. Pri tem je treba jasno poudariti, da sta oba omenjena gospoda, skupaj s svojima starima kolegoma Markom Mendozo in Tommyem Aldridge-em vsekakor šokirala s, vsaj iz moje strani, popolnoma nepričakovno dozo adrenalinskega naboja. Vse od začetnega značilno odrezavega akorda Jailbreak naprej, je ta Sykesova Thin Lizzy četica delovala neverjetno zavzeto, kot da bi po vseh preteklih letih glasbenega ustvarjanja imeli še marsikaj za povedati. Vsekakor pa je potrebno razumeti, da ta Lizzy reinkarnacija služi predvem kot priložnost za nostalgično obujanje spominov. Kakršna koli drugačna interpretacija dogodkov bi bila blasfemija najhujše sorte. Tega se seveda zavedajo tudi Sykes in kompanija, ki so si na sobotnem nastopu dali duška. Odličen nastop, kateremu pa je do najvišje ocene branil Sykesov preveč Lynottski vokal. Presenetljivo dobro so jo odnesli tudi v očeh publike, ki je z velikim zadovoljstvom preprevala ob klasičnih napevih Rosalie, Don't Believe A Word, Cowboy Song ter seveda The Boys Are Back In Town.

Scorpions 17:35 – 19:00

Vremenska situacija se je to tega trenutka že drastično poslabšala. Sploh ob nastopu nemških lomilcev src Scorpions je izgledalo, kot da se je nad nami utrgal oblak. Zato sem se še dolgo po njihovem nastopu tolažil z dejstvom, da sem bil ves premočem enostavno že preveč tečen za tako neprijazno kritiko "škorpijonov". Pa temu ni bilo tako. Scorpions, ki se trenutno trudijo s promoviranjem njihovega najnovejšega izdelka Humanity Hour 1, so temu primerno tudi oblikovali svoj nastop. Kopica novih skladb se je tako postavljala v bran klasikam kot Big City Nights, Rock Me Like A Hurricane, Still Lovin You ipd, kar pa niti slučajno ne predstavlja problema. To kar so nam gospodje poizkušali prodati resnično ne zasluži niti najmanjše hvale! Predvsem je tukaj potrebno izpostaviti obupen Klausov vokal, ob katerem so šle človeku vse kocine po konci ( da odpadanja las niti ne omenjam). Res grozno je poslušati stare napeve, ob katerih je naša generacija odraščala, v takem popolnoma neprepoznavnem pakiranju. Situacija je ob 321 postala že tako neznosna, da so se gospodje po hitrem postopku odločili za krajši basovski intermezzo, ki ga je Meine izkoristil za prepotrebno nabiranje moči. Kako se gospodje, ne glede na status, ki ga držijo v enciklopediji hard rocka, upajo na odru prikazati v taki podobi, ostaja predvsem za njihove oboževalce veliko vprašanje.

Velver Revolver 19:45 – 21:05

Nesporni zmagovalci tega uvodnega GOM dne so definitivno Velvet Revolver. Kombinacija bivših Axlovih tovarišev in Veilandovega "stonerskega" vokala deluje zastrašujoče. Velveti so očitno prerasli porodne težave, ki so jih kazali v ljubljanskih Križankah. Ob skorajšnjem izidu njihove druge plošče Libertad zdaj bruhajo ogenj iz vseh razpoložljivih topov. Njihovo homogeno odrsko podobo je resnično užitek opazovati. Skozi celotni njihov nastop smo tako z velikim veseljem opazovali suvereno funkcioniranje njihovih najnovejših skladb, med katerimi je najbolj izstopala zlobohotna She Builds Quick Machines. Poleg povsem pričakovanih starih, a danes zato toliko bolj nepotrebnih It's So Easy ter Mr. Brownstone, so se Velvet Revolver tokrat lotili celo Wish You Were Here! Zanimiva interpretacija je razkrila marsikateri dotlej dobro zakamuflirani potencial zasedbe. Če bodo fantje nadaljevali s tako energijo in odločnostjo, kot so nam jo demonstrirali v Milanu, si lahko v prihodnje od njih sigurno obetamo obilo pravega starega dobrega docela zamazanega rock & rolla.

Motley Crue 21:30 - 23:30

Nastop Motley Crue je za večino prisotnih povsem normalno predstavljal vrhunec večera. Moram priznati, da sem tudi sam z nestrpnostjo ter hkrati s kančkom previdnosti čakal na trenutek, ko se bo pred mano pojavil, kot smo včasih radi rekli, "najnevarnejši band na svetu". In končno smo dočakali tudi ta trenutek. Po pet urnem čuvanju straže na dežju se samo za nas vse iz daljne Kalifornije na odru prikaže Tommy Lee. Oglasi se njegov značilno oster ritmični vzorec, in množica seveda nemudoma pade v delirij. Dr. Feelgood na plano prikliče še ostalo trojico Mars, Sixx, Neil. Predvsem slednjemu liposukcija prikazana na VH1 očitno ni prinesla željenih rezultatov, saj je fant okrogel kot černobilski reaktor. Nazaj h glasbi, ki je bila vse prej kot to. Pač, Crue niso in nikoli ne bodo dobri glasbeniki, česar, to jim je treba priznati, tudi nikoli niso skrivali. Zato gospoda vse svoje upe brez sramu polaga v vzušje tipičnega "american style" šova, polnega raznoraznih pirotehničnih vložkov, po odru sprehajajočih joškatih blondink in ostale v njihovem primeru očitno potrebne krame. Vsaka stvar, ki lahko kakorkoli zavede slehernega obiskovalca, je torej še kako dobrodošla. V omenjenem vzdušju je torej minila celotna Motley Crue "gledališka predstava", ki so jo Italijani sprejeli z odobravanjem. Primal Scream, Too Fast For Love, Shout At The Devil, Kickstart My Heart in podobne nepogrešljive Crue cvetke so zarisale nasmeh na obrazu prenekatere njihove zveste ovčice. Mene osebno niso navdušili. Po pravici povedano tega niti nisem pričakoval. Čeprav si v varnem zavetju svojega toplega doma vsake kvatre z velikim veseljem privoščim Shout ali Girls, Girls, Girls, me Motley Crue v živo redno puščajo hladne. Sploh v vsem tem dežju. Grozno..