Tako. Obrne se leto, naokoli pride novi Godi Bodi festival. Enajstič zapored. Famozni dogodek pod organizacijskim okriljem založbe Celinka, pri kateri so tudi v letošnjem maju poskrbeli za sladostrastni svitek novih izdaj. Paket novih albumov izpod okrilja novih in starih glasbenih obrazov slovenske scene. Torej govorimo striktno znova o glasbenem artizmu Slovenije leta 2018.
Prvi dan je, v programskem oziru, pripadel nastopom zasedb Šlajn, Buh in Nula Kelvina. Vse tri skupne so predstavile nove albume. Ne glede na to, da sta zasedbi Buh in Šlajn povili istoimensnka prvenca, gradita obe zasedbi jedri preizkušenih in prekaljenih glasbenikov, medtem ko so Nula Kelvina, ki jih ni treba na široko že davno tega več predtavljati, spravili v letošnjem letu od sebe skupno že svoj četrti studijski album.
Šlajn, ki jih zastopajo trije Cerkniški možje in Draveljčan Gašper Kržmanc, slednji je ustvaril glavnino glasbe na studijskem prvencu »Šlajn«, jo tudi posnel in produciral, so uspeli soustvariti zanimivo glasbeno zmes, z močno oporo v prvinah country glasbe. Melodije nalezljivega šarma. spogledovanje pop retoriko in tipskim melosem skvašenim na geografskem prostoru Slovenije. S ščepcem kabareta, res malim ščepcem. Igrive, hudomušne, zabavne skladbice brez posebne globlje prodorne filozofske vsebine, se v režiji vokalista Saše Kovačeviča izvrstno razvijajo. Malo nosljav vokal, kar sodi v country vižo vokalnega interpretiranja in vsekakor silno prijeten. Nemara so fantje pristopili nekoliko plaho k izvedbi, kar je verjetni odraz, da jim še primanjkuje nekaj odrske kilometrine, se pravi tkanja medsebojnih kemičnih vezi in zategadelj več odločnosti, pa vendar so koncert brusili tako, da so postajali iz minute v minuto boj in bolj suvereni. Podpora publike nenehna, nekaj zvočnih peripetij, vendar nič strašnega. Prav ta nenehna podpora jim je dala krila, da so se v nadaljevanju bolj sprostili in dostavili več »grabežljivosti« in »napadalnosti«. Šlajn na suhem »drugič«, je ob koncu koncertnega nastoap zazvenel znatno drugače, kot »prvič«, ko so ga izvedli takoj na začetku koncerta. Znatno bolj odločno in samozavestno. Album »Šlajn« je zadeva, ki jo morate preveriti. Je posebna reč, s tem vred pa to pomeni, da je tudi sama zasedba na slovenskem glasbenem prizorišču zelo posebna in vredna vaše pozornosti.
Buh, to je zasedba, katere glavni pogon je izkušeni Uroš Buh, mož ki ga poznamo tudi iz zanimive zasedbe Relight in izzivalnosti projekta N3L. Ob sebi je zbral četo glasbenikov, ki igrajo tudi na njegovem studijskem prvencu »Buh«. Uroš Buh je izjemno izkušen glasbenik, prekaljene glasbene vizije, natančno več kaj hoče in kaj želi v svoji ekspresiji. Zelo dobro se znajde v različnih žanrih ter mu je jasno razumevanje njihovega medsebojnega stapljanja. Plod tega je izjemno kvaliteten in samonikel izdelek, prepoznavnega glasbenega artizma. Buh očara zlasti s svojim falsetom, ki bi mu z veseljem prisluhnil tudi kakšen Steven Wilson, nasploh, ko se k barvanju tega vokala zlagajo zvočne pastele, za katere skrbi prodorna in silno pečatna kitarska igra Maria Babojelića, mojstra zvočne manipulacije, z vtkanimi »Gilmoureskami«, kar izvablja vzvode »transcdentalnosti«, »cerebralnosti«, mistike, te postavlja v stanje, ko se ratio odklaplja in polagoma popelje svoj svet, izven realnosti. Vibrantna vzdušja torej. Ker je Uroš perfekcionist, je seveda opremil vokalne linije s harmonijami. Za to sta na odru skrbela Metod Banko in Višnja Fičor, ritemska naveza Vida in Jošta Drašlerja, pa tako ali tako, v vsakem primeru prinaša zmagoviti poker asov. Vse to vezivo je s svojimi spretnimi in pretanjenimi ročicami držal skupaj z zavesami klaviaturskih linij klaviaturist Ambrož Božiček. Izjemno močan koncertni nastop. Pečaten. Čuti se kilometrina, čutijo se izkušnje in vsestranskost. Perfektno zaznavanje. Bend diha enovito. Takšna gruča ljudi in kreacija zvokov, zahteva izredno fino medsebojno kalibracijo in to je težavno in veliko delo. Med koncertom ni šlo zaznati kiksov, le vokalne harmonije so nekajkrat ušle iz idealne lege, kar pa verjetno leti na rovaš zvočnih težav. Buh je odlična zadeva in prvenec vas mora navdušiti, v kolikor tli v vas vsaj kanček glasbenega gurmana. Bend je svojevrstna zmes alternativnorockovskih prvin, melodične pop nalezljivosti, silno spretno je vtkano občasno pajdašenje z bluesom in kot povedano, vseskozi je prisoten tisti moment izrazne samoniklosti, ki jo zaokroža označba »art«, s ponotranjeno vsebino kančka »floydovske in Steven Wilsonovske« psihadeilčno sanjave sladkosti. Upajmo, da se skupna tu ne ustavi in da bo Uroš Buh s takšno ekipo zadržal ta moment in ga razširil v prihodnje z novo studijsko povestjo.
Za veliki finale pa Nula Kelvina. Obetala se je prava parada norčij in hudomušnosti, katero vedno dostavijo na odru genialni Marko Boh, glavni vizionar in pogonski motor skupine in njegova tovarišija izjemno kinetičnih in glasbeno vsestransko obtesanih sodelavcev polne pedantnosti Klemna Kotarja (bas kitara), Gašperja Kržmanca (kitara, Mihe Kržmanca (bobni). Tu ni konec zgodbe. Nula Kelvina so prerasli v kvintet in tega je zapolnila Ana Marija Mitič – tista vsem znana medijsko izpostavljena punca, ki je vso svojo pečatnost ter nalezljivost s prihodom k Nula Kelvina povsem opravičila. Punca je študirala klavir, zato je Marka večkrat med koncertom povsem razbremenila, prav tako pa je povsem dostojno zamenjala vokalno vlogo, ki jo je pred časom, točneje v času promocije albuma »Levak na luni« opravljala občasno Aleksandra Ilijevski (Pliš).
Z integracijo Ane Marije, je že tako jezični skupini, ta jezičnost še dodatno narasla. No, tudi med nastopom Nula Kelvina, se ni uspelo izogniti zvočnim peripetijam. Zlasti sta Bohov klavir, pa tudi harmonika, večkrat ostajala brez pravega »boosta« in šepali v kreiranju zvočne krajine. Gašper, ki je ob tej priložnosti Telecaster, katerega je uporabljal med nastopom Šlajn, zamenjal za kitaro znamke Suhr, je nekajkrat osupni s svojimi mojstrovinami, ko je sredi solaže zvoku in zaporedju zaigranih tonov povsem spremenil zvočni in s tem tudi emotivni karakter, kar je posledično premaknilo v sami skladbi tudi njeno razpoloženje. Poglavje zase je seveda vselej vedri in nasmejani Klemen Kotar, ki je zabaval s svojim »prikrajšanim« basom, ko je iz njega izvabljal toplino prodorno nizkih tonskih linij. In pa seveda rojeni odrski igralec Marko Boh, ki se je zlasti v drugi polovici nekako znebil občutka raztresenosti in nemara pritiska, kar bi lahko bila posledica uvodnih peripetij z zvokom. Tako se je Marko zlasti v drugi polovici znova polno razstrelil in s svojim obešenjaškim humorjem ter teatrom polnokrvno razvnel občinstvo. Pse na vrvice! Verjetno najtrši komad dosedanje kariere skupine. Celotni album »Kdo za vraga so?« in pa jagodni izbor skladb s predhodnih treh albumov skupine. Bend je med nastopom poklanjal tudi nove CDje, vsakomur, ki je prvi pravilno odgovoril na dano vprašanje. Torej smo bili priča tudi glasbenemu kvizu.
Odlično v vseh ozirih. Nostalgično je avtor te recenzijo pogrešal prostore Hostla Celice, pa vseno. Uživali smo. Prvi dan je lepo uspel, želel bi si le več publike in ne vsega dobrih 100 obiskovalcev, sicer pa vodstvu ekipe festivala Godi Bodi in šefu Janezu Dovču velik poklon za srčno neprebojnost in vero v magijo glasbe ter vsa dobra dela, s katerimi držijo v teh težkih časih za slovensko kulturo in umetnost, štango prepoznavnosti glasbe avtorstva slovenskih izvajalcev izrazne samoniklosti, samoraslega artizma in visoko izbrušene izpovedne estetike. Verjamem, da sta petek in sobota, v režiji festivala, prav tako polno glasbeno fascinirali. Naj tako ostane. Medtem, je nas že čakal nov sobotni izlet v tujino in na koncert zasedbe Djabe s posebnim gostom, velecenjenim pionirjem kitarske igre Steveom Hackettom.
na vrh