Prihod zasedbe Earth v slovensko prestolnico je vrsta svetopisemskega dogodka, ki ga ne bi obešali na posebno velik zvon, v kolikor zasedbe ne bi šteli za pionirsko, to je tisto, ki je pravzaprav utemeljila žanr drone metal. Aksiom »manj je več«, ali drugače povedano - spogledovanje s popolnim glasbenim minimalizmom, je drugo ime za Earth. Bend, ki funkcionira že od davnega leta 1989, tvorijo v letu 2015 idejni vodja in osnovi vizionar ter pogonski motor skupine tršati kosobrin Dylan Carlson, stasita bobnarka Adrienne Davies in basist Bill Herzog.
Uvodno ogrevanje je pripadlo dvema zasedbama. Prva sta na oder stopila kitarist Don McGreevy s kitaro in bobnar Rogier Small. Ameriško novozelandska je predstavila zanimivo zmes eksperimentalne instrumentalne glasbe, ki na je trenutke namerno raziskovala v popolnoma amorfnih in atonalnih zvočnih kolažih, ti pa so bili pravšnje kontrastirani z melodičnimi, koncizneje plasiranimi, trenutki. Odlično dopolnjevanje glasbenikov je postajalo iz točke v točko bolj zanimivo, vsekakor jima nevsakdanjosti in čudaštva v glasbeni viziji, ki se seveda opira tudi na forme jazza, ne zmanjka. Prikupno. Malo težje prebavljiva pa je bila druga zasedba imenovana Black Sprituals (prav tako bobni in kitara). Tudi tokrat smo imeli opravka z instrumentalnim duetom. Popolnoma eksperimentalnim. Njun nastop je dejansko spominjal na javno vajo. Izrazito težke vodilne fraze, vsekakor vplivi post rocka, vendar pa kar se zvoka tiče, ogromno noise šundra, ki je paral glavo. Vse v mali dvorani se je treslo. Na trenutke je izgledalo, da se kitarist naravnost trudi izvabljati takšno resonantnost vibracij, da bi lahko z njo uničil ojačevalnike in ostalo tehnično opremo. Mikrofonije in neznosnih oscilacij, ki so izvabljali prej glavobol, kot glasbeni užitek, je bilo v izobilju. A pu8bliki gre resnično čestitati. Vztrajala je do konca in tudi nagradila (nekoliko nadležni, pa vseeno srčno iskreni) dvojec. Le za najbolj trdokožne glasbene gurmane
Vsi, ki slavijo svetišče podzemlja glasbene kulture žanra, ki ga povezujejo s predpono »drone« pa so dočakali svoj veliki trenutke, ko so se na oder povzpeli Earth! Karakteristikam kitarskih fraz, ki izvirajo iz doom metala dodate mnogo repeticij, fiksirate pa jih na izrazito počasno kotaleče ritme. Zvok razmažete z konkretno dozo reverb, sustain efektov, evocirate kup avdio feedbacka in ambientalno sladostrastje glasbenega sveta skupine Earth je torej rojeno.
Bend je po pričakovanju masivno predstavil svoj deseti studijski izdelek »Primitive And Deadly«. V uvodnem delu pa se je lotil izvedbe nove skladbe Badgers Bane, ki je dostopna ekskluzivno samo na dvojni vinilni izdaji novega albuma, kar je dostavilo že takoj manjše presenečenje. Poglavar Carlson je uvodoma naprosil tehnike za več odrske svetlobe, potem pa je bend hipoma ustvaril hipnotični svet in popeljal kakšnih 130 izbranih slušateljev v zvočna prostranstva masivno tulečega valjenja, plazovito našobljenih kitarskih fraz, korenito podprtih s snare zamahi Adrianne in voluminozno odebeljenih linij Billove bas kitare. Oba glasbenika sta ves čas strogo opazovala delo Dylana. Pri tem je zanimivo opazovati komunikacijo trojice. Dylan, ki je velik del koncerta preigral tudi tako da se je s hrbtom obrnil proti publiki, je na notranji del trupa kitare nalepil velik napis »Have a fucin' nnioce day!«. Ob pozah dvigovanja kitare smo ga lahko mnogokrat prebrali med koncertom. Ob mnogih repeticijah, kjer vzdržuje skupina izbrano frazo oziroma motiv lepo število minut, se navadno pred prehodom Dylan obrne proti obe preostalima članoma skupine, kar je znak da morata vstopiti v prehod, ali pa le dvigne kitaro. Prav ta izjemno »počasen« razvoj dogodkov, zahteva toliko več pazljivosti in zbranosti trojice v sami izvedbi. V vseh sproženih plazovih, ki jih je evociralo lomastenje izrazito rušilnega zvoka, je bend priklical pravega mamuta na oder (iz zadnje poledenitve)! In trio je resnično odlično uigran in usklajen v komunikaciji. Bill je nekajkrat v prehodnih delih skladb z rešitvami na bas kitati potegnil celo na Geezerja iz časov prvenca velikanov Black Sabbath, a to so že malenkosti.
Občutja postapokalipse hladne atmosfere, ki ga je sprožala vsa zvočna masiva ezoterike drone-a je vodila v prostranstva, kjer občutek za prostor in čas povsem izgineta. Ura in pol se je zato odvrtela v hipu. Dylan, predan uporabi vselej zanesljive Fender Telecaster kitare, je v premorih napovedal vsako skladbo posebej. Le teh pa dejansko ni bilo veliko, kajti počasneje, ko izvajaš glasbo, dlje pač traja. In tako je nastavljen tudi post metal in seveda tudi drone metal. Uvodni del in zaključni del koncerta sta pripadla predstavitvi novega albuma, srednji pa je nanizal tudi starejše skladbe, kjer so čebelice ustvarile med kar v levji lobanji (The Bees Made Honny in Lion's Skull) in se je bend zavil v staro črno ogrinjalo (Old Black). Publika je polnokrvno uživala. Ob vsem lomastenju in hipnotičnemu grmenju, ki je dostavljalo katapultni odstrel prisotnih do točke vstopanja v svojevrstna glasbena prostranstva edinstvenih seattleskih glasbenih čudakov, drugače niti ne gre! Jedrnato in iskreno! Edinstvena izkušnja.
na vrh