Šentvid ob Glini na avstrijskem Koroškem vsako leto gosti kakšno znamenito ime polpretekle glasbene zgodovine. Čeprav je pred vsega dvema mesecema zaradi bolezni odpadel nastop kitarista Jeffa Becka, se tamkajšnji koncertni promotorji lahko pohvalijo z gostovanjem eminenc kot so Wishbone Ash, Jack Bruce, Arthur Brown, Yardbirds, prvega septembrskega petka pa se je seznam častitljivih gostov tega mirnega avstrijskega naselja še povečal.
V mestecu, ki leži kakih dvajset kilometrov severno od Celovca, je v okviru promocijske turneje leta 2013 izdanega albuma »'Til Your River Runs Dry« gostoval Eric Burdon, nekdanje prvo grlo britanske R&B zasedbe The Animals. Burdona skozi celotno pol stoletja trajajočo glasbeno kariero spremlja uspeh njegove prvotne skupine iz sredine šestdesetih, čeprav se je v kasnejših letih preizkušal tudi v blues, psihadelično rockovskih, soul in celo jazz vodah. Možak odrezavega glasu se tudi pri dopolnjenih 73-ih letih ne da. Neutrudno koncertira dalje, kot bi se zlata doba britanske glasbene invazije nikoli ne končala! V Šentvidu je nastopil v sklopu festivala v srednjeveškem grajskem kompleksu Herzogburg. V prijetnem ambientu notranjega dvorišča, nam je šlo na roko tudi vreme, ki je tega večera solze zadrževalo zase.
V vlogi ogrevalcev večera so nastopili Hamburg Blues band, stari znanci prizorišča v St. Veitu in izkušeni možje, ki neprestano igrajo že preko trideset let in so med ljubitelji žanra na področju celinske Evrope nepogrešljivi. Pregovorna nemška natančnost je to pot zamujala kakšne pol ure, ko je Hamburg Blues Band okoli pol osme ure zvečer stopil na oder ter publiko iz varnega zavetja miz in klopc povabil bliže odru. Nemci so nastop sestavili iz treh medsebojno povezanih delov. V prvem so se predstavili kot čvrst kolektiv, poln bluesovskega žmohta, ki v njihovi izvedbi vselej zaživi v prešerni noti, saj dobro razpoloženi možje na odru ne skoparijo s pozitivno energijo. Komadi večinoma avtorske narave, med katere so umestili Free klasiko Wishing Well, so kot produkt dvokitarske igre delovali še melodičneje, pravi pokazatelji njihove kreativne sle pa so bili lahko zapomnljivi refreni močnega bluesovskega koketiranja. V osrednjem delu koncerta je vajeti v svoje roke prevzel desni kitarist, nihče drug kot znameniti mojster šestih strun Miller Anderson. Hamburg Blues Band v zadnjih letih pogosto sodeluje z izvajalci svetovnega kova, kar priča o njihovem renomeju znotraj glasbenih voda. Andersonu, kot nekdanjemu članu eminentnih zasedb kot so Spencer Davis Group, Keef Hartley Band, Savoy Brown in T. Rex, ni bilo težko s karizmo zapolniti avditorija, tako se je v enem izmed kratkih nagovorov spomnil na igranje na legendarnem Woodstocku, kjer je gostoval kot član Keef Hartley Banda. Energija je eksponencialno poskočila, ko se je na odru za zadnji del nastopa prikazala pevka Maggie Bell (Stone the Crows). Gospa danes šteje že skoraj sedemdeset let, a ostaja mogočna vokalna persona, pa čeprav je z leti njen vokalni razpon malce zakrnel. Peterica na odru je navdušila s tematsko vživeto komunikacijo, ki je doživela vrhunec v razigrani variaciji Freddieja Kinga Living in the Palace of the King. Hamburg Blues Band - prišli, zaigrali, zmagali!
Po dolgem premoru je bilo vse nared za nastop glavne atrakcije večera. Oder so sprva zasedli spremljevalni glasbeniki, ki se jim je ob prvih verzih v sredini pridružil še Eric Burdon. Oblečen v majico z mirovniškim znakom in prepoznavnimi sončnimi očali čez obraz nas je že hitro prepričal, da mu vokal še vedno odlično služi! Bo že držalo, da nikoli ni slovel po tehnično zahtevnih linijah, vseeno pa z leti ni izgubil agresije, raskavosti in barve, zato Burdon tudi v sedemdesetih letih življenja brez težav ostaja kredibilni promotor bluesovske in rockovske govorice.
Eric Burdon je skozi celoten večer smelo rotiral pestro paleto glasbenih vplivov z osnovnim izhodiščem, globoko zasidranim v polju rhythm & bluesa. Z Don't Let Me Be Misunderstood je že zgodaj v večeru napočil čas za prvega od velikih hitov Animalsov, čeprav koncertna variacija kompozicijo predstavi v povsem novi luči. Eric Burdon je kot čarobni interpret skladbi dodal organsko noto, povsem novo ritmično zasnovo in kantavtorsko, skoraj pripovedno vokalno noto. When I Was Young je prinesel skok v psihedelične vode, kar se za skladbo, nastalo v Kaliforniji v času hipijevskega razcveta druge polovice šestdesetih, tudi spodobi! Burdon je v inštrumentalnih delih svojim glasbenikom dopuščal prosto glasbeno sprehajanje, glavnino improvizacij sta nase prevzela kitara in klaviature, kar je občasno rezultiralo v hkratni dvoigri obeh. Neopažena ni ostala niti razširjena bobnarska baterija, ki je z dodatnimi elementi afriškega izrazoslovja zaživela predvsem v energičnejših komadih, kot je Inside Looking Out. Če je do tedaj kdo še dvomil, da Burdon svojega življenja ni posvetil bluesu, se je v osrednjem delu koncerta lahko prepričal ravno o tem. Posvetilo bluesovskemu minimalizmu Bo Diddleya z izvedbo njegove pesmi Before You Accuse Me je Burdon zabelil z všečno improvizacijo črnskega vokala, sledila pa je še skladba iz aktualnega albuma Bo Diddley Special z debelejšo orgelsko zaveso in back vokalnim spremstvom v refrenu. Grajenje dinamičnega vzdušja se je nadaljevalo z vrnitvijo v čas The Animals, med Don't Bring Me Down in We Gotta Get Out of This Place je Burdon prikazal nekaj potez nekdaj bogatega arzenala karizmatičnih odrskih kriljenj, zaradi česar so ga nekoč v reviji Rolling Stone proglasili za enega najboljših frontmanov vseh časov. Lahkotna narava težko pričakovanega zaključka z velikim hitom The House of the Rising Sun se je popolnoma podredila Burdonovemu kompleksnejšemu glasbenemu značaju, tako je neposrednost zamenjal desetminutni ep, poln preigravanja, med katerim je hammond mojster Red Young nekaj tonov posrečeno zaigral celo z nogo. Blagodejno ugodje naših slušnih receptorjev je bilo na vrhuncu, ko je Burdon ob povratku na oder postregel še s pesmima It's My Life in Boom Boom Johna Leeja Hookerja ter se od publike poslovil z iztegnjenima kazalcem in sredincem. Sporočilo je bilo jasno: naj svetu zavlada mir!
Eric Burdon ostaja tradicionalist. Nastope bi lahko zastavil bolj mainstreamovsko, a se raje prepušča zahtevam petičnejših glasbenih sladokuscev, ki se jim po krvi pretaka od boga pozabljena govorica šestdesetih let prejšnjega stoletja. Z nastopom streljaj stran od naše meje je dokazal, da ostaja vitalen glasnik hipijevske generacije, ki se je na pot proti domu odpravila prešernega razpoloženja.
na vrh