Leto 2002 je pomenil konec tovarne Rog, vendar so njeni prostori vsem ljubiteljem glasbe dali upanje za še eno spodobno koncertno dvorano; to se je tudi uresničilo. Koncertna dvorana tovarne Rog je namreč velika in prostorna s solidno akustiko, sploh če jo primerjamo z drugimi "beznicami" slovenskega prostora.
Dvorane ni težko najti - tovarna Rog se vleče tik ob Ljubljanici, vhod pa je le malček višje; v množici kompleksov, ki so ostali od same tovarne, koncertne dvorane ne moremo zgrešiti. S prihodom sem še ujel tonsko vajo Toxina, ki so že takoj demonstrirali, kaj lahko pričakujemo, ter dvignili pričakovanja že prisotnih. Žal so se pojavile težave z monitorji, ki so jih kar nekaj časa urejali, vendar muzikantov to ni vrglo s tira; ko je prišel njihov čas, so se izkazali perfektno. Po tonski vaji sta se mi pridružila še dva kolega z Rocklina, tako da smo skupinsko čakali na začetek.
Pred najavljenim bandom se je nepričakovano predstavil kitarist iz Amerike, točneje Wisconsina - kantavtor John Statz. S klasičnimi kantavtorskimi pesmimi o življenju je odigral in odpel nekaj baladic, ravno dovolj, da je podžgal čakajočo publiko. Večjih ovacij ni požel, bil pa je prijetno presenečenje - njegov umirjen in sladek glas se je dobro ujel z lahkotnim igranjem kitare, ki je ostalo le-to in nič več. Vendar kot je rekel Aleš: "Če poznaš od kantavtorjev Dylana in Cohena, je to popolnoma dovolj", in še res je.
Nekoliko čez enajsto (koncert naj bi se začel ob desetih, ameriški kantavtor je muziciral kake pol ure) se je pojavil na odru Toxinov kitarist, Robert Fripp ... pardon, Samo Turk, ki nam je postregel z obilico zanimivih zvokov svoje kitare, prav tako, kot to počne legendarni član King Crimsona (nekakšno ambientalno zvočno valovanje). Po krajši igri z efekti sta se mu pridružila še basist in bobnar, Jaša Hedžet in Gregor Brajkovič. Skupaj so se spustili v glasbeni ples, nekakšen fusion, medtem ko smo se drugi v dvorani spraševali, kje za vraga je pevec Tomi Toth; vendar nas je divja glasba sčasoma zamotila, da o pevcu sploh nismo razmišljali. Med izživljanjem tria nad svojimi inštrumenti se je začela med množico poslušalcev gibati nenavadna oseba, oblečena v nekakšno burkaško zeleno-črno obleko, ter z nenadnimi in nenavadnimi gibi zmedla naključne goste. Kmalu je le-ta skočila na oder, z odstranitvijo kapuce pa se je razkrila identiteta burkeža - seveda je šlo za Tomija, ki je tako že na začetku ekscentrično odprl njihov nastop. Bil je tudi tisti, ki je komuniciral z občinstvom in naredil vzdušje - odlično petje in super ples oz. nasploh gibanje na odru sta pustila velik pečat.
Vsak komad je Tomi najprej napovedal, saj ima vsak izmed njih naslov z dobrim razlogom, tako da je Toth povedal nekaj o nastanku ali pa o temi, ki jo poskušajo s skladbo prikazati. Poskušal je pozivati publiko k večjemu sodelovanju, do česar žal ni prišlo; vendar so se našli med ljudmi tisti, ki so med skladbami zavzeto plesali, se gibali v ritmu ali ploskali. Toxine je tako postregel z neverjetnimi aranžmaji, mešanjem žanrov, prehajanjem od enega inštrumenta do drugega; fantje znajo vse, naj gre za progresivno rockerske linije, za drum'n'bassovsko ritmičnost ali funkovski-dance ambient. Material črpajo iz vsega, morda največ iz funka; kitara temelji (vsaj v živo) na efektih (wah-wah in flanger), tako da se doda še nekakšen spacy zvok. Tako jih je tudi nemogoče kamorkoli uvrstiti, kar seveda pomeni, da imajo glasbeniki veliko znanja z vseh področij.
Toxine so zaključili z "bisom", množica je namreč zahtevala njihovo vrnitev na oder, Tomi pa nas je pozval k prostovoljnim prispevkom za njihovo plato (ki bo, če bo vse posreči, posneta še letos, torej 2010) ter prepustil njihovemu menedžerju Eriku Božiču (ki mu gre zahvala za res zgledno sodelovanje z mano, priskrbel je vse potrebne informacije, res odličen odnos), da poskrbi za simbolično prodajo demo kaset (prav ste prebrali: avdio kaset, z duhovitim naslovom "play me if you can").
S tem fantastičnim nastopom Toxine vsekakor širijo glas o svoji virtuoznosti in ni vrag, da se ne bi njihova prepoznavnost razširila še izven Slovenije. Če bodo tako nadaljevali (glasbeno in z odnosom do javnosti), za njih zagotovo ni ovir. Mi smo se imeli izjemno fino in komaj čakam, da bodo ponovno koncertirali kje v bližini.
fotografije: Aleš Podbrežnik & Tine Kolenik
na vrh