V nedeljo, dne 05.10.2008, sva se s Pobom, po treh dneh metala zame v Kranju in prav tako tridnevnem koncertnem maratonu na različnih lokacijah, odločila še za skok v Bologno, natančneje v Bologni bližnji Argelato, kjer sva si v družbi še enajstih glam manijakov iz Slovenije ogledala dogodek imenovan Glam Festival. In kaj nekaj se je za tema dvema besedama zares skrivalo? Gremo torej lepo po vrsti naprej.
Zaradi šestih skupin na listi in še nekakšnega izbora "Mistra & Miss Glam" (karkoli naj bi to bilo) se je koncert začel že zelo zgodaj in tako smo, kljub prihodu na prizorišče že ob 18.00 uri, zamudili prvo predskupino Jolly Roxx in večji del nastopa Nemcev Hollywood Teazse, katerih Hollywood/bubblegum/punk (kot mi je njihovo pojavo in zvrst kasneje opisala poznavalka) mi niti pod razno ni bil pisan na kožo. Po opravi, ki je spominjala na nošnjo pižam, so dajali občutek, da se odpravljajo v posteljo in ne na oder.
SNAKEZ:
A temu je kmalu sledil preobrat na odru! Tam se je znašel namreč najbolj divje opravljen band, kar sem ga videl v življenju – Snakez. Frontman je tako vokalno kot (predvsem) vizuelno kopija najzgodnejših Lizzy Borden, pa tudi glasba ni prav daleč stran od legendarnih Američanov. Oster glam/heavy (vzporednice z albumom Shout at the Devil Mötley Crüe so na mestu) z raskavim vokalom in rohnečimi kitarami je bil prijetno godel ušesom in tako sem bil po koncertu Skid Row pred letom dni, že drugič nenadejano presenečen nad kvaliteto italijanske hard'n'heavy skupine. Lepo bi bilo, če bi pri naših sosedih takšni bendi, kot npr. Snakez, v bližnji prihodnosti zrinili s piedestala tečnobe skupine tipa Rhapsody of Fire, ipd...
Snakezom je sledila še ena paša za oči! Tri luštne glamerke so zasedle oder in oblečene v zajčice, kakih petnajst minut plesale na glasbo zasedbe Warrant. Zelo prijetni razgledi so se ponujali zlasti moškemu delu publike, ki pa kot vselej, še prehitro minejo. Očitno je organizator festivala Bologna Rock City mislil na vse detajle, ni kaj!
BRITNY FOX:
Za tem so na oder stopili Britny Fox, oziroma originalni basist te filadelfijske zasedbe Billy Childs in trije možje manj znanega pedigreja, ki pa so ravno zaradi tega vzbujali skrb, da ne bomo dobili tistega po kar smo prišli. Navzel me je sum, da pač predstava Britney Fox ne bo ugodila kriterijem kvalitete, ki prenesejo unikatno studijsko magijo določene skupine (v tem primeru Britny Fox) na koncertni oder. Pa so me fantje kaj hitro postavili na laž in prikazali odličen koncert, kjer se je izkazal še zlasti Jamie Flectcher, mali in okrogli pevec/ritem kitarist, ki je iz sebe iztisnil vokal, vreden legendarnega Deana Davisona, originalnega vokalista skupine. Vendar, da je človek ta vokal slišal, je moral biti zares pri stvari in popolnoma pozoren, saj so imeli Britny Fox naravnost oduren zvok. Ozvočenje je bilo nastavljeno odločno preveč naglas, (predvsem popolnoma čebelja kitara Grega Polcarija je odmevala povsod po klubu). K popolnoma zamazanemu zvoku, pa je prispeval še Billy, ki je ves čas zahteval od človeka zadolženega za skrbništvo gumbov mešalne mize, da dvigne moč njegovih spremljevalnih vokalov, ki pa so na žalost precej bolj šibki, kot je obvladovanje njegovega igranja bas kitare. Tako so se bobni Henryja in predvsem vokal v miksu skorajda povsem izgubili, ne glede na to, kje v dvorani si stal (v le za odtenek blažji obliki, so enaki zvočni spodrsljaji tudi v nadaljevanju nagajali vsem skupinam). Kljub temu smo bili deležni dobro odigranega koncerta, kjer niso smele izostati klasike Dream On, Long Way to Love, Standing in the Shadows, Livin' On a Dream, Hair of the Dog (original Nazareth) in seveda zaključna klasika skupine Girlschool. Zelo korekten koncert torej, a predvsem zaradi slabega zvoka brez presežnikov.
BULLETBOYS:
Druga skupina po vrsti so bili BulletBoys z Marcom Torquienom na čelu, meni osebno izmed vseh treh headlinerjev, najmanj poznan in posledično najmanj zanimiv band. Kljub temu ni bilo strahu in vsi dvomi so se razblinili v trenutku, saj je kvartet pripravil množici izredno energično predstavo, kjer sta kitarist Michael Thomas in pevec/kitarist Marc ves čas podžigala ljudstvo k sodelovanju, skakala in pozirala na odru, obenem pa na svojih Les Paulih izvajala zavidanja vredne in z bluesom podkrepljene vragolije. Potrebno je poudariti, da Marc izgleda odlično ohranjeno za svoja leta. Minili sta namreč dve desetletji od najbolj slavnih dni skupine in ko vitkemu možakarju, brez dekagramčka odvečne maščobe, iščeš primerjavo njegovih stanovskih sleaze/glam kolegov, preseže nemara Marca le kakšen lepo raščeni dachauski atlet, zelo blizu pa mu je bil na festivalu basist Billy Childs (Britny Fox), s svojim Duf McKagan "heroin lookom". BulletBoys so svoj uro dolg nastop seveda zaključili z obveznima in praktično vsem glamerjem dobro poznanima komadoma Smooth Up in Ya in THC Groove, katerega so začinili s frazami legendarne Zeppelin klasike Whole Lotta Love. Ritem linijo prenovljene zasedbe BulletBoys, sta zaokroževala basist Rob Lane in bobnar Ryche Green.
PRETTY BOY FLOYD:
Za veliki fiinale pa nas je čakal žur s kralji "undergorund sleazea", točneje Pretty Boy Floyd. Na tem mestu pa se človek lahko zamisli, kako čudna so lahko pota glasbene industrije. Leta 1989 so bili Britny Fox eden najbolj vročih bendov, igrali na turneji z Bon Jovi po Ameriki, Pretty Boy Floyd, pa so bili lokalni "underground" kralji, ki so igrali za nekaj sto ljudi v manjših lokalih. Dandanes je ostala za Pretty Boy Floyd situacija nespremenjena, Britny Fox pa si lahko evropsko turnejo privoščijo le kot njihova predskupina, kar je zgolj še en dokaz, kako so feni v undergroundu obstojni, saj ostanejo skupini večno zvesti. Pretty Boy Floyd so torej zasedli oder v tričetrtinsko originalni postavi, pogrešanega basista Vinniea Chas-a, pa je spodobno zamenjal mladec JK Famous. Otvoritev z Leather Boys With Electric Toys je napovedala neizogibno!Bili smo priča v celoti izvedenemu prvencu zasedbe, ki je med sleaze fani v vseh letih od izida postal prava kultna klasika. Seveda tu ni smela manjkati legendarna Crue klasika Toast of the Town, ki je občinstvo spravila v delirij, Pretty Boy Floyd, pa niso pozabili dodati tudi komada Shy Diane iz albuma Pornstars in ter eno izmed priredb Joan Jett. Izvedba sama je bila (predvsem po instrumentalni plati) zelo na nivoju, Kristy Majors in Kari Kane sta v dvajsetih letin dodobra osvojila vsak svoj instrument medtem, ko je imel Steve Summers očitne težave z vokalom, pri čemer so ga ostali trije člani zelo suvereno reševali s svojimi nadstandardnimi spremljevalnimi vokali. Nikakor pa Steve ob tem ni pozabil na svoje klasično poziranje, skakanje po odru in na skoke med oboževalce! Od njega bi se danes lahko marsičesa naučili njegovi nekdanji vzorniki z Vinceom Neilom na čelu.
Priča smo bili dobremu rock'n'roll dogodku. Skupine, ki so bile nekoč v zgornji polovici slavnejših rock bandov, lahko tudi v popolnoma brezimni "underground" poziciji oboževalcem še vedno ponudijo in pričarajo šarm "glam/sleaze" metala in to je pravzaprav bistvo te turneje.
Ob koncu bi se rad zahvalil še organizatorju dogodka, Emilianu iz Bologna Rock City, ki je mediju iz tujine na vrat na nos v manj kot 24. urah odobril dve akreditaciji za koncert, kar si lahko šteje v poduk marsikateri izmed slovenskih organizatorjev koncertov.
na vrh