Po besedah Zlatana Stipišića (Gibonni) alias Đibota je bil njegov tokratni koncert v Umaški ATP areni prvi do sedaj, ki ni bil posebej blagoslovljen z dežjem. Kljub temu, da je bil letošnji april rekordno topel pa je bil večer 28.4. kar hladen in v takem vzdušju je bila tudi publika, ki je marljivo zasedla tribune teniškega stadiona do zadnjega kotička.
Koncert kot tak je bil zadovoljiv, čeprav ne tisti pravi, katerih smo sicer vajeni od Gibonnija na naših tleh. Gospodič pa tudi tokrat ni ostal dolžan slovenski publiki in že na začetku pohvalil številno udeležbo slovencev, ki so po slovenski besedi sodeč zasedali kar dobro polovico publike. Tej številčni udeležbi pa je najverjetneje botrovalo tudi dopustovanje slovencev v bližnjem počitniškem naselju "Sel Stella Maris", kjer naš slovenski gost vsako leto dobesedno okupira vse razpložljive bungalove in ostale kapacitete, hrvatom, ki še vedno ne znajo ceniti nekoč "domačega" gosta pa to še kako prav pride, saj tako dobijo brezplačno čiščenje posameznih počitniških kapacitet, ki jih slovenci navadno dobimo v ahigienskem stanju oz. minimumu. No pa pustimo zgodovinske malenkosti in zgodovino, ki se še kako rada ponavlja in se posvetimo glasbi.
Kot že omenjeno je bil koncert zadovoljiv, čeprav spremljevalna zasedba nekako kar ni delovala uigrano, skladbe so iz neznanega vzroka in brez posebne improvizacije menjavale ritem, Gibonnijev glas pa razpoznavno raskav. Predstava je minila rutinirano in že znano, Gibonni je sedaj že klasično odvzel kamero bližnjemu kamermanu in se poigral s snemanjem kadrov. Ostaja dejstvo, da je Gibonni prišel v fazo, ko vsaka njegova skladba predstavlja hit in temu primerno je sedaj že impozantno slišati, kako vsa zbrana publika rahlo v zanosu subtilno prepeva skladbe skupaj z Gibonnijem. V tem pogledu publika definitivno ni zatajila, čeprav je bilo med njimi veliko takih, ki so sobotni večerni sprehod po Umaški rivi izkoristili za ogled tega hrvaškega avtorja.
Glasbeniki v Gibonnijevi spremljevalni zasedbi pa so posebna zgodba in čeravno je Gibonni skoraj največ pozornosti "ponovno" namenjal violinistu Marku in, čeprav je bobnar izvedel za moj okus presneto dobro intermezzo solažo in s tem izzval vsesplošne ovacije publike pa je bil tisti najbolj markanten Marijan Brkić na kitari in s svojim "cool" pristopom pokazal kako se stvari rutinirano streže.
Raven ozvočenja primerna za "open air" koncert, v skladbi "Tija bi te zaboravit" pa smo bili priča tudi crescendu za katerega bi še sami Floydi dejali "F****n Jolly good!" Osvetljava in pirotehnika, srednja žalost, čeprav po malem kar simpatična preprostost, ker tistih par pirotehnikov ne poskuša dokazati svoj posel kot osmo umetnost. Koneckoncev dober koncert in popestritev spomladanskih dni ter uvodom v poletje.
Koncert kot tak je bil zadovoljiv, čeprav ne tisti pravi, katerih smo sicer vajeni od Gibonnija na naših tleh. Gospodič pa tudi tokrat ni ostal dolžan slovenski publiki in že na začetku pohvalil številno udeležbo slovencev, ki so po slovenski besedi sodeč zasedali kar dobro polovico publike. Tej številčni udeležbi pa je najverjetneje botrovalo tudi dopustovanje slovencev v bližnjem počitniškem naselju "Sel Stella Maris", kjer naš slovenski gost vsako leto dobesedno okupira vse razpložljive bungalove in ostale kapacitete, hrvatom, ki še vedno ne znajo ceniti nekoč "domačega" gosta pa to še kako prav pride, saj tako dobijo brezplačno čiščenje posameznih počitniških kapacitet, ki jih slovenci navadno dobimo v ahigienskem stanju oz. minimumu. No pa pustimo zgodovinske malenkosti in zgodovino, ki se še kako rada ponavlja in se posvetimo glasbi.
Kot že omenjeno je bil koncert zadovoljiv, čeprav spremljevalna zasedba nekako kar ni delovala uigrano, skladbe so iz neznanega vzroka in brez posebne improvizacije menjavale ritem, Gibonnijev glas pa razpoznavno raskav. Predstava je minila rutinirano in že znano, Gibonni je sedaj že klasično odvzel kamero bližnjemu kamermanu in se poigral s snemanjem kadrov. Ostaja dejstvo, da je Gibonni prišel v fazo, ko vsaka njegova skladba predstavlja hit in temu primerno je sedaj že impozantno slišati, kako vsa zbrana publika rahlo v zanosu subtilno prepeva skladbe skupaj z Gibonnijem. V tem pogledu publika definitivno ni zatajila, čeprav je bilo med njimi veliko takih, ki so sobotni večerni sprehod po Umaški rivi izkoristili za ogled tega hrvaškega avtorja.
Glasbeniki v Gibonnijevi spremljevalni zasedbi pa so posebna zgodba in čeravno je Gibonni skoraj največ pozornosti "ponovno" namenjal violinistu Marku in, čeprav je bobnar izvedel za moj okus presneto dobro intermezzo solažo in s tem izzval vsesplošne ovacije publike pa je bil tisti najbolj markanten Marijan Brkić na kitari in s svojim "cool" pristopom pokazal kako se stvari rutinirano streže.
Raven ozvočenja primerna za "open air" koncert, v skladbi "Tija bi te zaboravit" pa smo bili priča tudi crescendu za katerega bi še sami Floydi dejali "F****n Jolly good!" Osvetljava in pirotehnika, srednja žalost, čeprav po malem kar simpatična preprostost, ker tistih par pirotehnikov ne poskuša dokazati svoj posel kot osmo umetnost. Koneckoncev dober koncert in popestritev spomladanskih dni ter uvodom v poletje.
na vrh