Gibonni skoraj tri ure razgibaval ljubljansko publiko (2006)

Prometni kolaps na Celovški in posamezni avtomobili, ki so kolovratili, kot izmučen mrčes od zaletavanja v pregreto žarnično steklo obcestne svetilke, za Pivovarno Union in redosledjem ulic "tam zadaj" v Šiški, iskali eventuelno parkirišče, je takoj naznanil, da se pripravlja na tem koncu Ljubljane množična veselica! Avto sem parkiral šele na Zupančičevi, streljal od strogega centra mesta in ura je bila takrat 19.40. Koncert je bil napovedan ob 20.00. V dvorani je bil že lepo napolnjeno in je vrelo kot v mravljišču. Množica je spominjala na tisto izpred dvajsetih let na Spandau Ballet (1987), ko sem kot adolescentnik prvič prestopil prag Hale Tivoli. Seveda vse polno razvnetega ženskega življa, ki pa razvnetosti zaradi hladnih jesenskih dni, vseeno ni tako izzivalno razkazovala, kot če bi bila tu maj ali junij. Torej kako reči Gibonniju? "Hrvaški George Michael", ali kar "Robbie Williams"?

Bila je Ljubljana in bil je otvoritveni koncert v podporo novi Gibonnijevi plošč "Unca fibre"! Ura je odbila krepkih akademskih 15 minut preko osme in Gibonni je pričel z Ovo mi je škola. Množica je vzplamtela in prav celotna dvorana (sedeži in parter) je huronsko v en glas pozdravila glasbenike na odru. Ne bi rad izgubljal pretiranih besed, a kot že rečeno, Gibonni pričara svojevrsten koncertni spektakel. Možakar je izrazno kot glasbenik povsem dozorel in se nahaja na verjetnem ustvarjalnem vrhuncu, kar sta potrdila že njegova predhodna albuma "Judi, zviri i beštimje" ter "Mirakul", medtem ko novi "Unca fibre" to le potrjuje! Takoj, ko je prvič odprl usta je bil z njim celoten avditorij. Slika, ko ti cela dvorana poje verze od prve do zadnje glave, ko vroče ribe pred teboj migajo z boki, sicer odete v novembrske bunde in njihovi tipčki – statisti, ljubosumno prestrelijo s pogledi slehernega nič hudega slutečega samotarja, ki se prikrade v njihovo bližino. Sem dovolj nazorno opisal nrav večine, ki se je zgrnila v dvorani te noči? Gibonni je takoj prepojil koncertno atmosfero s čustvenostjo, po kateri so njegovi koncerti prav posebni. Sproščen, suvereno in z neverjetno samozavestjo je vodil ter povezoval koncert, kot mojstrski dirigent. Vzdušje je bilo polno pozitivne energije, Gibonni pa je pozival ljudi k ljubljenju, k ljubezni, kar je izzvalo marsikatero burno čustveno reakcijo med skoraj triurnim nastopom, ko se je prisotnim posameznim v množici gotovo utrnila kakšna solza po licu. Tisti večer na Gibonniju je bil idealen za celjenje ljubezenskih ran, za ljudsko spravo, za nov začetek. Začetek nečesa lepega... Morda, pa se je takrat kakšna razrahljana veza znova spravila skupaj in so se rane na srčkih zacelile? To bi bilo tudi za samega hrvaškega pevca eno najlepših poklonov ali priznanj. Z nekaj čustvenimi nagovori je pokazal kako velik človek je, ko je iskreno zaželel prisotnim le mnogo ljubezni in vsega dobrega.

Sicer pa kaj reči k dostopnosti, odprtosti, vživetosti odrske igre, ki jo lahko oživi vroči pristni dalmatinski temperament? Perfekcija. Tako v dodatku spontanosti, ki je bila plod čustveno neobremenjenega vodje Gibotta, s katerimi nikakor ni skoparil. Človek je deloval resnično s prebitkom pozitivne energije, ki mu je ni bilo težko deliti z drugimi, kot bi premagal sleherni strah. Takega te naredi življenje. Dolga je bila pot do tu. Tudi sam je priznal med nastopom. Celih 14 let in se ob tem v valu emocij zahvalil publiki v Ljubljani, da ga je "rešila", ter ponudila "azil" (beri: zatočišče) vsem ostalim glasbenikom, ki so na odru spremljali Gibonnija.

Vse to je vtkano v izredno globokih verzih Gibonnijeve poezije, ki je oživela tistega večera. Možakar je poskrbel za sleherni detajl na odru. Tako ga je spremljala osemčlanska zasedba vrhunskih glasbenikov na odru, ki se ji je pridružila dalmatinska klapa Iskon – kvintet z enim izmed vrhuncev svojega prispevka v skladbi Vrime da se pomirim sa svitom, še posebej pa je kvintet zažgal ob posebni izvedbi skladbe Judi, zviri i beštimje, kar so ljudje nagradili z bučnim odzivom. Kot bi Gibonni res mislil na vse.

Glasbeniki so zgradili odličen poln zvok, ki je ležal v pravšnjem ravnovesju in kjer so vsi instrumenti zavzemali položaj, v katerem je bilo prav vse perfektno slišno, zvočna slika pa maksimalno izpolnjena in zapolnjena. Posebno atraktivno pa je bilo seveda petje. Združitev vseh spremljevalnih vokalov z Gibonnijevim v prelepo harmonijo, ki jo je v izbranih trenutkih oplemenitila in nadgradila klapa Iskon. Kako je Gibonni izrazno močan kot glasbenik, so potrdile ne le kompozicije same, pač pa tudi njih izvedba. Dalmatinski melos, oplemeniten s krajšimi improvizatorskimi jazzy izleti in celo južnoameriške ritmike, v njih pa je Gibbo našel tudi prostor za vnos soul elementov. Vse omenjeno je bilo odeto v odličnost reflektorskega osvetljevanja, ki je pristavil le piko na "i" elementu svečanosti!

Edinstveno razpoloženje so pričarali tudi glasbeni gostje. Eden izmed vrhuncev večera je bilo sodelovanje Gibonnija in Gorana Bareta ob zadnji uspešnici Anđeo u tebi. Na odru se jima je proti koncu pridružila še Neisha. Skupaj z Gibonnijem sta odpela njeno uspešnico Maš še kje čas in Gibonnijevo Oprosti. Dogodek, ko se je pridružil Gibottu na odru Geoffry Oryema ob skladbi Mirakul pa sicer ni več nov, a vselej dobrodošla popestritev večernega druženja z Gibbotom.

Kot rečeno skoraj triurni nastop je minil, kot bi s prstom mignil. Ura 22.55! Res konec? Publika se od Gibonnija ni in ni hotela posloviti. Ob trenutku, ko se je še enkrat pojavil na odru, je publika vzplamtela tako silovito, da si lahko začutil val evforije, ki me je prešinila z občutji, nad gledanjem dokumentarcev starih dobrih nesmrtnih in edinih The Beatles. Tako je potem, ko je bil konec tik pred durmi, fant z glasbeniki prišel nazaj na oder ter, ker so malo prej po dvorani odmevali verzi refrena skladbe Libar, le to s svojo skupino še enkrat ponovil. To je bil koncertni dogodek, ki ga recimo v režiji slovenskih izvajalcev ne pomnim. Res, da smo na sončni strani Alp iz drugega testa, a glasbene perfekcije, karizme, prepoznavanja lastne identitete (pustimo Avsenike ali Laibach tu ob strani), predvsem pa samozavesti, ki je izžarevala resnično nepremagljivost, bi se nam od Gibonnija bilo vsekakor vredno naučiti.