Letošnji Summer Rock Festival, ki je do zdaj gostil že takšna imena progresivnega rocka kot so Van Der Graaf Generator, Caravan, Gong, Focus, Steve Hackett in The Grandmothers of Invention je po lanskoletni selitvi z glavnega tržaškega trga vnovič potekal na gradu Castello di San Giusto. Grajski okoliš, ki z obzidja nudi lep pogled na mesto, je kot ustvarjen za skupino, ki sliši na ime Three Friends, čeprav se v njej nahaja šest članov, saj ji trubadurski aranžmaji nikakor niso tuji. Večina glasbenih ljubiteljev, ki ne spremljajo aktivno razburkani svet progresivnega rocka se bo seveda popraskala po glavi in se vprašala kdo hudimana sploh so Three Friends. Tu gre za band, ki je za zdaj izključno koncerten projekt, katerega sestavljata dva nekdanja člana legendarnih prog rockovskih inovatorjev in večnih šaljivcev Gentle Giant, originalni kitarist Gary Green in bobnar Malcolm Mortimore. Sledni je sodeloval samo na tretjem Gentle Giant albumu, konceptualni mojstrovini »Three Friends« na kateri sloni glavnina njihovega koncertnega repertoarja, vendar se med nastopom zdi kot da bi še včeraj igral v tej neponovljivi, mnogo prezgodaj razpadli skupini.
Originalno so sicer pod Greenovim vodstvom nastopali pod imenom Rentle Giant, vendar so se po slovesu originalnega klaviaturista Kerrya Minneara, kateri se je odločil, da pri tem koncertnem projektu od leta 2009 ne bo več sodeloval zaradi spoštovanja do bratov Shulman, odločili za spremembo imena. Iz bluesa izhajajočega kitarskega inovatorja Greena to ni kaj dosti oviralo, da ne bi nadaljeval z izvajanjem glasbe legendarnih prog rock inovatorjev, katerih zaradi trme bratov Shulman nikoli več ne bomo videli skupaj na odrih. Postavo Three Friends poleg Greena in s kavbojsko rutico ovenčanega Mortimoreja, kateri je Gentle Giant leta 1972 zapustil zaradi motoristične nesreče, tvori tudi kultni bas kitarist Lee Pomeroy (It Bites, ex-Steve Hackett, Rick Wakeman). Za mikrofonom je Dereka Shulmana presenetljivo uspešno nadomestil Mick Wilson, aktualni 10cc pevec, medtem ko je Minnearja z odliko nadomeščal Gary Sanctuary. Največje presenečenje pa je predstavljala prisotnost dodatne, gostujoče članice multi-inštrumentalistke Charlotte Glasson, ki je igrala na violo, flavto, klarinet, saksofon in violino. Izjemno nadarjena gospodična Glasson s postavo in obleko guvernante iz zlatih socrealističnih časov se je Three Friends v vlogi gostje pridružila ekskluzivno za nastop v Trstu. Morda je prav njena prisotnost botrovala temu, da je bil njihov nastop na koncu kot celota tako posrečen, saj je njeno igranje godal in pihal ključno prispevalo k precej bolj organskemu zvoku orkestralnih aranžmajev kot pa, če bi jih, tako kot po navadi med njihovimi nastopi, pokrival klaviaturist Sanctuary.
V vlogi predskupine so nastopili Ibrido Hot Six, komorna zasedba iz Rima, ki nas je pozitivno presenetila z inštrumentalnimi verzijami nekaterih Gentle Giant klasik. Pri tem je bilo najbolj zanimivo, da so skoraj vse priredbe izvirale iz drugega Gentle Giant albuma »Acquiring the Taste« (1971), ki je očitno članom te italijanske zasedbe, ki ima poudarek na množici pihal in godal, najbolj všeč. Kitarist se je ponašal s pristopom in zvokom električne kitare, ki je nekoliko spominjal na Pata Methenya, se pravi, da se v ničemer ni trudil biti kopija iz bluesa izvirajočega Garya Greena. Na splošno so priredbe izpadle zelo zanimivo z nekaterimi improvizacijskimi vložki, a glavni motivi so bili seveda takoj prepoznavni. Jazzovsko obarvane verzije nepozabnih »Acquiring the Taste« standardov »Plain Truth«, »Black Cat«, »Edge of Twilight«, »Wreck« pa tudi »Octupus« (1973) klasika »Think of Me With Kindness« ter »Three Friends« (1972) zimzelen »Peel the Paint« sta se znašli zraven, so poskrbele za posrečeno ogrevanje pred glavnim dogodkom večera.
Three Friends so svoj nastop odprli na silovit in spektakularen način z epsko izvedbo otvoritvenega »Three Friends« standarda »Prologue«, ki je s svojimi nepredvidljivimi ritmičnimi meandri, unikatnimi Gentle Giant vokalnimi harmonijami in spontanostjo multi-inštrumentalistične perfekcije že ob uvodu pošteno razburkal koncertno vzdušje. V tem večeru so na veselje mnogih izvedli nekaj »Octopus« klasik kot so antemični »The Boys In The Band«, šolo inovativnost in nepredvidljivosti v malem »Advent Of Panurge« in prelepo balado »Think Of Me With Kindness«. Člani zasedbe so, tako kot se spodobi za renome Gentle Giant kot večnih šaljivcev z burkaškimi ritmi in družbeno-kritičnimi besedili o dogodivščinah nerodnih velikanov kot sta nepozabna literarna lika Gargantua in Pantagruel, zbijali številne šale, večinoma na lasten račun. Tako so si privoščili hudomušno pripombo na račun klaviaturista Garya Sanctuarya oziroma na njegov odrski položaj, saj bil med igranjem orgel s hrbtom postavljen proti publiki. Kemija med vsemi člani skupine je izjemna, zlasti med Greenom in Pomeroyem, ki sta na odru kar žarela od vitalnosti in spontatnosti, čeprav se, predvsem na začetku, sploh kar se kitare tiče, niso mogli izogniti manjšim tehničnim nezgodam. Pevec Mick Wilson, ki je s svojo fizično pojavo sumljivo spominjal na nikogar drugega kot na kultnega ameriškega pevca in klaviaturista Neala Morsea (ex-Spock's Beard), je bil pri nadomeščanju legendarnega Dereka Shulmana ves čas neverjetno prepričljiv. Edino kar je bilo pri njegovem nastopu nekoliko moteče je bilo občasno gledanje na stojalo z besedili.
Prav neverjetno je kako Gentle Giant glasba tudi po več kot štirih desetletjih zveni še vedno aktualno in sveže ter najbolje priča kako pred časom so bili s svojim zvokovnim pionirstvom v 'davnih' sedemdesetih. O tem so nas Three Friends vsako sekundo njihovega nastopa nenehno opominjali. Tudi na prej omenjeni album »Acquiring the Taste« niso pozabili, a so izvedli dve skladbi, kateri so Ibrido Hot Six 'prezrli', »The House, The Street, The Room« ter »Pantagruel's Nativity«. Čeprav je bilo pred koncertom oznanjeno, da Three Friends izvajajo dela iz vseh obdobij Gentle Giant zgodovine, po pričakovanju niso izvedli ničesar iz zadnjih treh GG studijskih izdelkov, kateri so zaradi 'skomercializiranosti' med privrženci še vedno najmanj priljubljeni. No, zato pa niso pozabili izvesti standard »I Lost My Head«, ki izhaja iz 'tranzicijske' klasike »Interview« (1976). Tudi konceptualni album »Power And The Glory« (1974) na katerem so svoje čase satirizirali zlorabo oblasti je bil v tem večeru zastopan z odlično verzijo klasike »Proclamation«. Mojstrovina »Free Hand« (1975) je bila zastopana s kataklizmično poslastico »Just The Same«, medtem ko je bila naslovna klasika s tega kultnega albuma odigrana v dodatku, kateri je predstavljal zaključek nastopa. Za vrhunec večera bi se sicer lahko razglasilo zmagoslaven zaključek uradnega dela s »Three Friends« konceptualnim trojčkom »Scooldays«, »Mister Class And Quality« ter naslovno skladbo.
Koncert Three Friends je bil prvovrstna demonstracija čiste glasbene briljance in popolne odrske spontanosti za dobro šalo vedno razpoloženih vrhunskih glasbenih talentov s pomočjo katerih smo se v tem večeru nepozabno zabavali ter obudili spomin na zlate čase prog rockovskega pustolovstva, ko ni bilo nikakršnih ovir pri odkrivanju številnih novih zvočnih izzivov. Skozi koncert se je večkrat zazdelo, da se na odru nahajajo 'pravi' Gentle Giant in ne zgolj njihov približek oziroma zadnji preostali ostanki tega mnogo prezgodaj razpadlega legendarnega kolektiva, ki je v desetih letih ob odsotnosti vsakršnega komercialnega priznanja ustvaril nekaj najbolj inovativnih, inteligentnih, ritmično bogatih in izpopolnjenih albumov vseh časov.
na vrh