V začetku letošnjega leta se je četverica bendov odpravila na evropsko turnejo polno sovraštva, Full of Hate Fest. Turneja bi se morala ustaviti tudi v mariborskem Štuku, a je bil koncert prestavljen v graški Orpheum, tam pa so bili žal odsotni veterani death metala Obituary, zato je bil obisk zagrebškega Boogalooja več kot boljša izbira. Izredno lepa dvorana, še kako primerna za tovrstne koncerte je tako v slabe štiri ure gostila lepo mero brutalnega riffanja, kruljenja, tepežkanja open, politega piva, ...
Žal smo Keep of Kalessin ujeli ravno ko so zaključevali z zaključnim komadom aktualne plošče Kolossus, Ascendant, a tudi teh nekaj minut je bilo dovolj za to, da se opazi, da je norveška black metal zasedba tekoče uigrana in natančna. Keep of Kalessin so si ime enega najzanimivejših novih produktov norveške black metal scene zgradili z leta 2003 izdanim Epjem Reclaim. Na njem sta se mastermindu zasedbe Obsidianu C. pridružila legendarna black metal glasbenika Attila Csihar (Attila je odpel Mayhem album De Mysteriis Dom Sathanas, ki je širše sprejet kot prvi black metal album sploh) in bobnar Frost (Satyricon, 1349, Gorgoroth). EP je Keep of Kalessin pozvdignil med elito norveške black metal scene, kar sta kasnejši izdaji, Armada in lani izdana plošča Kolossus le še potrdili. Razgibano in dinamično zgrajen black metal je zgradil pravo atmosfero, a v živo žal še toliko bolj pride do izraza, da Obsidian C. Z eno kitaro ne zmore pokriti dovolj prostora in občasno KoK izpadejo rahlo prazni. Čeprav je image članov benda bližje imigu kakšnih italijanskih power metal jebačev pa to ne odtehta dejstva, da je na trenutke eksperimentalen in tehničen black metal z vplivi thrash in death metala nekaj zanimivejšega na black metal sceni. Zaključni, naslovni komad zadnje plošče je ob bučni podpori že lepo polnega Boogalooja to le še potrdil.
Potem ko so se KoK poslovili je bilo časa dovolj ravno za hitro pivo, saj se je na oder že povzpela legija prekletih nizozemskih death/thrash metalcev, Legion of the Damned. Nizozemska zasedba je skoraj ekvivalent pritisku gumba play za videokaseto polno old-school kultnih grozljivk iz osemdesetih, saj ogromno navdiha črpajo prav iz teh b-filmskih zvarkov. Ko se čez besedila zakotali še thrashersko riffanje in grobo kruljenje Maurica Swinkelsa pa je efekt podoben z adrenalinom in steroidi napolnjeni hordi zombijev, ki je ušla iz katere od Romerovih klasik. Legion of the Damned so si brezkompromisno in brutalno odrezali tričetrt ure večera in lonček do vrha napolnili s krvjo vseh štirih albumov, seveda s poudarkom na zadnji plošči Cult of the Damned. S House of Possession so fantje ustvarili lepo thrasherski hommage kultni Raimijevi packariji Evil Dead, komad pa bi bil fantastična podlaga trenutku filma v katerem si Ash na roko natakne motorko in v roke prime šibrovko. "Hail to the King baby!" S Son of Jackal so se Legion of the Damned spomnili pridnega fantka Damiena iz kulta Omen in nas do konca popeljali še z vlakcem smrti po bolj ali manj uspešnih referencah na horror filme in okultno. Žal fante v živo muči podobna neprijetnost kot KoK, saj edini kitarist Richard Ebisch ne pokrije dovolj zadovoljivo prostora dveh kitar, kar še posebno pride do izraza med soliranjem med katerem podporo nudi le povprečno basiranje, ne pa bolno dobro riffanje kot pritiče pravemu thrash bendu. Vseeno pa si Legion of the Damned zaslužijo en "Clatto Verata Nicto"!
Potem ko so se po uspešnem nastopu poslovili Nizozemci, pa so kot tretji po vrsti na oder prilomastili legendarni Rablji, floridski "Tampa bay" prvaki death metala, Obituary. Eni izmed pionirjev death metala bi si gotovo že zaradi statusa zaslužili mesto headlinerja, a danes žal pač šteje prodajna uspešnost in bolj komercialna naravnanost. Vseeno pa so Obituary v dobri uri dokazali, da so ostri kot rezilo giljotine in brutalno težki kot velika macola (Hammer Smashed Face, he he). Moshanju med Obituary ni bilo videti konca, veterani pa so imeli tudi najboljši zvok večera. Kitara Ralpha Santolle (Deicide, Death) je rezala kot mesoreznica, Ralph je bil nezmotljivo natančen in več kot vidno zadovoljen na odru. Donaldu Tardyju za baterijo se lahko le priklonim v stilu Wayne's World, saj tako svinjsko dobrega zvoka snare bobna še nisem slišal. Donald je po opnah tolkel "Show No Mercy!" brez milosti in brez napak in ponudil več kot le tipično death metal blast beatanje in zlorabljanje dvojne stopalke. Glavnino karizme Obituary pa gotovo nosi legendarni vokalist John Tardy, ki je sploh eden prvi, ki je uporabil nižji growl, bolj unikatnega growlerja pa je že skoraj nemogoče najti. Čeprav si slabšega frontmana v smislu komunikacije s publiko ne bi moral zamisliti pa John vse več kot uspešno nadomesti z nepozabnim in brezkompromisnim pristopom ter nezgrešljivim, brutalnim in agresivnim vokalom. Klasike death metala pa so tako ali tako nizali eno za drugo - Chopped in Half, The End Complete, Final Thoughts in Threatening Skies so zvenele kot eksplozije atomskih bomb, nezgrešljivo "palm-mutanje" čez riffe pa kot vrtenje helikoptrskih elis. Seveda ni manjkala tudi istoimenska klasika z albuma Cause of Death, ki velja za eno najpomembnejših in najvplivnejših death metal izdaj in obvezen zaključek s še večjo klasiko Slowly We Rot. A Obituary v dvajsetih letih delovanje niso prav nič segnili, saj so še vedno sveži in energični, njihov death metal pa še vedno zveni tako kot mora zveneti pravi death metal!
Za konec pa so oder zavzeli še švedski vikingi Amon Amarth, ki zadnjih nekaj let neumorno koncertirajo in (pre)pogosto oblegajo tudi naše odre. Švedi so samozavestno v set vkorakali z dvema komadoma z nove plošče in kljub na začetku obupno slabemu zvoku, ki je bil tako spacan, da se je komade že skoraj težko prepoznalo, je bilo več kot očitno, da se je album Twilight of the Thunder God že lepo prijel. Izredno slab zvok se je nadaljeval še v rušilcu s prejšnje plošče With Oden On Our Side, Asator, ki je žal tako izpadel precej ubogo, dodatno pa so odličen komad pokvarili še prekletno nadležni stroboskopi rdeče barve, ki so nadlegovali prav cel komad. Fantje so pozornost na aktualno ploščo preusmerili še s tremi komadi, med komadi pa se je frontman Johan Hegg v lepo naučeni hrvaščini neprestano zahvaljeval publiki. Z Ride For Vengeance so se Amon Amarth vrnili na prvo studijsko ploščo Once Sent from the Golden Hall in hkrati naredili še reklamo za pred kratkim izdani rerelease omenjene plošče. Lepo je presenetil Under the Northern Sky, nato pa so do konca seta sledile železne klasike in stalni del repertoarja z že rahlo prežvečeno Death in Fire na čelu. Redni del so Švedi zaključili s klasiko Victorious March in ob napovedi seveda v svojem stilu nazdravili publiki s "skal" in pivo požlampali iz vedno prisotnih rogov. Dodatek so uspešno zagnali s Cry of the Blackbirds, vtis pa nekoliko pokvarili z izpeto Pursuit of Vikings. Tokrat so Amon Amarth znova popolnoma v celoti žal spregledali odlična albuma The Avanger in The Crusher, večkrat pa jim je zagodel tudi slabši zvok. Sicer pa Amon Amarth še naprej rutinirano in uigrano rušijo evropske odre.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh