Zadnjo oktobrsko soboto so se Šešče pri Žalcu ovile v črno. Razlog ni bil bližajoči se dan spomina na mrtve, ampak metal koncert, ki je v malo vasico na štajerskem podeželju pripeljal več sto težkorockerske godbe željnih obiskovalcev. Govora je seveda o legendarnem festivalu Fuck Off Commercial, ki je konec osemdesetih s prvo izvedbo Štajersko narisal na slovenski metal zemljevid, od takrat naprej pa z občasnimi izvedbami še vedno skrbi za podporo lokalne (in tudi širše) metal scene. Zadnji Fuck Off Commerical se je odvil leta 2008, po petih letih se je festival torej vrnil med žive, njegova letošnja osrednja nit pa je bila proslavitev petindavsetletnice prve izvedbe dogodka.
Roko na srce je danes nosilka slovenske metal scene širša okolica Ljubljane z Gorenjsko, medtem ko je vzhodno od Trojan in zahodno od Mure scena z redkimi svetlimi izjemami klinično mrtva, zato je bil še toliko prešernejši nasmeh ob času mojega prihoda pred Lukno v Šeščah, saj je bila tam v minutah pred začetkom koncertov zbrana že lepa množice črnine iz celjskih, velenjskih in tudi ostalih logov.
Kot se za festival spodobi, so z agresivnim teroriziranjem prisotnih betic začeli domači INMATE. No, skoraj domači. Inmate izhajajo iz Velenja, kot je znano že dolgo, pa so ravno koncertni nastopi eden njihovih najmočnejših atributov. Njihova odrska prezenca ni strupena nič manj kot eksekucijsko najbolj izurjeni tuji bendi, nivojska profesionalnost pa ni izostala niti v začetnih minutah njihovega nastopa, ko so se obiskovalci pod odrom šele začeli nabirati. Čeprav Inmate slogovno prisegajo na novejšo metalsko šolo, so spričo rušilnega nastopa dvoranico z lahkoto zadovoljivo napolnili, tako da je njihova agresivna metalcore erotika z melodičnimi In Flames prebliski z lahkoto zaživela v pravem ognjenem jazu! Kitarsko ječanje izpod prstov Aleša Krofliča in Andreja Bezjaka se je udajalo preciznim ritmičnim zasukom in svoje vrhunce dosegalo v žanrsko značilnih break dawnih, ki so sprednjih nekaj vrst kot za šalo prisilili k vrtoglavemu vrtinčenju lasišča.
Drugi po vrsti so se, prvič v svoji karieri, slovenski publiki predstavili RAPIDFORCE, staroste srbske thrash metal scene, ki pa zaradi krutih razmer v domovini v devetdesetih niso uspeli poseči po odmevnejših kariernih stopničkah. Rapidforce kljub pomlajšanju zasedbe sledijo svoji izvorni ideji brezkompromisne agresije v stilu Slayer šole (mimogrede, junija so v Beogradu igrali kot predskupina omenjenim kalifornijskim gigantom), na katero so mestoma spominjali predvsem v kitarskih frazah in ritmičnih zasukih. Dvojne bas pedalke in kruleč vokal Srbe oddaljujeta od definicije klasičnega thrash metal izročila, seveda v veselje vseh prisotnih fanov bendov kot sta Pantera ali Sepultura. Rapidforce tudi v času inštrumentalnega razigravanja ne poznajo morebitnih dietnih prebliskov četrte prestave, pač pa svoj nagroovan izraz skrbno negujejo skozi celotne kompozicije, polne jeze in sovraštva do vsega, kar se premika in je toplo! Srbi so s premierno predstavitvijo na sončni strani Alp lahko zadovoljni, glede na pozitiven odziv pa se ni za bati, da se nekega dne zne bi utegnili vrniti.
Sledil je šus z imenom ANESTHESIA. Tisti najstarejši ljubitelji metalske obrti na Slovenskem se verjetno spominjajo, da so hrvaške staroste na Fuck Off Commercialu nastopile že davnega leta 1991, ko je oder med drugim zasedla tudi legendarna nemška skupina Holy Moses. Čeprav so izmed vseh nastopajočih tokratnega druženja Anesthesia prikazali najbolj skromno odrsko predstavo, so (vsaj pri meni) poželi največ simpatij. Gre namreč za kvartet, sestavljen iz štirih dolgoletnih prijateljev, istih štirih, ki so skupaj preigravali že pred dvajsetimi leti, v bendovem začetnem obdobju! Osrednja figura zasedbe je frontman Tomislav Vučetić. V vseh pogledih karizmatični lik po barvi glasu spominja na Jamesa Hetfielda (Metallica), tudi slogovno se, z izjemo preprostejših kompozicij in hitrejšega tempa Anesthesia lahko primerja s slavnimi metalskimi brati iz San Francisca. Hrvati so v Šeščah predstavili miks starejšega in novejšega (še neizdanega) materiala, med katerim je kot poslovilen komad izstopal sporočilnostno močan single Soulsucker. Tako zelo, da je roke visoko v zrak dvignil celo eden izmed prisotnih punkerjev!
Kot nosilec festivala se je predstavila dobro znana velikanka domače metal scene, NOCTIFERIA. Skupina se je v zadnjem obdobju začela redneje pojavljati na slovenskih klubskih odrih, kjer s koncertnimi udari premešča studijski premor med izdajama zadnjega ploščka »Deatb Culture« in prihajajočega, na katerem trenutno delajo. Vmesni vzponi na odre Noctiferii tako služijo za sprostitev odvečne energije, pa čeprav gre za izredno izkušeno skupino, ki zna publiki ponuditi ravno toliko, kot ta potrebuje. Komaj opazni prikriti rutiniranosti je v Šeščah z morbidnim vokalnim desantom na ušesa najčvrsteje kljuboval zdaj že nekaj časa kratkolasi frontman Gianni. Fantje so odlični glasbeniki, ki poleg medsebojne uglašenosti premorejo še profesionalno držo v vseh ozirih, zato je primerjava Noctiferie s standardi velikih zahodonoevropskih bendov več kot na mestu! Skupina se je sprehodila skozi material večinoma novejšega emša od Slovenske morbide naprej, dodelana predstava in izpiljeni zvočni detajli, ki so skupino v vseh letih ustvarjanja naredile za unikat našega prostora, pa so klub v dobro uro dolgem nastopu kot za šalo držali v šahu.
Ko so bile glave že rahlo opite, pogledi obiskovalcev pa ne več tako kristalno jasni kot nekaj ur poprej, so kot poslovilni akt večera na oder stopili še drugi Velenjčani, CORDURA. Gre za razširjeni projekt kitarskega virtuoza Tima Drakslerja (ex-Eliminator, ex-Interceptor), ki je okoli sebe zbral podobno misleče fante in dolgo nastajajoče lastne kompozicije progresivnega izvora končno spravil tudi na koncertne odre. Po krajši tonski vaji je šlo zares! Brutalne kompozicije, ki jih je z vokalom večinoma ekstremnejšega prednazaka začinil novi vokalist Nejc (I Scream), so narekovale neusmiljen tempo, roko na srce sem od projekta pričakoval nekoliko milejši napad na receptorje zvoka, dobil pa brco naravnost v čelo blesavo! Glavni adut njihovega izraza so kakopak tehnično izpiljena sprehajanja po vratih kitar dueta Tim Draksler / Gogi Planko, ki v skupno sozvočje vnašata bombastično dinamiko. Glede na to, da je projekt v odrski preobleki komaj dobro zaživel in v sebi skriva še veliko prostora za nadgradnjo, vsekakor prijetna poživitev našega koščka metal univerzuma! Za slovo od festivala so Cordura na oder povabili nikogar drugega kot glavnega organizatorja festivala, legendarno prvo žalsko metal grlo Gregorja Čulka, ki je ob inštrumentalni spremljavi Velenjčanov z Zadnjo žrtvijo in Homom Stupidosom spomnil na zapuščino pokojnih Interceptorjev in poskrbel za enega izmed vrhuncev koncertnega maratona.
na vrh