FreQuency festival - tretji dan (2009)

V sedmih letih, na sedmih FreQuency festivalih ni bilo trenutka brez dežja. Tudi sedmič zapored je na FreQuency festivalu "pralo". Grdo pralo. Ne prvi, ne drugi, pač pa tretji festivalski dan. V jutro se prebudiš cagav, kot je cagavo vreme. Skušaš se zmotivirati s cenovno silno ugodnim zajtrkom v bližnjem "bowling" klubu, ko se lotiš hrustljavih kajzeric, nato skočiš v Media Markt po cenovno dostopne zgoščenke, ki jih police slovenskih trgovin nikoli ne bodo videle, in? Zunaj še kar naprej ščije in občutek popolnega nelagodja noče in noče izginiti. Kaj bo s fotoaparatom v takšnem nalivu? Kako dolgo bodo moje "All-Star-ke" zdržale suhe? 5. nemara 10. minut? In blato, blato, blato.... Prekleto blato vsepovsod. Cel bom spet usran! V kempu, na festivalu! St. Pölten se je sredi dne, do 14.00 ure, spremenil v deželo blata, močvirnih razgledov in prešerne sivine, vse do kamor seže domet fokusiranja človeškega očesa! Verjemite, ni hujše nadloge na festivalih, kot je dež. In prekleti dež je, kot po pravilu, vedno prisoten na festivalih.

RACE STAGE:

Kalifornijski kvartet, ki predstavlja zanimivo indie rock zgodbo združevanja rock elementov z ameriško folk glasbo (country), vodeno na čistih organskih, to je naravno zvenečih temeljih akustike, generirajo zlasti zvoki kitar, banja (hop'la konop'la!!!) in toplega, južnjaško spakljivega, nosljavega vokala Vana Pierszalowskega, ki je v takšnem glasbenem izrazu ne le toplo priporočljiv, pač pa zahtevan. Seveda brez porogljivosti kakšnih peklenščkov Heyseed Dixie, s precej več urbane mirnosti in obče kontrole na vokalni predstavi kot tudi instrumentalni izvedbi. Skupina je igrala v polnem nalivu, pod odrom pa se je nabralo slabih 1000 ljudi, ki jim radovednost kljub obupnemu vremenu, ni dala miru. In bili so odlično nagrajeni. Port O'Brien so zasedba deležna sleherne pozornosti. So izrazni posebneži, h katerim je težko povleči vzporednice sorodnih skupin. Za povrhu so tudi iskrivi zabavljači, z bogatim smislom za humor in pristopom čistega pozitivizma.

THE SOUNDS: 16.20 - 16.50
Za Port O`Brien je oder prevzela švedska novovalovska zasedba The Sounds, pri kateri, poleg glasbe, temperaturo dviga vroča Maja Ivarsson. Dekle od leta 1999 v nespremenjeni postavi obkroža četverec postavnih mladcev: kitarist in eden glavnih pisecev besedil Felix Rodriguez, bas kitarist Johan Bengtsson, kitarist, klaviaturist in še drugi pisec besedil Jesper Anderberg ter bobnar Fredrik Nilsson. Skupina je do danes izdala tri studijske albume. Zadnji plošček "Crossing the Rubicon" je luč sveta ugledal v začetku letošnjega poletja in kljub temu, da še močno diši po svežem, publika skladbe že dobro pozna. Predvsem velja tu izpostaviti vodilni singel "No One Sleeps When I`m Awake" ter "4 Songs & A Fight" in "Dorchester Hotel", saj so to skladbe, ki so na Frequency festivalu obnorele publiko. Seveda zasedba ni pozabila na debitantski plošček "Living in America", ki se ga je dotaknila s pesmijo "Hope You`re Happy Now". Veči del playliste je zasedel drugi album "Dying to Say This to You" s skladbami "Tony The Beat", "Painted By Numbers" in "Ego", ki je zasedbi prinesel slavo širšega obsega. Predvsem po zaslugi skladbe "Running Out Of Turbo", ki je bila uporabljena tako v seriji CSI: Miami kot tudi v MTV seriji The Hills. Čeprav je neusmiljeno deževalo, se razgreta publika za to ni brigala. S pelarinami ali brez, rajanje se je z vsakim zaigranim komadom le še stopnjevalo.

THE SUBWAYS: 17.20 - 18.10
Britanski trio The Subways je zagotovo ena boljših zasedb, ki so nastale v zadnjih nekaj letih. Ne samo, da vsi trije člani, pevec in kitarist Billy Lunn, basistka Charlotte Cooper in bobnar Josh Morgan, posedujejo neverjetno karizmo in energijo, prav tako je z njihovimi pesmimi, ki kar vabijo k prepevanju. Ducat zaigranih skladb se nahaja na njihovih dveh studijskih ploščkih, debitantskemu „Young For Eternity" in drugemu „All Or Nothing". Čeprav je od zadnjega izdanega albuma minilo dobro leto, trio že snuje nove skladbe in če gre verjeti Lunnovim besedam, naj bi tretji dolgometražnež luč sveta ugledal v prvi polovici naslednjega leta. Publiko, ki so jo razgreli The Sounds, so v ponovno ekstazo spravile The Subways uspešnice, kot so "Young For Eternity", "Shake! Shake!", "I Won`t Let You Down", "I Wan`t To Hear What You Have Got To Say", "Girls And Boys". Dvanajsterico je zaokrožila ena in edina "Rock`n`Roll Queen", ki jo je Otočan Guy Ritchie uporabil v svojem filmu "Rocknrolla". Kljub nekaterim na žalost izpuščenim pesmim ("This Is The Club For People Who Hate People", "Strawberry Blonde"), so dekle in fanta priredili pristno, blatno rock veselico, primerljivo tisti prvoaprilski v Gradcu. Le da je od takrat njihov uspeh še malce narasel, saj so nedavno tega v Londonu oder ogrevali za legendarne starčke AC/DC.

EDITORS: 18.40 - 19.30
Leto 2002 je na glasbeno sceno kanilo britansko zasedbo Editors, katere člani so pevec, ritem kitarist in klaviaturist Tom Smith, Chris Urbanowicz poleg solo kitare kroti še sintetizator, bas kitarist Russell Leetch in bobnar ter tolkalist Ed Lay. Njihova diskografija obsega dva platinasta studijska ploščka, debitantskega "The Back Room" iz leta 2005 in njegovega naslednika "An End Has A Start" iz 2007. Izid tretjega ploščka "In This Light And On This Evening" je napovedan v sredini oktobra, na radijskih postajah pa je že mogoče slišati njihov novi in z omenjenega albuma prvi singel "Papillon", ki po tihem že napoveduje, da bo to še en uspešen Editors album. Potrditev tega ponudijo tudi skladbe "Bricks And Mortar", "Eat Raw Meat = Blood Drool" in "The Big Exit", ki jih je Frequency publika sprejela z odprtimi rokami. Seveda ne moremo mimo dejstva, da najodmevnejše aplavze požanjejo njihovi starejši hiti "Munich" in "Bones" z debitantskega ploščka, ki je zasedbi v letu 2006 prinesel prvo odmevnejšo nominacijo za nagrade Mercury, ter "The Racing Rats", "An End Has A Start" in "Smokers Outside The Hospital Door " z drugega dolgometražneža. Čeprav se zdi četverica kljub svojim razigranim skladbam precej statična, večino pozornosti nase prevzame Smith, ki s skakanjem in zvijanjem zavzame večino odra, prav tako pa njegovim stopalom ne uidejo niti klaviature, ki so ob koncu njihovega nastopa začuda še vedno cele.

Le kaj bi Nova Rock ali FreQuency festivala počela brez skupine Mia.? Verjetno sploh ne bi obstajala. Podobno velja, ko prikličemo v spomin "nemške punk rock zdravnike" Die Ärtzte ter njihov derivat Farin Urlaub Racing Team. Mia. preprosto morajo nastopati. Letos jih ni bilo na Nova Rock festivalu, bili so lansko leto. A nič zato! Sedaj so na FreQuencyju! Prvo kot prvo, moramo razčistiti, da ne gre za garažne punk rockerje M.I.A. iz ZDA, pač pa za superuspešno nemško zasedbo iz Berlina, ki jo vodi pevka in "mucka" Mieze Katz. Nastop te zasedbe je pomenil edini trenutek na Race Stageu, kjer se je alternativni rockovski vonj odklonil proti pop rock popevkarstvu. Mia. sicer "usekajo" pop rock naprej usmerjenih kitar, ki mu dominira vokal pevke Mieze. A ta človeka osvobojenega spon slehernega nemškutarstva niti malo ne more ganiti. Mia. so prvaki v Nemčiji in Avstriji. To in nič več bodo vedno ostali tekom glasbene kariere. Besedila logično večinoma nemška. Skupini gre v komercialnem smislu zelo dobro, zato je poskrbela, da oder opremi s posebno filmsko projekcijo, ki se je vrtela med samim špilom.  Mia. so urezali glavnino svojih največjih uspešnic in dodala v repertoar nekaj novotarij iz aktualnega studijskega albuma "Wilkommen im Club" (2008). Niti pomanjkljivo oblečena zajčica Mieze, ki se je preoblačila med skladbami, ni mogla prebuditi mrtvega spoznanja, da so Mia. skupina, ki premore bore malo unikatnega duha in lastne karizmatičnosti. Ko po nemško zacvilijo sive miške. Miljo stran od karizmatičnosti nekdanje nemške super skupine osemdesetih Nena.  

Mando Diao! Nova sorta eksotičnega sadja iz Madagaskarja? Ne, ne! Le švedski ljubimci novega MTVjevskega vala, malo bolj rezgetava kopija The Beatles, prelita s punk obujanji garažnega rocka, da pričesk niti ne omenjam, so zavzeli položaje na odru, ko je bil ta že dodobra nasičen z gosto meglo, preko katere si komaj videl obrise ozadja, ki je bilo prekrito z ogromno prevleko na kateri je bil narisan motiv aktualne studijske plošče skupine "Give Me Fire". Zanimivo je, da je skupina pričela razgrajati na odru s skladbo Sheepdog s studijskega prvenca "Bring 'Em In" (2002). Kvintet je kazal dobro razpoloženje, za pretirano ogovarjanje to pot ni bilo veliko časa in skupina je valila skladbo za skladbo. Publiki niti ni bilo važno kdo, kaj, kje, zakaj.... Sestradana je vpijala energijo svojih herojev na odru. Niti ni potrebno omenjati, kako fanatično je množica sodelovala zlasti v petju refrenov s skupino. Oči so bile uperjene le v kretnje lepotcev na odru. Občinstvo je med nastopom Mando Diao zelo dobro prenašalo mraz, ki se je z razmočenih kož celodnevnega deževanja krepko zažrl v kosti, sam pa sem se preselil v VIP prostor in raje od daleč opazoval nadaljevanje koncerta.

Zvok in sama izvedba sta bila na visokem nivoju in skupina je z nekaj hiti, kot so Good Morning, Herr Horst, TV & Me, Ochrasy, If I Don't Leave Today, I Might Me Here Tomorrow,  dodobra držala občinstvo ob sebi. Zlasti v zaklučnem delu, ko je po hitu Gloria in zlasti God Knows začela dodatek z najbolj aktualno MTV snubitvijo Dance With Somebody ,kjer so udeleženci festivala migljali z glavami na prizorišču tudi na mestih, oddaljenimi po več 100 metrov od odra, kar je dokazovalo da je energija koncertne veselice z Mando Diao pravšnja. Skupina je za konec potegnila izza rokava še enega asa, to je hit Long Before Rock'N' Roll, se na hitro pospravila z odra in se izgubila v noč. Ekstatična avstrijska mladež se je le s težavo umirila ob dejstvu, da Mando Diao ne pridejo več na oder. Oh ko bi le ta vedela, kaj vse je že bilo na tem svetu, pred Mando Diao. Ampak okej. So mladi in so lepi, lepši kot The Beatles pred 45. leti. In se vrtijo na MTVju. Super koncertič, a precej pod vtisom gole pogodbene obveze, kot še česa drugega.

Zloglasni elektropunk trio The Prodigy je bilo največje ime festivala, ki mu je pripadla čast, da ga zaključi. Sam sem se posvečal nastopu SKA-P, zato koncerta The Prodigy nisem uspel prestreči. Očividci so mi povedali, da so pričakovali več in da je skupina prišla pokazat v prvi vrsti le veliko mero rutine, nedoživetosti in občutka, da komaj čaka, da izgine v zakulisje. Koncert zabeljen z odlično odrsko razsvetljavo in svetlobnimi efekt je deloval sicer na prvi pogled navdušujoče, vendar pa The Prodigy nekako niso uspeli ali želeli razviti svojega odrskega maksimuma. Precej bled odnos do publike in igra s polno mero zadržanosti. Ljudje so pričakovali več in glede na celodnevno čakanje v grozljivo slabem vremenu, kjer so se med The Prodigy padavine še dodatno okrepile, so si definitivno zaslužili več, kot je odnos golega robotizma s strani skupine.

GREEN STAGE

Tretjega dne, so Green Stage zasedali v glavnem nemško govoreči bendi, z izjemo headlinerja Ska-P. Žalost. Tudi organizator je očitno primoran privarčevati kakšen evro. V primerjavi z line-upom Race Stagea, ki se je pohvalil s precej bolj zvenečimi imeni, pravzaprav pod odrom Green Stagea, vse do nastopa Ska-P nisi imel pravzaprav kaj iskati, razen če si pogrešal ambient slovenskega festivala Rock Otočec ter se hotel pošteno okopati v blatu in puhtečem smradu.

Ni kaj! Treba se je bilo zbrcati, zbrati, spraviti v pogon. Da. Da. Pod zelenim odrom je bilo skorajda prazno. Celo noben fotograf ni bil dovolj nor, da bi stal v popolnem nalivu in se posvečal (le) lokalno pomembni skupini Mandy Tankys. Veselo preskrbljeni punk rockerji iz Avstrije iz katerih kar kipijo durovski motivi, so pač stopili na oder s pogledom na pravo opustošeno deželo. Po zelenici so se premikali posamezni "izgubljenci", proti dežju opremljeni na najbolj neverjetne načine, tako da človek ni vedel ali naj se posveča šovu telebajskov ali nastopu Mandy Tankys. Skupina je dala svoj optimum v takšnih razmerah. Mladeniči lepo igrajo. V svojo pridigo, ki je zapisana osnovam punk rocka, vpletajo lepo dozo melodičnosti, povsem kompatibilno z riffovsko osnovo. Skladba kot je In League With The Devil, katero smo lahko med drugim slišali, dokazuje, da Mandy Tankys nosijo nek potencial. Vprašanje pa je, če bodo kdaj prebili (le) svoj lokalni pomen.

Nemci iz Mainza se seveda požvižgajo na angleška besedila. Logično, sicer bi bili še bolj podobni morju tovrstnih skupin, ki se držijo organskega zvoka  mešanice pop rocka, punka in blažjih ska elementov. Skupina poseduje sladilo, ki je poudarjeno v občutku za melodično kompaktnost in silno lepem fantovskem vokalu, ki prepeva s čistim vokalom, brez kričavega lomljenja glasilk. Pobje znajo igrati. To ne velja le za usklajenost ritem linije, pač pa tudi izkazujeta to obe kitari, ki znata marsikje obrniti kompatibilen (sicer minimalističen) prehodni "zavoj", ki krepi razgibanost sicer predvidljive kompaktnosti skladb. Auletta so silno poslušljivi mladi rockerji, ki so s skladbami Pöbelei & Poesie, Ein Engel kein König, Mein Stadt, Herz von Herz, prepričali, da je na obzorju skupina, z veliko verjetnostjo da zapusti na mainstreamu Nemčije in Avstrije v prihodnje pečat, ki ga ne bo mogoče preslišati. Skupina je prekašala predhodnike Mandy Tankys tudi po tem, da jez aktivno odrsko igro (gibanje), sprostila v prostor precej večjo malho znakov življenja.

Nemški izvajalec je postregel, kot edini med vsemi nastopajočimi v treh dneh festivala, čistokrvni reagge. Poba indonezijskih korenin, orjaškega "dreadlockovsko naglavnega grmovja", ki je lansko leto izdal svoj drugi samostojni studijski izdelek "One Moment In Peace", je imel pred nastopom nekaj tonskih težav, zato smo morali potrpeti nekaj dodatnih minut, da se je Sebastian s svojo spremljevalno skupino Jin Jin lotil koncerta.  Kaj je pomembno? Jamajško "leporečje" v jemanju verzov. !00% uspešno. V sivini pranja z neba je na odru posijalo sonce, ki ej kipelo od pozitivnih vibracij optimizma, vere v mir, ljubezen in prepuščanju praznovanja nad radostjo življenja. Odlično funkcionirajoča skupina s karizmatično figuro Sebastiana je pričarala zares prvovrsten reggae šov, čutne odrske kemije in tako prinesla na festival lepo popestritev. Žal je vreme ubilo nekaj učinkov, ki v takšnih razmerah, niso mogli priti do izraza, kot bi lahko sicer pod vročimi sončnimi žarki. Manjkala je pač publika.

Še ena komercialno nadvse uspešna otročad, doma iz Dresdena, saksonskega dela Nemčije, sekstet Polarkreis 18, je na zelenem odru osrečevala z dežjem prežeto publiko, ko je predstavljala svoj drugi studijski album "The Colour Of Snow" (2009). Da ljubitelje leda in snega ne bi kdo slučajno zamenjal s Snow Patrol, so se Polarkreis 18 našemili v bele "Star Treck" pajace. Seveda so v glasbenem smislu s povsem drugega testa. Ti fantiči dodajajo v osnovne zvoke precej sintetizatorske igre, elektronike, torej zvenijo nekako "neodvisno" in elektronsko. Seveda pa so zapeljive, lahko osvojljive melodije, plesno naravnani, povsem preprosti rimi in neotenični glas glavnega vokala, ki znova obvezno podaja nemške verze, nekaj kar niti v sanjah ne more biti "neodvisno". Zlasti so dvignili prisotne otroci k kvišku, ko so se lotili hita Allein Allein. Gre za nekoliko drugačno skupino, ki je bila do neke mere celo zanimiva. A po drugi plati ni bilo težko začutiti, da je zgrajena iz hitro topljivega sladkorja, predvsem pa je lahko pobov "ženstveni" vokal, kot tudi ženstvena pojava ter same androgene kretnje hoje v spanju, odbijajoč faktor!

Šokiranost ne-Nemca, kot sem sam ni pojenjala ob zelenem odru. Za neoteničnimi ličinkami iz Marsa Polarkreis 18, ki še verjetno zgubljajo mlečno zobovje, se spoznavajo s prvimi ščetinami pubisa, nikakor ne želijo mutirati in za katerimi se je kar kadilo pod odrom od norenja, raje recimo, da je blato špricalo pod nebo, se publika nikakor ni umirila niti potem, ko je na oder stopil moško-ženski duet skrajno butasto skovanega imena Mono&Nikitaman. Glavna akterja pri vsej poanti dueta sta  Monika Jaksch in Nick Tilstra. Očitno je nemški mainstream dovolj močan, da se lahko hermetično zapre sam vase, se samogenerira in bogato živi od njega paleta izvajalcev med katere lahko uvrstimo tudi ta duet. Nasemplirani podritmi, združeni k osnovnim bobnom, krivenčenje zvokov iz sintetizatorjev in kombiniranje rapovsko hrupnega skandiranja Tilstre, kateremu se v refrenih izmenično podaja "nežnejši" glasek Monike, je očitno modna muha št. ena tudi pri bebavo begavih in s puhom pokritih Avstrijcih. Plesni ritmi, nastopaštva, s precej telovadbe in bore malo melodije ter organskosti je zadoščala za splošni val navdušenja naslednjih  40. minut. Jejhata,le kaj še sledi?

Precej prejšnjega odstavka potrjuje tudi sledeči izvajalec. S to razliko, da je nemški raper Thomas D, znan po svojem članstvu v hip-hoperjih Fantastisches Vier, vrnil na oder nekaj več prizemljenosti s svojo spremljevalno ekipo, ki je posedovala pihala, kot tudi ženske spremljevalne vokale. Plesni ritmi, vendar vse na odru funkcionira usklajeno, zavzeto, s čvrstim fokusom. Vsa reč se vrti okrog Thomasa, ki pač prvi generator zabave in publika mu je iz rok. Absolutno nemška besedila. Vsem, ki so se kurili prvi dan na Petru Foxu, so našli med tem nastopom lahko kanček podobne energetske vibracije, čeprav z mnogo, mnogo manj odrskega pompa.

Nastop zasedbe s kar šestimi vodilnimi vokali in DJ, ki v ozadju vrti knofke, je bila pika na "i" promenadi nemškega mainstreama na zelenem odru letošnjega FreQuencyja, ki je dejansko lahko zapustila huda vnetja slušno receptornih organov, da ne rečem kar vnetja asociacijskega korteksa možganov. Glavnina FreQuencyja je v tem času sicer spremljala nastop švedskih nu- "beatlo" rock lepotcev Mando Diao na Race Stageu, kar pa ni zašibilo nastopa Culcha Candela, saj so privlekli s seboj pravo odrsko navlako z velikim monitorjem, ki je karikiral posamezno poanto odigranih skladb na čelu s Schöne neue Welt. Ples, ples, ples. Veselica, zabava. Trojezična besedila v nemškem, španskem in angleškem jeziku. Zmes hip-hopanja, latino ritmov. Izdelana odrska igra šestih vokalov, je dokončno kastrirala zeleni oder in mu odvzela sleherni rockovski utrip.

Silno popularni španski SKA rock punkerji, SKA-P, doma iz Madrida, so naposled ogreli zeleni oder, ki se je cedil v svoji namočenosti. SKA-P, ki jim poveljuje na odru neuničljivi ustanovitelj skupine, kitarist in pevec PulPul, so se razleteli po odru od trenutka, ko so ga zavzeli in to brez zavor. Naposled skupina, z daljšim stažem in izredno pronicljivo karizmo. Ne le to. Čutilo se je da so člani na odru "totalno pri stvari" in da ga ni faktorja, ki bi jih lahko prepričal v karkoli, kar bi odvrnilo njihovo globoko vero v SKA-P glasbo. Dinamično energični nastop SKA-P je razpihoval zlasti zabavni Pipi, ki ga še vedno "krasi" prepoznavni prem na glavi. Pipija smo si lahko ogledali na FreQuency festivalu leta 2007, ko je ta nastopal s svojo matično skupino The Locos - ta je prav tako predstavljala eno prijetnejših presenečenj takratnega festivala. Prvo vragolijo je možakar ušpičil že pri tretji skladbi Romero El Madero, ko se je napravil v pripadnika posebnih enot, s čelado in ščitom iz pleksi stekla ter s pendrekom teroriziral enega izmed statistov skupine na odru. Skupina je v lanskem letu izdala poslednji studijski album "Lágrimas y Gozos" (2008) in z otvoritveno skladbo nastopa Ni Fu Ni Fa to tudi potrdila. SKA-P niso le provokatorji, ki s prstom merijo na vse tiste, ki so storili krivico malemu človeku, pač pa posedujejo enormno mero pristnega in iskrivega smisla za humor in nenehno jih obdaja tipični pridih norčavosti, hedonizma. In v teh trenutkih streljanja največjih potegavščin na odru tipičnega SKA-P špas teatra, lahko zaznaš, da se za njo skrivata tudi globoka žalost in hrepenenje.  

Skupina se resnično ni ustavljala in s takšnim pristopom odpihnila ter pometla prav z vso konkurenco zelenega odra zadnjega dne festivala. Igra je fanatična, odlično uigrana in funkcionira v veliki medsebojni usklajenosti. Da ne omenjam nore publike, ki je izgubljala kos perila za perilom, potem ko ji je energija SKA-P v dobri meri vzela prisebnost. Ura in 20 minut je mnogo premalo, kolikor je bilo časa na razpolago za druženje z vražjimi Španci. Resnično je vroči temperament na mestu glavnega nosilca na zelenem odru, poslal bleščavi žarek na prizorišče in občinstvo, med katerimi so bili mnogi, ki so jim SKA-P pomenili glavno atrakcijo festivala, je na tak način tudi prejelo največ pristne energije, ki ti jo lahko izvajalec ponudi na odru in po katero pravzaprav prideš, ko se odpravljaš na sleherni koncert. SKA-P so bili vrhunec festivala tretjega dne, ne glede na največje ime festivala, The Prodigy!