FreQuency festival - prvi dan (2009)

Sedmi zaporedni festival FreQuency, je eden večjih evropskih festivalov, ki je v svoji zgodovini gostil mnoga odmevna imena na mednarodnem rock prizorišču, kot so npr. Metallica, Nine Inch Nails, Muse, Foo Fighters, Queens Of The Stone Age, Morrisey, Franz Ferdinand, Travis ali Kaiser Chiefs. Alter rockerska, a do lepe mere MTVjevsko obarvana mešanica nastopajočih, je med večja imena prinesla na letošnji FreQuency tudi The Prodigy, Radiohead, Grace Jones in Ska-P!  V kombinaciji z nemškogovorečimi artikli, ki kraljujejo izključno pop sceni nemškogovorečih dežel, kot so Peter Fox, Farin Urlaub Racing Team ali Mia., je tudi letošnji FreQuency predstavljal definitivno zagotovilo, ki napolni mošnjo! Zlasti je zanimiv ta festival za tuje obiskovalce, kot smo Slovenci zaradi vseh fanov Radiohead, The Prodigy kot tudi ljubiteljev glasbe srednje velikih skupin, ki prejemajo kar frekventno vrtenje na radijsklih frekvencah kot so: Jet, Kasabian, Anti-Flag, Rise Against, Mando Diao, Eagles Of Death Metal, Volbeat, The Sounds, The Editors, The Subways,... Letošnji FreQuency sta s svojima pojavama dodatno začinila tudi legendarna punkerja Jello Biafra (ex-Dead Kennedyes) in C.J. Ramone (ex-Ramones)!

Prvič v zgodovini se je festival premaknil iz bivšega dirkališča Formula 1. v Salzburgringu, na lokacijo v mestu St. Polten in tamkajšnji prostor VAZ (Veranstaltungszentrum). Bralcem in osebju RockLine ekipe je ta zabaviščni prostor predobro poznan, po obiskovanju Lovely Days festivala, ki pa se po novem odvija pri mestecu Wiesen.

Na tako masovno obiskan dogodek, se je vredno prikazati dan pred uradnim pričetkom, saj je to garant, da si priboriš dostojni prostor, kamor postaviš svoj šotor in si napolniš baterije, za naskok na trodnevno rajanje nabito napolnjeno z izvajalci, ki so se letos razvrstili na kar 7. različnih odrih! Glavnino zanimivosti letošnjega FreQuency festivala sta znova odnesla oba dominantna odra in sicer Race Stage (večji oder) in Green Stage (manjši oder). Imeni sta dobila na prvotni lokaciji, saj je Race Stage na dirkališču pri Salzburgu stal dobesedno na delu dirkalne steze, "zeleni" oder, oddaljen od njega 15. minut hoje, pa je dobil tak vzdevek zato, ker je bil postavljen na mestu obdanim z gozdnimi površinami.

Letos sta si odra stala še bliže. Z enega do drugega si potreboval manj, kot deset minut hoje, razlika pa je bila v tem, da je glavni oder Race Stage stal natanko na mestu, kjer je doslej vedno stal oder na Lovely Days festivalu, zeleni oder pa je zavzel mesto vzhodno od nogometnega stadiona, skratka znova v celoti znotraj idilično zimzelenega ambienta, za kar seveda nosi najbolj prikladno ime. Stala pa si nista naproti, pač pa skorajda vzporedno.

C.J. RAMONE: 14.30 - 14.55
Le kdo ne pozna legendarnih Ramones, prve punk zasedbe, ki je po odrih rojila od začetka sedemdesetih pa vse do sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja? Del razgrajačev, katerih glasba je sestavina vsakdana vsakega mladega upornika že preko tri desetletja, je bil med leti 1989 in 1996 tudi C. J. Ramone. Mož s pravim imenom Christopher Joseph Ward, je bil ta dan tisti, ki je z "dirkaškega" odra snel deviški sij in ga omadeževal s pravo malo punk veselico, ki se je razvila pod žgočim soncem in na razbeljenemu pesku, da se je prah dvigal metre in metre visoko. Še preden je gospod s spremljevalno zasedbo stopil na oder, je bilo moč kot uverturo v njegov nastop slišati "Anarchy in the U.K." angleških so-obrtnikov Sex Pistols, ki so bili tisti čast v Veliki Britaniji to, kar so bili Ramones v Obljubljeni deželi. V borih petindvajsetih minutah, kolikor jih je imel C. J. na voljo, je prepletel vse večje uspešnice legendarne zasedbe iz njihove bogate, štirinajst dolgometražnih ploščkov obsegajoče diskografije. Tako so se pod njegovimi strunami znašle himne, kot so "Sheena is a Punk Rocker", "Blitzkrieg Bop", "I Wanna Be Your Boyfriend", "Teenage Lobotomy", "It`s A Long Way Back", ter nekatere druge. Legendarni punker ni pozabil niti na nedavno preminulega kralja popa, Michaela Jacksona, kateremu je posvetil pesem z malce satiričnim naslovom (in vsebino) "Glad To See You Go". Sicer pa to ni bistveno, večina zbranih je bila pod odrom zato, da bi se zabavala in ne da bi moralizirali. C.J. Ramone je dokazal, da je v njem še veliko mladostniškega uporniškega duha. Vsekakor eden najboljših "tribute to" šovov, videnih v zadnjem času.

GLASVEGAS: 15.25 - 15.50
Škotski alternativni rockerji Glasvegas se lahko kljub relativno kratkemu obstoju, na sceni so namreč šele od leta 2003, pohvalijo z mnogimi odlikami, med katerimi v prvi vrsti šteje odličen živi performans in zelo poslušljiv debitantski samo-naslovljeni plošček, ki je izšel septembra lani. Štiričlansko zasedbo, ki je na britanskem otočju že dobro uveljavljena, sestavljajo hiperaktivni James Allan (vokal, ritem kitara), Rab Allan (solo kitara, stranski vokal), Paul Donoghue (bas kitara, stranski vokal) in Caroline McKay (bobni), ki je leta 2005 zamenjala Ryana Rossa. Njihovi glasbi so prisluhnili na Columbia Records, kjer je, tako kot debitantski album, izšel tudi mini plošček s predvsem in izključno božično tematiko "A Snowflake Fell (And It Felt Like A Kiss). Uspeh, ki ga četverec žanje, dopolnjujejo številne nominacije (NME Awards, Mercury Prizes, Q Awards, MOJO Awards ...) in nagrade (NME Awards). O njihovi kvaliteti se je na lastna ušesa lahko prepričala tudi zbrana srenja in težko bi verjeli, da bi po njihovem nastopu kdo ostal ravnodušen. Sleherni član zasedbe izžareva neverjetno energijo in karizmo, njihova glasba je balzam za ušesa. Četudi se oder na prvi pogled ni zdel nič posebnega, je svoj čar dobil z ogromnim svetlečim napisom "Glasvegas", katerega luči so se vmes večkrat prižgale. Skladbe, kot so "Flowers And Football Tops", "Geraldine", "It`s My Own Cheating Heart That Makes Me Cry", "Go Square Go" in "Daddy`s Gone" s prvenca, so dopolnile "Fuck You, It`s Over" in "Please Come Back Home" z mini albuma, ter priredba "Everybody`s Got To Learn Sometime" britanske pop zasedbe The Korgis, ki z vmesnimi prekinitvami deluje že od leta 1978. Njihov nastop je bil tako scensko in zvokovno dovršen ter izpiljen, publika navdušena. Glasvegas je zagotovo ena tistih skupin, katerih ogled samostojnega koncerta je toplo priporočen.

JET: 16.20 - 16.50
Če so Eagles Of Death Metal ameriške zvezde garažnega rocka, so JET njihovi mlajši avstralski bratranci. Četverica, katere poganjki segajo ne tako daleč nazaj v Milenium, je nase opozorila že s svojim debitantskim albumom "Get Born" iz leta 2003, ko so se fantje odločili na nož prodreti na sceno. Odločitev se je očitno izplačala. Njihov prvi singel "Are You Gonna Be My Girl?" je takoj po izidu kotiral na vse pomembnejše svetovne glasbene lestvice, bil uporabljen v več filmih, televizijskih šovih, video igricah, reklamah, ter doživel že kar nekaj priredb drugih izvajalcev. Čeprav skupino mnogi primerjajo z legendarnimi The Rolling Stones, The Beatles, The Who ali celo Motown zasedbami, se JET teh primerjav strogo otepajo. Za svojega največjega in najvplivnejšega vzornika opredeljujejo rojake You Am I, predvsem njihovo ploščo "Hi Fi Way", kar se pozna na vseh njihovih dosedanjih izdajah. Prvencu "Get Born" se je leta 2006 pridružil "Shine On", temu pa je prejšnji teden sledil tretjerojenec "Shaka Rock". Brata Nic (glavni vokal, ritem kitara, piano) in Chris Cester (bobni, tolkala, stranski vokal, kitara), Cameron Muncey (solo kitara, stranski vokal) ter Mark Wilson (bas kitara, klaviature, harmonika) so se v dobrih tridesetih minutah sprehodili skozi vse tri ploščke in navdušili. Bolj, kot je marsikdo pričakoval. Začenši s "Cold Hard Bitch", prvo pesem, ki je debitirala na Billboardovi lestvici najbolj vročih skladb, se je rajanje prelilo v "Put Your Money Where Your Mouth Is" z drugega ploščka, uvodno trojico pa je zaključila skladba "She`s A Genious" s čisto svežega albuma. Kljub vsem uspehom, ki so jih nanizale ta dan zaigrane pesmi, se ne more nobena primerjati z že omenjeno "Are You Gonna Be My Girl?", ki je tako ali tako razred zase. Če se je publika do tega trenutka pri svojem rajanju obotavljajoče prestavljala iz ene noge na drugo, se je to z omenjeno skladbo popolnoma spremenilo. Več tisoč glava množica je namreč sprožila fanatičen val odobravanja, ploskanja, poskakovanja, kar je vidno risalo nasmeške na obrazu četverice. Prav tako, kot prvo polovico, so se v drugem delu njihovega nastopa zvrstile preostale starejše uspešnice "Get What You Need" s prvenca, "Holiday" in "Rip It Up" z drugega dolgometražneža in najnovejše "Beat On Repeat" ter "Black Hearts (On Fire)". Kljub temu, da zadnjih skladb do izida ni bilo mogoče prav pogosto slišati, že žanjejo uspehe, saj so, tako kot njihove starejše uspešnice, neverjetno spevne in poslušljive. Četudi je tokrat producentsko palčko čez plošček zavihtel Chris "Frenchie" Smith, in ne njihov stari znanec Dave Sardy, ki je z JET sodeloval pri prvih dveh albumih. Kakorkoli že, Frenchie je delo odlično opravil, kako zelo, pa bodo pokazale glasbene lestvice in nepristranski kritiki - publika. Zasedbi gre v dobro šteti že njihov nastop, kaj šele glasbo! Bravo, fantje!

THE TING TINGS: 17.20 - 18.10
Največji predor na glasbeno sceno je lansko leto pripadel britanskemu dvojcu The Ting Tings, čigar veleuspešnica "That`s Not My Name" je v trenutku obnorela svet in zasedla sam vrh britanske lestvice singlov. Nič drugače se ni zgodilo z albumom "We Started Nothing", ki ga je produciral kar Jules De Martino, moška stran dua. Nežnejšo polovico predstavlja Katie White, energična svetlolasa mlada dama z nevsakdanjim, na trenutke malce zoprnim glasom, zanimivim izgledom in nastopom. Temu nenavadnemu dvojcu da poseben čar tudi to, da na odru vse postorita sama. De Martino tako kroti bobne, kitare in klaviature, poleg tega prispeva tudi glas. Whitova se ponaša kot glavna vokalistka ter kitaristka, ki na trenutke potreplja bas boben in sintetizator. Če vam vse to deluje kot popolna zmeda, temu nikakor ni tako. Gre namreč za popolno simfonijo, tako instrumentov kot glasu. The Ting Tings, kljub rosnim letom obstoja, deluje neverjetno uigrano in profesionalno, kar sta dokazala tudi med svojim nastopom na Frequency festivalu. Publiko sta v pogon spravila že s prvo pesmijo oz. z zadnjim singlom "We Walk", še bolj pa jo razgrela z "Great DJ", uvodno špico iz z Oskarjem nagrajenega filma "Revni Milijonar" ("Slumdog Millionaire"). "Fruit Machine" nam je v nadaljevanju postregel s kratkim gospodičninim kitarskim in De Martinovim bobnarskim solom. Vsekakor dobrodošla popestritev še tako nažigaškega komada. Ena redkih skladb s prvenca, ki ni bila izdana kot singel, je "Keep Your Head", pri kateri se je začetni entuzijazem malce polegel, a ga je že čez nekaj minut ponovno zanetil komad "Shut Up And Let Me Go". To je prva skladba dvojca, ki je kmalu po izidu uspešno priplezala na sam vrh Billboardove lestvice stotih najbolj vročih singlov in se tam obdržala preko šest tednov. Sledila je malce čudaška zadevščina, ko je Whitova zbrano srenjo prosila, naj vsi prisotni in prisebni pomolijo roke v zrak in pozdravijo njene prijatelje v Angliji. "Impacilla Carpisung" je še druga ta dan zaigrana skladba, ki ni dosegla opaznejših uspehov, a kljub temu publike niti za trenutek ni pustila ravnodušne. Popoln zaključek The Ting Tings nastopa je pripadel pesmi "That`s Not My Name", njuni veliki uspešnici, s katero sta publiko še drugič in zadnjič ponesla do vrhunca. Duo pa ne počiva na starih lovorikah. V pripravi je namreč že drugi studijski plošček, ki je zaenkrat še brez naslova, tudi delovnega. Upajmo le, da bo prav tako uspešen kot njegov predhodnik!

AFI: 18.40 - 19.30
Po poplavi mladih in nadebudnih zasedb, ki so ta dan že nastopile na "race" odru, je navsezadnje prišel čas tudi za nekaj malce starejšega oz. bolj uveljavljenega. Američani A Fire Inside ali krajše AFI, ki so se začeli glasbeno udejstvovati v začetku devetdesetih, so do danes izdali sedem studijskih albumov, zadnjega "Decemberunderground" leta 2006 pri založbi Interscope Records, pri kateri bo čez slabih trideset dni izšel tudi njihov novi plošček, ki so ga gospodje poimenovali "Crash Love". Kljub njihovi dolgoletni prisotnosti na sceni so večji prebojni uspeh doživeli šele leta 2003 z albumom "Sing The Sorrow" (DreamWorks). Če so Davey Havok (vokal), Jade Puget (kitara, klaviature, programiranje, stranski vokal), Hunter Burgan (bas kitara, klaviature, programiranje, stranski vokal) in Adam Carson (bobni, tolkala, stranski vokal) do takrat prisegali na bolj surov hard core, se od tedaj na vse sledečih ploščkih poznajo sledovi komercializacije in želje po uspehu. Občutno vidneje kot kdajkoli prej. Iz pravih HC manijakov so se prelevili v povprečne cmere, kar poleg glasbe in videza dokazuje tudi srenja emoidnih dekletc in fantičev, ki se je zbrala pod odrom. Prav "Sing The Sorrow" je bil tisti prelomni plošček, ki je še razvajal ušesa s starimi dobrimi težkimi ritmi oz. skladbami "Girl`s Not Grey" in "The Leaving Song Pt. II", s katerima so AFI začeli svoj nastop. Sledili sta "Summer Shudder" in "Kill Caustic". Havok (v svetlo roza srajci in svetlečih srebrnih allstarkah !?!) je prvič ta dan pokazal svoje poženščene poteze. Te so se nadaljevale v "Days Of The Phoenix" z albuma "The Art Of Drowning" (Nitro, 2000), ki se malce očitneje spogleduje s temnimi punk ritmi. Povratek na eno njihovih najuspešnejših plošč je zaznamovala skladba "Silver And Cold", a se tudi z omenjeno niso mogli posloviti od albuma. Malce kasneje je tako sledila še "Dancing Through Sunday", ki je ponovno zanetila iskre med publiko. Kot balzam se je nato v ušesa usedla ena njihovih starejših skladb "A Single Second", in trenutek, ko Havok končno zakruli kot se za (nekdanjega) hardcorovca spodobi. Če povzamem kar naslov ploščka, na katerem je bil komad izdan: Shut Your Mouth And Open Your Eyes! Dobesedno! Proti koncu nastopa so se AFI posvetili zadnjemu ploščku, začenši z "The Missing Frame". Tej je sledila ena redkih priredb, ki jih je zasedba naredila. "Love Is A Many Splendored Thing" je nastala izpod peresa Paula Francisa Websterja, uglasbil jo je Sammy Fain. Kdaj? Daljnega leta 1955. Klasika v novi preobleki. Skoraj tako kot "Love Like Winter" ali "Miss Murder" z omenjenega ploščka, ki sta zagotovo eni večjih AFI uspešnic. Med obema je mesto pripadlo še komadu "Totalimmortal" z EPja "All Hallow`s EP" (Nitro, 1999), ki je kar malce razblinil naelektreno ozračje med zadnjima. Mnenja o tem, ali so gospodje navdušili, so deljena. AFI so tokratno play-listo posvetili vsem, tako starejšim kot malce novejšim oboževalcem. Za vsakega nekaj. A za nobenega niti delček pesmi s prihajajočega albuma. Kot kaže, bo na prvo poslušanje potrebno počakati do izida. Uradni datum: 29. september. Torej - kmalu!

EAGLES OF DEATH METAL: 20.00 - 21.00
Kaj bi bili Eagles Of Death Metal brez Jesseja Hughesa in kaj bi bil Jesse Hughes brez deklet? "Pigeons of shit metal", kot jih je leta 2006 označil navihani Axl Rose. Jeklena zasedba Jesse "Boots Electric" Hughes (vokal, kitara), Dave "Davey Jo" Catching (kitara), Brian "B.O.C." O`Connor (bas kitara) in Joey "Sexy-Mexy" Castillo (bobni), ki smo jo imeli marca letos priložnost ponovno videti v ljubljanski Cvetličarni Mediapark, je povratnik Frequency festivala, saj se je njihov nastop na "race" odru odvrtel že leta 2007, ko je festival še potekal na dirkališču v Salzburgu. Hughes je svojo razigranost, kot jo je bilo mogoče videti med pohajanjem po novinarskem središču, prenesel na oder, kjer je prišla do izraza prav pri koketiranju s publiko. Opazno, vendar nevsiljivo, celo prav prisrčno. Še posebej v trenutku, ko mu je neko dekle iz publike na oder podalo glavnik, s katerimi si je gospod uredil svoje, rahlo prifrknjene brčice. Približno enourni nastop Orlov so zaznamovale skladbe z vseh treh ploščkov "Peace, Love, Death Metal" (AntAcidAudio, 2004), "Death By Sexy" (Downtown, 2006) in "Heart On" (Downtown, 2008). Otvoritev je, po pričakovanjih, pripadla skladbi "I Only Want You", kateri so sledile "Don`t Speak (I Came to Make a Bang!)", "Bad Dream Mama", "Heart On" in "Cherry Cola". Skoraj železni repertoar, na katerem so še "Secret Plans", "Already Died", "I Gotta Feelin (Just Nineteen)", "Whorehoppin` (Shit, Goddamn)", "I Want You So Hard (Boy`s Bad News)" ter nekatere druge, je popestrila priredba "Stuck In A Metal" zasedbe Stealers Wheel, škotskega folk rock banda iz začetka sedemdesetih let, ki se je po dolgotrajnem premoru lansko leto vrnil na sceno. EoDM je že v navadi, da na svojo play-listo uvrstijo priredbo in tokrat je bila pač ta. Prav tako so še enkrat več upravičili svoj sloves legend ameriškega garažnega rocka in dokazali, da jim v svojem poslu ni para. Takšne karizme, kot jo poseduje sleherni član omenjene zasedbe, ne zmore prav vsak.

KASABIAN: 21.30 - 23.00
Čakanje je bilo poplačano. Kasabian so bili končno tu. Več tisoč glava množica je zasedbo pričakala z enim najglasnejših vzklikov tega večera, kar pa niti ne preseneča, saj je zasedba predvsem v zadnjem obdobju še kako vroča. Predvsem zaradi njihovega zadnjega, še čisto svežega tretjega studijskega ploščka "West Ryder Pauper Lunatic Asylum", ki je izšel v začetku letošnjega poletja pri založbi RCA / Columbia. Štiričlanska zasedba, ki je nastala leta 1999, je na izid samo-naslovljenega prvenca čakala dolgih pet let, nato pa dve leti zatem (2006) udarila še z drugim dolgometražnežem "Empire". Skupina, ki prihaja iz meke indie rocka - Velike Britanije, si je ime nadela po Lindi Kasabian, članici kriminalne družine Manson. Vendar skupina ni edina, ki so na kakršen koli način povezani z njimi. Trent Reznor, telo in duša Nine Inch Nails, je svoj album "The Downward Spiral" snemal v hiši, kjer so leta 1969 člani zloglasne kvazi komune pod vodstvom Charlesa Millesa Mansona umorili igralko Sharon Tate. Poimenovanje zasedbe po tako deviantni osebi se res da sliši srhljivo, a v njihovi glasbi ni nič spornega. Energija, ki se z odra prenaša na publiko, na trenutke rahlo spominja na tisto, ki se razvije med nastopom Rage Against The Machine, ko kljub temu, da si pri koncu z močmi, še vedno iz sebe izčrpaš največ. Zahvaljujoč seveda glasbi in izvajalcem, ki so na koncu premočeni prav tako, kot bi bili del publike. Kasabian so se že takoj v začetku posvetili svojemu tretjemu ploščku in svoj nastop začeli z "Vlad The Impaler", kateremu je sledil "Underdog". Kljub temu, da sta to dva popolnoma sveža komada, je bilo potrebno le nekaj rifov, da se je množica pognala v rajanje, ki se je z vsako naslednjo skladbo le še stopnjevalo. "Shoot The Runner", prvo zaigrano skladbo z "Empire", sta zaokrožili "Cutt Off" in "Processed Beast" z debija. Prav zadnji se je leta 2004 kot tretji singel povzpel na sedemnajsto mesto britanske lestvice singlov, a skupini žal ni prinesel prebojnega uspeha. Je pa to storil "Empire", takratni prvi singel, ki se je ustavil na desetem mestu omenjene lestvice. "Where Did All Love Go" je še ena najnovejša skladba, med katero se je publika prvič ta večer za odtenek umirila in se na približno istem valovanju obdržala še me "Take Aim" ter "Fire". Med novejše pesmi spada sicer tudi "Fast Fuse", a je publiki malce bolje poznan z male plošče, ki je bila na voljo le določenim trgom in ne širši javnosti. Čeprav je "počitek" dobro del, ni trajal dolgo. Kasabian so svoj nastop do konca odvrteli s polnim šusom. "The Doberman" je publiko ponovno spravil na delovno temperaturo. Norijo je še povečal "Club Foot", komad, ki ga je zasedba posvetila češkemu študentu Janu Palachu, ki je v znak političnega protesta storil samomor. Četverica, ki jo sestavljajo Tom Meighan (vokal), Sergio Pizzorno (kitara, stranski vokal), Chris Edwards (bas kitara) in Ian Matthews (bobni) je svoj nastop pripeljala do konca s skladbama "Stuntman" in "L. S. F. (Lost Souls Forever" z drugega oz. prvega ploščka. Tako kot mnogi drugi izvajalci, se niti Kasabian niso mogli upreti skušnjavi, da ne bi zaigrali kakšne priredbe. Gospodiči so se odločili za "You Got The Love", ameriške soul in gospel pevke Candi Staton, gospe s pravim imenom Canzetta Maria Staton. Vendar to ni nikogar motilo. Če so le Kasabian na odru! Priporočam!

PETER FOX: 23.30 -
Kot je Avstrijcem rado v navadi, so tudi tokrat za glavnega izvajalca večera izbrali nemško govorečega Petra Foxa, bolje poznanega kot enega od vokalistov zasedbe Seeed, ki jo je ekipa RockLina v živo spremljala leta 2007, prav tako na Frequency festivalu. Istega leta je navihani lisjak pričel še s samostojno kariero in konec lanskega septembra izdal svoj prvenec "Stadtaffe". Nešteto glav, željnih nekaj lokalnega aperitiva pred naslednjim festivalskim dnem, se je zbralo pod odrom in Foxa z bučnim aplavzom, žvižgi in kriki pozdravile ob skorajšnjem zaključku nastopov na "race" odru, ta pa jim je v slabih dveh ura odigral večino skladb s svojega prvenca ("Alles Neu", "Schwarz Zu Blau", "Haus Am See", "Kopf verloren", "Lok auf 2 Beinen", "Der Letze Tag" ...), nekaj Seeed uspešnic ("Erykah", "Timbaland Remix" ...) ter Miss Platinum priredb ("She Moved In", "Marry Me" ...), če naštejemo le nekatere. Dejstvo je, da ne glede, kaj bi Fox zavrtel, publiki bi se trgalo. A žal je v večini primerov tako le pri "domačih" izvajalcih.

Še preden pa je oživel Race Stage, kot največji izmed vseh odrov, se je FreQuency festival začel dejansko odvijati že okrog 14.00  ure popoldan! 

Mladi graški kvintet Cuvee je bil to pot počaščen, da odpre FreQuency 2009!S pogledi uperjenimi naravnost proti soncu, so Graški mladci, ki jih vodi pevka Anni, dodobra spoznali kaj je to tri metrska višina in žgoča vročina. Zasedba je ne glede na to, da je nova na prizorišču, doslej že odigrala kakih 200 koncertov po Avstriji. RockLine si jih je ogledal 10.06.2009 v graškem Orpheumu, pred nastopom odličnega pevca in bivšega člana hard rcok zasedbe Bad English Johna Waite-a. Zasedba pravzaprav ni povedala ničesar novega. Tudi to pot je ponudila melodično alter rock uganko temačne konotacije. Brez kompliciranja in z gradnjo ozadja riffovske zavese razmazano modnega hreščanja. Skupina je odigrala koncert brez vidnejših napak, suvereno, predvsem pa je Anni spet opozorila, da gre za pevko z velikim talentom. Morda bi v prihodnje bilo vredno graditi na bolj izdelanem zunanjem videzu, kar velja še zlasti za Anni, ki bo morala čimprej računati razmerje med vnosom in porabo kilokalorij! V set listi seveda ni manjkal tudi prvi single skupine imenovan Out Of Habit!

Kar sedem glasbenikov pa je okupiralo oder potem, ko so nastopili Danci Dúné, doma iz mesta Skive. Pri tem moramo biti pozorni, da skupine ne zamenjamo z nemško zasedbo Dune, katere izvor sega v leto 1992. Besedi Dune in Dúné se izgovorita povsem drugače. Gre za mehak indie rock, ki se opira na zvočno vzorčenje, za kar skrbita dva klaviaturista in sicer Cecilie Dyrberg (punca rada prime tudi za kitaro) in Ole Bjørn Sørensen, kar pomeni vnašanje elektro pop vzgibov v izraz. Največ pozornosti v skupini na odru prevzema nase skodrani pevec androgenega videza Mattias Kolstrup. Skupina, ki konec avgusta izdaja svoj drugi studijski album "Enter Metropolis" je v set listo, poleg povsem novih Heat in otvoritvene Time To Leave, vmešala med drugim še skladbe Last Beat, 80 Years, single uspešnico Bloodlines in Dry Lips. Avstrijski publiki zelo dobro poznana skupina je uživala ob vsej pozornosti, ki jo je prejemala od občinstva. Slednje se ni oziralo na hudo pripeko in se prosto predalo užitkom uigranega nastopa skupine. To je glasba, ki ne zahteva posebnega znanja, vse kar je treba je pozornost, da med izvedbo ne narediš kritične napake. Pomen pa je seveda ugajanje množici, za kar skrbi Mattias nadvse suvereno. Lepa glasbica, a prav nič neobičajnega!

ENTER SHIKARI: 16.05 - 16.45
Britanski "happy-core" četverec Enter Shikari se je ponovno znašel na avstrijskih tleh. Lansko leto so namreč vihrali po "rdečem" odru Nova Rock festivala, letos je razdejanje sledilo še na Frequency. A v enem letu se lahko zgodi marsikaj. Fantje sicer še vedno izgledajo navihano prisrčni, a njihova diskografija je bogatejša za drugi plošček "Common Dreads", ki je izšel v začetku letošnjega poletja. In njihova glasba? Nespremenjena! Norija, ki jo mladeniči izvajajo na odru, je težko opisljiva, še najboljši približek bi bilo poskakovanje žoge, saj se trojica Roughton "Rou" Reynolds (vokal, elektronika), Liam "Rory" Clewlow (kitara, stranski vokal) in Chris Batten (bas kitara, stranski vokal) neprestano premikajo sem ter tja. Celo tako, da se Rob Rolfe (bobni, tolkala) človeku na trenutke kar zasmili, ker je priklenjen tja zadaj. Vendar srenja kaj kmalu ugotovi, da ima fant precej proste roke in se lahko tudi on svobodno sprehaja po odru. Tako je četverica v dobrih petintridesetih minutah predstavila skladbe z obeh studijskih ploščkov, začenši z zadnjim, na katerem se nahajajo skladbe "Solidarity", "No Sleep Tonight", "Havoc B", "Hectic". Z njihovega prvenca "Take To The Skies" iz leta 2007 pa so sončno svetlobo uzrle "Mothership", "Anything Can Happen In The Next Half Hour", "Sorry, You`r Not A Winner", "OK, Time For Plan B", večinoma že precej zlajnane uspešnice, ki žanjejo uspeh. Prvovrstna hard-core veselica zagotovljena!

Ena od večjih senzacij, ki se je pripetila pred kratkim, je ponovna združitev ene izmed najpomembnejših rock skupin devetdesetih! Seveda na ozemlju, ki ga zaokrožujeta Nemčija in Avstrija. Skupina, katere ime na rock planetu Zemlja, pomeni manj, kot je črnega za nohtom luknjača kart na potniškem vlaku med Ljubljano in Kamnikom, je v devetdesetih izdala tri albume, potem razpadla in se po desetih letih združila znova. Tako je privekal na plano četrti album z naslovom "Und endlich unendlich" (2009). Skupina je v marcu letos že veselo promovirala ponovno združitev in novi album po Nemčiji. Na FreQuencyju je ponudila zanimivo zmes skladb, ki so variirale od glasnejših rock popevk z grunge konturo, nekaj pa je bilo polakustično sofisticiranih točk, kjer se človek ne bi čudil, če bi se pri tem zasmodil kakšen slastni "verh" kanabisa. Uigran, izdelan, predvidljiv nastop, kjer je med prisotnimi na odru še največ znakov življenja pokazal pevec Jan Plewka, s svojim izraznim petjem!

ANTI-FLAG: 18.35 - 19.25
Anti-Flag so zagotovo ena zanimivejših zasedb na ameriški glasbeni sceni. Politično opredeljeni novodobni punkovci za svoj obstoj štejejo leto 1988, čeprav se je formacija do leta 1993, ko so pričeli z resnim delom, še nekajkrat spremenila. Zasedba, katere člani so bodisi vegani bodisi vegetarijanci ter borci za pravice živali in organizacije PETA, je letošnjega junija izdala svoj deveti studijski album "The People Or The Gun", s katerega so fantje zaigrali le dve skladbi in sicer "Sodom, Gomorrah, Washington D.C. (Sheep In Shepherd's Clothing)" in "The Gre(a)t Depression". V ciklus zaigranih pesmi je četverica vpletla večino svojih starejših uspešnic in se sprehodila skozi vse odmevnejše ploščke. Kot prvi je tu "Mobilize" iz 2002 s pesmijo "Die For The Government", sledi mu "The Terror State" iz leta 2003 s skladbami "Turncoat", "Death Of A Nation", "Mind The GATT". Leta 2006 so fantje izdali "For Blood And Empire". Komadi, ki so zaznamovali ta plošček so "I`d Tell You But", "This is the End (For You My Friend)", "One Trillion Dollars", "The Press Corpse", "Cities Burn", vsi slišani na letošnjem festivalu. Pozabili niso niti na lanskoletnega "The Bright Lights Of America" s skladbo "The Smartest Bomb". V ciklus lastnih komadov so Anti-Flag vpletli tudi priredbo "Should I Stay Or Should I Go" angleških rockerjev The Clash, ki so delovali od sredine sedemdesetih pa vse tja do sredine osemdesetih let. Celodnevno pacanje na žgočem soncu je z Anti-Flag doseglo vrhunec in norije, ki se je začela z uvodnim rifom, ni do zadnjega ustavil nihče, četudi bi se še tako trudil. Le zakaj? Basist Chris Barker jo je še dodatno začinil, saj sej je podal na neverjeten "crowd surfing". Prava paša za oči! In tistemu, ki jih je nekaj dni pred festivalom zamudil tudi v Celju, je lahko pošteno žal.

Volbeat so naši stari znanci. Zunaj imajo dva studijska izdelka, slednji "Guitar Gangsters And Cadillac Blood", pa še vedno ohranja vso aktualnost masivne promocije skupine. Po marčevski turneji, skupina izkorišča poletje za pojavljanje na nekaterih evropskih festivalih. Gre za silno zanimivo dansko zasedbo, ki izmed novejših zasedb ponuja edinstveno kompatibilen čelni trk prvin heavy metala s tradicionalnimi rockabilly vzvodi. Če bi od glave do pete potetovirani Kerry King iz zasedbe Slayer še nosil kakšen las na glavi,  bi si ga moral le z briljantino pogladiti po vzoru najslavnejše Elvisove pričeske in na odru bi stal Michael Poulsen. Ta k sreči še premore nekaj las, da to lahko počne, prednje ekstremitete pa je že davno tega preoblekel v krepko tetovažo. Bela srajca z zavihanimi rokavi, da se vidi umetnost tatooja, preko srajce telovnik za blagor spomina na zlata petdeseta. Skupina razsaja na odru neusmiljeno hrupno in žgoče. Poulsen z vokalom basira namerno v slogu kakega Presleya in mestoma celo predirljivo zahlipa, po vzoru preminulega kralja rock n' rolla. Skupina se pridno oklepa zvoka polakustičnih Gibson kitar, seveda krepko priklopljenih na hrupno distorzijo, ko se valijo Guitar Gangster And Cadillac Blood, pa Hallelujah Goat, Radio Girl, Sad Man's Tongue, Mr. & Mrs. Ness,... Volbeat so vključili v nastop celo Misfits priredbo Angelfuck, saj je Poulsen velik oboževalec te skupine. Skupina je žal nastopila istočasno kot Eagles Of Death Metal na Race Stageu, tako da je bila odločitev to pot zares težka, kateri skupini bi posvetil pozornost, pa vseeno so Volbeat, kot vzhajajoče zvezde kanček bolj aktualne, že zavoljo dejstva, da danes v rocku ne najdeš niti ene same samcate skupine, ki bi ji bila zvočno in slogovno vsaj malo podobna. Pod odrom je rajala s skupino masa 30.000 podivjanih žrebcev in žrebčevk, kar je bil neposreden dokaz, da gre za silno priljubljeno skupino med mladimi. Volbeat pa ob tem niso cenen bend. To je skupina ki priredi nepozabno veselico, po kateri ostane vonj izgorevanja bencina iz Zippo vžigalnikov, v vaših nosnicah zapečaten še lep čas potem! Volbeat so s svojim izdelanim, vrhunsko uigranim in visoko karizmatičnim šovom vrgli rokavico najstniškim idolom in punk rockerjem Rise Against ter jih prisilili do tega, da kot naslednji na zelenem odru, nikakor ne smejo varčevati z zalogami energije!

RISE AGAINST: 21.25 - 22.35
Nastop ameriških melodičnih hardcorovcev Rise Against se od lanskoletnega nastopa na Nova Rocku ni bistveno razlikoval. Vse kar so morali narediti je bilo to, da publiko, ki so jo prej razgleli že Anti-Flag in Volbeat, ponesejo v višave. Zasedbi je to tudi uspelo, predvsem zavoljo odličnega nastopa in repertoarja, ki so ga sestavljale večinoma potencialne uspešnice z zadnjega, lani izdanega studijskega albuma "Appeal To Reason". V slabem letu dni od izdaje in izčrpni turneji, so skladbe padle na plodna tla in na festivalu požele val odobravanja, singalonganja, circle pitov in podobnih zadevščin, ki so del hard core veselice. Govora je namreč o skladbah "Collapse (Post-America)", "Re-Education (Through Labour)", "The Dirt Whispered", "Audience Of One" in "Savior", ki so bile spretno prepletene s starejšimi hiti. Omenjeni plošček je tudi prvi Rise Against album, ki se je zavihtel tik pod vrh Billboardove lestvice dvestotih. Kljub temu se Tim McIlrath (glavni vokal, ritem kitara), Joe Principe (bas kitara, stranski vokal), Brandon Barnes (bobni, tolkala) in Zach Blair (solo kitara, stranski vokal) niso podali v komercialne vode in vztrajajo pri svojem načelu. Borci za pravice živali in podporniki organizacije PETA, so se poklonili tudi malce starejšim ploščkom, kot so "Siren Song of the Counter Culture" iz leta 2004. "State Of The Union", "Paper Wings", "Blood To Bleed", "Dancing For Rain" ter "Give It All" so nekako nepozabna sestavina njihovega repertoarja. V najboljši luči je zasijal tudi njihov četrti dolgometražnež "The Sufferer & the Witness" iz leta 2006, na katerem se nahajajo prav tako odlične "Long Forgotten Sons", "The Good Left Undone", "Prayer Of The Refugee", "Ready To Fall", "Drones", "Survive" in "Chamber The Cartridge". Prva dva izdana ploščka, prvenec "The Unraveling" (2001) ter "Revolutions Per Minute", sta tokrat ostala nedotaknjena, prav tako so McIlarth in druščina izpustili "Hero Of War", sicer stalnico na njihovi letošnji turneji. Odličen repertoar je dopolnil odličen nastop. Zadovoljna je bila tako publika kot zasedba in čeprav fantom izrekanje zahval ni ravno v navadi, so se ta večer zbrani srenji večkrat priklonili in jo z svežim valom energije gnali naprej. Na ponovno snidenje!

PENDULUM LIVE: 23.05 -
Avstralska zasedba Pendulum Live, ki je nastala leta 2002, je skozi leta svojega obstoja osnovala samosvojo zvrst, melodični kaos, fuzijo drum & basa, elektronike ter rock`n`rolla in je plod domišljije šestčlanske zasedbe, ki jo že od same ustanovitve sestavljajo Rob Swire (tekstopisec, producent, glavni vokal, sintetizator, ztar), Gareth McGrillen (tekstopisec, producent, bas kitara, vokal, turntable), Peredur ap Gwynedd (kitara), Paul "El Hornet" Harding (tekstopisec, producent, turntable), Paul Kodish (bobni) in Ben "The Verse" Mount (MC). Čeprav na domačih tleh že dobro poznana zasedba, se je leto kasneje odločila za selitev na Staro Celino, kjer je v trenutku osvojila britanski glasbeni trg. Še večji preboj jim je prinesel leta 2005 izdani debitantski album "Hold Your Color", ki je v VB in Avstraliji postal najbolje prodajani D&B album tistega časa. Pendulum Live so svoj uspeh potrdili z lani izdanim drugim, malce tršim studijskim ploščkom "In Silicio", ki se je že kmalu po izidu prebil na drugo mesto britanske lestvice najboljših albumov. Tako je zasedba na Frequency festivalu predstavila večino svojih avtorskih skladb, kot so "Slam", "Tarantula", "Hold Your Colour", "Streamline", "Another Planet" in "Still Grey" s prvenca, ter "Showdown", "Propane Nightmares", "Visions", "The Other Side" in "Granite" z drugega dolgometražneža. Posebna pa ni le njihova glasba. Žive nastope dodatno začini neverjetna energija in odlične video projekcije, ki so prava paša za oči! Posebno pri zasedbi je tudi to, da nekatere skladbe miksajo kar sproti na odru in to na kar trinajstih računalnikih, s katerimi občasno diktirajo tudi projekcije. Kar pa niti ne preseneča, saj so v skupini kar trije producenti, katerih ideje neprestano vrejo na dan, orodje pa imajo tako ali drugače vedno pri roki. In prav slednje je tisto, kar pri publiki običajno pobere najbolj divji in najglasnejši aplavz. Zabava pod zvezdami, z veliko lastnimi skladbami in še več improvizacije. Recept, za popoln zaključek večera!