FreQuency festival - drugi dan (2009)

Drugi dan FreQuency festivala je pravzaprav ohranjal izkušnjo s prvega dne. Razlika med seznamoma nastopajočih je bila v tem, da je zeleni oder dobil drugi dan pravo pop rockersko obarvanost medtem, ko je "Race Stage" ohranjal alternativno rockerski pridih nedoktanjen.

RACE STAGE

To pot se je dogajanje pričelo na obeh odrih natanko pet minut pred drugo uro popoldan. Race Stage so zasedli tako The International Noise Conspiracy. Ta Švedska skupina je zanimiv križanec nekaterih retro vplivov sedemdesetih, kar zlasti leti na rovaš zapuščine ameriških psihadeličnih blues rockerjev, če si drznem namigniti The Doors, z zgaražirano surovim in agresivnim punk vzmetenjem. Ne le zvok in slog, pač pa tudi sama drža možakarjev na odru, hipurska konfekcija, ki jo uporabljajo ter ob tem tudi že sama oblikovanost logotipa, namigujejo na črpan je navdiha iz pradavnih rocka arhivov. "The Cross Of My Calling" je najnovejši studijski izdelek zasedbe iz katerega smo lahko slišali skladbo Assassination of Myself, pa udarno Hiroshima Mon Amour, s katero so Švedi začeli svoj nastop nadvse drzno in agresivno in kasneje Boredom Of Safety. Da se brez muje še čevelj ne obuje je temu kvalitetnemu bendu popolnoma jasno, zato so resnično mislili na vse. Izdelan nastop, odličen zvok, vživeto in z energijo nabito vodenje zasedbe pod taktirko karizmatičnega vodje, pevca  Dennisa Lyxzéna. Pevec poseduje predirljiv, na trenutke nadležen in nestrpen vokalni pristop, ki se odlično prilega v zvok skupine. Glede na EMŠO številke osebnih izkaznic članov zasedbe, ki so pomaknjene v prvo polovico sedemdesetih, ponuja to dejstvo že samo po sebi neposreden odgovor, zakaj je v njihovem izrazoslovju tako močno zastopano vpletanje prvin staromodne rock obrti.

Skupina z imenom povzetim iz nordijske mitologije, sodi med predstavnike gibanja hamburške indie rock šole. Igrajo mehak rock organskih zvokov, z blago naprej potisnjenimi kitarami in lepimi melodijami. Seveda so opazna nekatera koketiranja s punkom, a to deluje na posluh povsem nedolžno, ob zasanjani igri skupine na odru, celo zaželeno. "Heureka" je najnovejši album zasedbe, ki mu je seveda posvetila nekaj promocije. Kdor se spominja nastopa zasedbe Tocotronic izpred dveh let na FreQuency festivalu, je dobil zelo dober energetski približek, ko je prisluhnil nastopu Tomte. Gre za še eno silno popularno ime, poznano seveda v masovnih krogih nemško govorečih dežel, zato ekstremen kraval pod odrom, ki ga je zganjala avstrijska mladež med koncertom v ničemer ni presenečal. Za laika, ki jih prvič vidi na odru je to precej dolgočasen in nezanimiv bend, zlasti zaradi ekstremne statičnosti in izrazne neizvirnosti.

Legendarni Dead Kennedys pevec Jello Biafra je naposled napel sile in zgradil ter ustanovil povsem novo zasedbo. V njej so nekatera pompozna imena kot recimo Billy Gould (Faith No More), ki ga je na turneji zamenjal basist Andrew Weiss (igral pri Henryju Rollinsu, Ween in Butthole Surfrers), sicer brat bobnarja Jona Weissa (Sharkbite, Horsey). Gould se skupini zaradi neodložljivih obvez s ponovno aktivnimi Faith No More, ni mogel pridružiti. V skupini sta tudi kitarista Ralph Spight (Victims Family, Hellworms, Freak Accindent) in Spightov Freak Accident kolega Kimo Ball (v preteklosti tudi v Carneyball Johnson, Mol Triffid, Griddle).

Jello, ki je s skupino že posnel prvenec "Audicity Of Hype" in ki mora iziti oktobra letos, se je prelevil v zloglasnega pridigarja o namerno vcepljenem ustrahovanju množice s strani konspiratorjev, ki imajo v rokah vladavino v ZDA. Strah se to pot imenuje "Irako-fobija", Jello pa namenja večino verzov v novih skladbah, odkrivanju zarote peščice vladajočih, ki s kontrolo kaosa (strah pred vsem kar se približa iz bližnjega vzhoda), z lahkoto manipulira ameriške ovčice.

Jello je ohranil iskro, s katero je zaznamoval rock zemljevid še kot vodja Dead Kennedys. Njegova nova skupina je po slišanem nadaljevanje zapuščine punk rocka Dead Kennedys, v kateri je moč začutiti sapico Detroitskega proto punka. Zvok je do zob oborožen z namerno razglašenim kitarskim hrupom. Velika karizma Biafre, kot unikatne odrske figure, v kombinaciji s silno odrsko aktivnostjo, saj dečko ne skopari z zalogami energije, pač pa ga je hitro poln cel oder, je garant, ki vzbudi nezadržno zanimanje slehernega poslušalca. Če ne drugače, pridobi občinstvo na svojo stran s ciničnimi nagovori v premorih med skladbami. Ne glede na vse to, pa pododrje še zdaleč ni bilo tako polno kot pred tem, ko so igrali Tomte. Prelom generacij je pač tu opravil svoje delo. Jello z značilno govorno napako "sesljanja", se zaradi tega ni pustil motiti in skupina je zabavala prisotne z aroganco nabrite odrske drznosti povsem novih skladb, kot so Electronic Plantation, New Feudalism, Clean As A Thistle, Three Strikes, The Terror Of Tiny Town. Stari prdci pač vedo kako, kaj in zakaj. Prvi vrhunec drugega dne festivala. Definitvno! Vredno obiska v klubskih, bolj intimnih, prostorih!

Nič manj zanimiva osebnost od Jella Biafre, pa ni Jarvis Cocker, ustanovitelj in vodja nekdanjih britanskih indie rockerjev Pulp, ki so nosili eno najvidnejših vlog pri popularizaciji brit popa v devetdesetih. Jarvis Cocker je izdal letos svoj drugi studijski album z naslovom "Further Complications", ki ga kritiki štejejo za nov razvojni korak navzgor v smislu dozorevanja Jarvisa kot umetnika. Set listo je mož sestavil v celoti iz obeh samostojnih studijskih albumov, tako da nismo bili deležni kakega Pulp presenečenja. Že, ko je stopil na oder, si je privoščil nekja ekstravagance, ko je uperil dlani proti publiki. Na njih je imel narisane s kemičnim svinčnikom oči. Z gestikulacijami in nagovori je skušal izreči urok, ki bi prisotne odpeljal na otok Jarvis. Tudi Jarvis je imel povedati marsikaj zanimivega, vprašanje pa je koliko tega so uspeli prestreči instantni avstrijski teenagerji, ki so že vsi nestrpno čakali, da na oder stopijo Farin Urlaub Racing Team, prave nemške zvezde. Cocker je tanek, da lahko vidiš skozenj. Na sebi nosi tipično indie nošnjo, ki ej podedovana iz "mod" gibanja sedemdesetih. Na odru deluje na trenutke prav napsihirano in nebrzdano, kar k indie rock izkušnji lastne avtorske pridige prinaša dobrodošlo popestritev. Nasploh je Jarvis Cocker poleg nastopa Jella Biafre in kasneje nepozabnih Radiohead, pomen enega ne-nemških vrhuncev na Race Stage-u.

Farin Urlaub je sicer kitarist nemških zabaviščnih ska punkerjev Die Artzte. Zanimivo je to, da so Die Artzte praktično redni obiskovalci festivalov Nova Rock Ali FreQuency. Lansko leto so nastopali na Nova Rock festivlau, predlani na FreQuency festivalu. FArin Urlaub Racing Team je nastopal leta 2005 na FreQuency festivalu in znova letos. Neverjetno. Predvidljivo, a očitno s strani navezanosti avstrijske publike na nemško govoreče izvajalce zahtevano i n nujno. Praktično cel FreQuency se je zbral na enem samem mestu tega dne. Pred Race Stageom je vrelo. Dihati nisi mogel, kaj šele da bi se normalno sprehodil iz enega na drug konec velike ploščadi pred odrom. Pred koncertom je skupina podpisovala avtograme. Morali bi videti 100 metrsko kolono neučakancev, ki se je cmarila na vročem zgodnje popoldanskem soncu. Neverjetna evforija nad skupino, za katero nisem prd tem v življenju še nikdar slišal. Cel praznik nepopisna ceremonija, fanatično sodelovanje 50.000 fanatikov pod odrom s skupino. Precej povprečen pop punk, lepo oblikovane konture, ki se pridno zaje v uho s poslušanjem na prvo žogo, je daleč od kakršnega koli kaosa, ki ga lahko sejejo na odru Die Artzte. Nemške filozofije glede nepopisne fasciniranosti nad domačimi skupinami v tem oziru dejansko ne bom očitno nikdar doumel.  Farin Urlaub Racing Team so skozi skladbe Unscharf, Niemals in Krieg promovirali svoj novi album  "Die Wahrheit übers Lügen", v set listo pa vpletli starejše skladbe, ki so obsegale med drugim izvedbo I.F.D.G., OK, Zehn, Sonne in Unter Wasser. Občutek ob poslušanju skupine na odru je povsem bled, nedoživet, povprečen, a ko se ozreš na pododrje, kjer vre, treska in grmi, ti je jasno, da so Farin Urlaub Racing Team priredili dogodek, ki je absolutno poglavje zase. Seveda neupoštevajoč dejstva, da jih prav noben Slovenski obiskovalec v ničemer, v slehernem trenutku, ne pogreša na odru.

BLOC PARTY: 20.10 - 21.45
Bloc Party so ena od dveh velikih zasedb, ki sta zaključili dogajanje na "race" odru drugega dne. Nepregledna množica, v kateri so se osebki zdeli kot jata sardel, se je pod oder začela zgrinjati že pozno popoldne in to z enim samim namenom - zagotoviti si najboljšo možno pozicijo za popoln zaključek večera. Četverec z izvorom iz meke indie rocka - Velike Britanije, se lahko pohvali z zelo zanimivo zgodovino, še najbolj pa je navdušujoča njihova formacija leta 2003, ko sta Kele Okereke (vokal, ritem kitara) in Russell Lissack (solo kitara) prišla na idejo o ustanovitvi nove zasedbe. Dvojcu sta se kmalu pridružila ostala člana Gordon Moakes (bas kitara, sintetizatorji, stranski vokal, ksilofon) in Matt Tong (bobni, tolkala). Čeprav zasedbo mnogi primerjajo z Joy Division, Radiohead, The Cure ali Sonic Youth, je vpliv omenjenih zasedb na njihovo glasbo resnično neznaten, o čemur se lahko prepričate z njihovo debitantsko ploščo "Silent Alarm", ki je leta 2005 izšla pri založbi Wichita. Omenjeni plošček so pri NME poimenovali za najboljši album leta, zasedbi pa je prinesel tudi nominacijo za prestižno nagrado Mercury. Slabi dve leti kasneje je pri isti založbi izšel drugi plošček "A Weekend In The City", ki je uspeh prvenca le še nadaljeval - kotiral je na drugem mestu britanske lestvice albumov in se kot prvi Bloc Party album uvrstil na dvanajsto mesto Billboardove lestvice dvestotih. Pod okriljem te iste založbe je lanskega avgusta izšel tretji plošček Intimacy, ki je bil v začetku omejen le na spletni "dol-poteg", kasneje pa tudi v fizični obliki. Postavni četverec je svoj nastop na Frequency festivalu začel ravno s komadom "One Month Off" s zadnje plošče, ki se je v dobrem letu dni od izdaje že zasidrala globoko v ušesa zbrane srenje. Iskrice so bile zanetene, ogenj se je razbesnel z "Hounting Witches", skladbo z drugega albuma, ki so jo Bloc Party napisali ob londonskih terorističnih napadih leta 2005. V spomin na ta žalosten dogodek in znak obsodbe, je Okereke v melodijo vtkal kanček jeze in jo s tem ponesel na bolj osebno raven. "Positive Tension" je bila ta večer prva zaigrana skladba, ki se je dotaknila prvenca. A ne za dolgo. Ponovni preskok na tretjerojenca sta prinesel komada "Talons" in "Signs", med katerima je publika malce zapela z Okerekejem. Enega burnejših aplavzov je nato požel "Waiting For The 7.18", ki se je brez odvečnega govoričenja prelevil v "Song For Clay (Disappear Here)", za katerega so Bloc Party inspiracijo črpali iz novele "Manj kot nič" ("Less Than Zero") pisatelja Breta Eastona Ellisa. Prvi singel, ki se je leta 2005 uvrstil na Billboardovo lestvico modernih rock skladb, je bil "Banquet", mnogi pa ga smatrajo tudi kot prebojni komad na ameriško glasbeno sceno. Vsekakor ena tistih pesmi, ki požanje bučen aplavz. Malce starejša uspešnica "Two More Years" se je prelila v najnovejšo skladbo "One More Chance", ki je bila kot singel izdana v začetku letošnjega avgusta in ker je to čisto sveža pesem, se je publika malce umirila. A ne za dolgo. Olje na ogenj je prilil pretežno elektronski "Mercury", s kitarami pa je ponovno zarezala "This Modern Love". Z odlično kompozicijo se lahko pohvalita "The Prayer" in "Like Eating Glass". Bloc Party so svoj nastop zaključili s pretežno elektronskim "Flux" ter "Helicopter", v katerem je moč čutiti punk-rock vibracije. Kot vsak odličen nastop, se je tudi ta prehitro končal. A publika ni bila pretirano žalostna, saj je sledil nastop Radiohead. Kot češnja na vrhu sadne kupe.

RADIOHEAD: 22.15 -
Pri redko katerem bandu je moč zaslediti, da še nikoli ni koncertiral na tleh sosednje Avstrije, zato je bilo dejstvo, da bo to prvi nastop Radijskih glav na tamkajšnjih tleh, toliko bolj navdušujoče in zagotovo dodaten bonus pri odločitvi ali si nastop ogledati ali ne. Peterica, na sceni prisotna že dolgih štiriindvajset let, že od same ustanovitve leta 1985 jurišira v postavi Thom Yorke (glavni vokal, ritem kitara, klavir, beat), Jonny Greenwood (solo kitara, klaviature), Ed O'Brien (kitara, stranski vokal), Colin Greenwood (bas kitara, sintetizatorji) in Phil Selway (bobni, tolkala). Kljub dobrim odnosom in ogromni količini materiala, je njihov debitantski album "Pablo Honey" luč sveta ugledal šele po osmih letih delovanja. Čakanje se je očitno izplačalo, saj je bil "Creep" prvi najprodornejši Radiohead singel, ki je do danes postal zimzelena uspešnica. Marsikatera duša je ta večer upala, da bi skladbo slišala v živo, a se je na koncu izkazalo, da je bilo upanje zaman. Yorke in druščina skladbe niso uvrstili na svoj repertoar, kar gre gospodom šteti v neizbrisen minus. Še več, prvenca se z nobeno skladbo niti dotaknili niso. Hote ali nehote, to vrže slabo luč na njihov celotni nastop. Vendar, še zdaleč od tega, da bi bil slab. Nikakor ne, saj je imela publika priložnost slišati vse njihove preostale uspešnice. Z drugega ploščka "The Bends", izdanega marca 1995, so zaigrali "Street Spirit (Fade Out)" ter "Nice Dream", tretji album "OK Computer" iz leta 1997 se ponaša s hitom "Karma Police", ki prednjači pred "Airbag", "Climbing Up The Walls" in "Paranoid Android". Eden najuspešnejših Radiohead ploščkov je zagotovo "Kid A", izdan na prelomu tisočletja, ki je platinasto prodajo v Veliki Britaniji dosegel v prvem tednu od izida. In skladbe? "The National Anthem", "Kid A", "Everything In Its Right Place" ter "Idioteque". Zasedba ni pozabila niti na svoj peti plošček "Amnesiac", ki je izšel slabo lepo za svojim predhodnikom, četudi le s skladbo "Pyramid Song". Prav tako uspešen je bil dolgometražnež "Hail To The Thief" (2003), ki je debitiral na prvem mestu angleške lestvice najboljših albumov. Radiohead so publiko ponovno ponesli v nebesa z "There There", "The Gloaming" in "Myxomatosis". Največji poudarek so gospodje namenili svojemu zadnjemu studijskemu ploščku "In Rainbows, izdanemu oktobra 2007, saj so z njega zaigrali skoraj vse skladbe. Tako so si v sledečem zaporedju sledile "15 Step", "Bodysnatchers", "Nude", "Weird Fishes/Arpeggi", "All I Need", "Reckoner", "Jigsaw Falling Into Place" ter "Videotape". Med vsemi omenjenimi zimzelenčki je zagotovo izstopala najnovejša upesnitev "These Are My Twisted Words", med katero je rajanje malce zamrlo, a ne za dolgo. Radiohead so publiko skozi celoten nastop nosili na krilih odlične glasbe in presenetljivega nastopa. In razpoloženje? To je nihalo od lahkotnih ritmov, se nagibalo preko težke psihadelije in spet nazaj. Edini minus, ki ga gre zasedbi šteti je, da ta večer niso zaigrali težko pričakovanega "Creep", kar je zagotovo eden od razlogov, zakaj iti še enkrat na njihov koncert.

GREEN STAGE

Dva albuma in prestižna nagrada Amadeus v kategoriji najboljšega alternativnega rock izvajalca v letu 2003, ki jo podelijo vsako leto v Avstriji, se bere zelo obetavno, Green Stage je ponujal v zanimivosti nič omembe vrednega. Tudi Curbs niso izjema, ne glede na uspehe, ki jih dosegajo v Avstriji. Precej nedoživeta, statična, že tisočkrat videna odrska igra, brez karizme in energije, vedno enih in istih oguljenih fraz, ki se ponavljajo skozi instantno repetitivnost pesmi. Pop punk z blago naprej potisnjenimi kitarami. Brez slehernih presežnikov, hitro pozabljivo, lahkotno prebavljivo.

MILOW: 14.50 -15.15
Kot drugi je oder prevzel Milow, belgijski pevec in tekstopisec, čigar pravo ime se glasi Jonathan Vandenbroeck. Čeprav ima gospodič za sabo že tri studijske ploščke in je na lokalni ravni precej dobro poznan, je svoj večji preboj na sceno doživel z nedavno izdano priredbo skladbe "Ayo Technology", ki jo v originalu izvaja 50 Cent. Kljub dejstvu, da so se v Belgiji in Nemčiji vsi trije albumi prodali v zlati nakladi, njegove glasbe ne gre šteti za kakšen presežek. Pričakovati gre celo, da se bo "boom", ki ga je povzročil s prej omenjeno pesmijo, kmalu polegel, Milow pa bo še eden v vrsti izvajalcev, ki bodo potonili skupaj z njim. In ne bo ne prvi ne zadnji. Žal.

THURSDAY: 15.45 - 16.15
Ameriška šestčlanska post-hardcore zasedba Thursday, ki je na glasbeni sceni prisotna od leta 1997, je do danes izdala pet studijskih albumov, a se za preboj na širšo glasbeno sceno še vedno trudi. Četudi so si oder že delili z bolj uveljavljenimi Cancer Bats, Bring Me The Horizon, Four Year Strong in drugimi. K uspehu je malce pripomogel njihov zadnji, pri založbi Epitaph februarja letos izdani studijski plošček "Common Existence", ki je Geoffu Ricklyju, Tomu Keeleyu, Timu Paynu, Tuckerju Rulu, Stevu Pedulli in Andrewu Everdingu prinesel tudi nastop na, med HC srenjo cenjeni Punk Is Dead turneji. Malce večjo prepoznavnost jim bo zagotovo prinesel tudi nastop na Frequency festivalu, kjer so se v dobre pol ure dotaknili skoraj vseh svojih studijskih ploščkov. Čeprav je bil poudarek na zadnjem, šesterica ni pozabilia niti na drugega "Full Collapse" (2001), tretjega "War All The Time" (2003) in četrtega "A City by the Light Divided" (2006). In kakšen je bil odziv publike? Kljub navdušenju so se mnogi strinjali, da bi se zaradi glasbene zvrsti mnogo bolje vklopili v četrtkov in ne petkov line-up.

Tudi to dekletce je bilo, pri svojih 42. pomladih, na festivalu močno zaželeno, saj je to izvajalka, ki je požela v Nemčiji s prodajo svojih albumov velik komercialni uspeh. Na prvi videz užaljena alternativna rockerica, je bolj ali manj pop popevkarica, ki gruli o neizpeti ljubezenski bolečini ter o vojnih krivicah. Če ste v kakšni hippi stranki, potem dogodka definitivno niste smeli zamuditi. Heather Nova je s svojo pet člansko zasedbo med drugim predstavljala svoj aktualni studijski album "The Jasmine Flower" (2008) ter izvedla repertoar, ki je obsegal (med drugimi) skladbe Heal, Heart And Shoulder, Blood Of Me, All I Need, Motherland. Mehko in sladko.

Little Boots je angleška izvajalka s pravim imenom Victoria Christina Hesketh. Ne glede na njeno relativno mladost 25. let, je Victoriin debitantski album "Hands" doživel velikanski uspeh, saj se je na lestvicah Velike Britanije zavihtel med pet najbolje prodajanih albumov, teden dni po uradnem izidu. Junija 2009. Saj veste. Od tu do Lady Gaga, pa pot ni več dolga. Nastop je pričela s svojim hitom Remedy. Na odru je potrebovala vsega enega glasbenika. Ta se je prvi pojavil na odru. Na sintetizatorju odigral vzorec, ga spravil v "delay", nato se usedel za bobne z Gibson SG kitaro (!) in v spomin shranil drugi vzorec, ki ga je združil s prvo zvočno zanko. Iznenada se prikaže na odru naša miška Victoria in šov se prestavi na višji nivo. Elektro pop dance zgibanka, z veliko preoblačenja med skladbami. Tako to počnejo danes mlade MTV zvezdnice. Površno in brez aspekta globinskega vidika, ali posebnih - sebi lastnih idej. Raji to očitno povsem zadošča. Manj glasbe za čedalje več denarja.

Šele nemškim alternativnim rockerjem Kettcar gre zahvala, da so vrnili na zeleni oder znova nekaj več življenja. Gre za še eno skupino hamburške indie rock šole, z nekaj krajšim stažem  kot ga imajo rojaki Tomte, ki so nastopili malo pred tretjo na sosednjem Race Stageu, ali Tocotronic. Zasedba v postavi Marcus Weibusch (vokal, kitara), Erik Langer (kitara, vokal),Lars  Weibusch (klaviature, spremljevalni vokal), Reimer Bustorff (bas kitara, spremljevalni vokal) in Frank Tirado-Rosales (bobni), je predstavila svoj tretji studijski album, velike uspešnosti na Nemških tleh, z naslovom "Sylt" (2008). Jabolko ne pade daleč od drevesa in če si zamižal na eno oko in pokril eno uho, bi praktično Kettcar zamenjal za Tomte. Seveda so razlike v barvah vodolnih vokalov. Tudi Ketcarr igrajo melodično posladkan indie rock, ki je kompakten, visoko uigran, seveda znova  značilno statično odrsko igro. Moje jeadikovanje je seveda demantirala visoko čuječna in popolnoma motivirana publika, ki je hrupno spodbujala skupino pod odrom. Kettcar so vidno uživali ob razgledu na polje pred odrom posejano z blaznimi teenagerji. Zasedba je nastopila v vsem korektno in do publike visoko spoštljivo, kar je izkazala z nekaj gestami globoke zahvale. V repertoarju seveda niso manjkale največje nemške uspešnice skupine, kot so otvoritvena Deiche, Graceland in 48 Stunden.

Marc Almond je legenda new wave sinth popa, ki se je na mainstream sceni oblikoval po punk valu na prelomu sedemdesetih v osemdeseta. Verjetno vam je ime znano, saj je Marc Almond skupaj z Davidom Ballom tvoril nekoč duet Soft Cell, verjetno najbolj znan po hitu Tainted Love, ki je  predelava pesmi izvajalke Glorie Jones (dekle preminule legende Marca Bolana iz T.Rex). Marc Almond je gospod. Zna se obleči, zna se na odru zavrteti. Ima stil. Je odličen akter in povezovalec, ki je v hipu pridobil publiko na svojo stran. Poleg posebnosti v vokalu, kjer je uprizoril malo šolo improviziranja skozi hite zasedbe Soft Cell (Tainted Love, Torch, Say Hello Wave Goodbye) ter skladbe samostojne kariere. Pravila igre pa so skrajno jasno začrtna. Marc Almond je zasedel glavnino ospredja odra, tako da ni dovolil mnogo telovadbe svoji spremljevalni skupini med koncertom. Naposled je Green Stage dobil nekaj karizme in pomena tudi na drugi dan festivala, zato bi ga bilo krivično razglasiti za popoln poligon treniranja mladih, pol-uveljavljenih, skupin germanskega porekla, ali mladih zvezd, ki si šele nabirajo koncertno kilometrino. Marc Almond je končno prestavil razvoj dogodkov zelenega odra na višji kakovostni nivo.

Vloga glavnega nosilca na zelenem odru drugega dne festivala pa je pripadla pop divi osemdesetih, črni panterici Grace Jones. Uvrstitev Grace Jones med izvjalace FreQuency festivala je nemalo presenečenje. V tem obdobju se je glavnina prisotnih na festivalu trla na Radiohead, ki so nastopali na sosednjem Race Stageu. K sreči mi je osebno figo mar za sterilne MTV mevže in sem se v polnosti odklopil in prepustil edinemu koncertu v treh dneh festivala, ki je bil nabit s pravim erotičnim nabojem! Grace Jones velika povratnica s sveže izdanim albumom "Hurricane" je znana po atraktivnih nastopih, ki zahtevajo konstantno preoblačenje. Tega si zapomni obiskovalec zlasti po paleeti najbolj odštekanih pokrival, ki jih Grace menja na sebi med skladbami.

Naposled sem lahko približno ocenil številčnost bolj zrele publike, za katero dvomim, da je med koncertom Grace Jones, presegala številko 5000 glav. Trenutna popularnost Radiohead med mladimi je pač odtehtala svoje.

Grace Jones je zares veličastna gospa. Zeleni oder ji je pripadel. Brez konkurence ga je v hipu zavzela. Zvok v nulo popedenan. Oder praktičnov celoti zatemnjen z edinim snopom, ki osvetljeval le Grace.  Na levi stranije postavljena zimprovizirana letev za obešanje slači punc. Grace zleze annj in krožni podest pod njo se prične vrteti, ko se loti skupina verjetno njenega najbolj znanega hita Libertango. Novejšo skladbo Williams Blood je posvetila preminulemu Michaelu Jacksonu. Po Jamaican Guy, se zasliši v premoru, ko je oder povsem zatemnjen, le Gracin šepet: "Give something to suck, drink squezze, just anything!" Diva se trenutek potem prikaže na odru s čašo vina in se loti napadalne Hurricane. Čvrsti ritmi, v piko uigrana spremljevalna zasedba, kjer so sami temnopolti glasbeniki, katerim je že po pravilu ritem zapisan v krvi in Gracein fantastični vokal. Med Police prirdcbo Demolition Man je oder znova povsem zatemnjen. Grace, ki je znova skoraj povsem gola, nosi na sebi bleščeče pokrivalo, mavričast snop laserjev pa jo med izvedbo skladbe nenehno obkroža. Vznemirljivo. Ženska vseskozi pri svojih poznih 48. letih izvaja neverjetne gibe, najbolj pa seveda presune njen ples, kjer namerno trese z ritjo, pri čemer se moški del publike nemudoma prebudi!

Nastop ki je po odrski igri kot izvedbi spektakularen, se odvija z nebrzdano naglico in Grace se s hitom Pull Up To The Bumper poslovi od slinaste publike, ki ne preneha z glasnimi ovacijami. Še enkrat se prikaže na odru za izvedbo Brian Ferryjeve Love Is The Drug, seveda prekodirano v njen značilni glasbeni izraz, nato izgine znova z odra, kjer šepetaje išče "zvončke". Prikaže se z obročem, ki si ga natakne okrog pasu, tehniki ji prinesejo pogrešane zvončke in ženska preko celote zaključnega mega hita vrti na pasu obroč ter se z njim premika z enega na drug konec odra, kot da ni nič. Fasciniranost nad vsem ne popušča, ko se naenkrat oder povsem zatemni, Grace z obročem izgine z odra in koncert se po vsega 80. minutah zaključi. Grace je tako brez večje konkurence, zasedla prestol zelenega odra drugega dne festivala in nas zapustila zatopljene v njen svet  glasbe in zabavljaštva še dolgo potem. Ura je odbila 20 minut preko polnoči, ko so na Race Stageu Radiohead ravno pričeli izvajati prvi obvezni dodatek.