uvodno besedilo: Aleš Podbrežnik
Nad taboriščem Sazburgringa je vstajal nov dan. Obdobje namenjeno spanju smo preživeli z nekaj manj decibelov, ki bi nam vrtali možgane, kot prvo noč, ko je ponorela avstrijska mladina popivala še s polnimi baterijami. Če bi bil kanibal, bi jih vse požrl!!!! Prespal sem namreč v strganem in polomljenem šotoru. Ko sem prispel s prvega dne, da se spravim k zasluženem počitku, sem moral najprej do konca odtrgati potrgan in polomljen prednji del šotora, da sem lahko sploh vstopil vanj. Ta je bil popolnoma uničen, letev polomljena, platno raztrgano, pa tudi križni letvi sta utrpeli nepovratno škodo, kar sem ugotovil šele zadnji dan, ko sem pospravljal šotorske ruševine. Kakorkoli, morda se sprašujete kako v takšnem kampu preživeti čas do pričetka festivalskega glasbenega rondoja približno ob 14.30? Težko, težko, težko… Situacija. Smetišče preko vseh horizontov kempa, dixiji prepolni "vsega nepredstavljivo mogočega" (beri: nemogočega), skratka koncentracijsko taborišče, vrste za tuširanje s čakanjem do dveh ur. Kljub skrajno neokusnim razgledom kar se higiene tiče, splošnemu ljudskemu svinjaku v kempu, sva z neukročenim multi core/grunge/stoner RockLine galopistom Sandijem uspela mižati na eno oko, dihati le na eno nosnico ter poslušati le na eno uho, da nama je uspel preboj brez doseganja kritične stopnje senzorično asociacijskega gnusenja na relaciji od šotorov do prikolice s fast foodom, da sva si lahko privoščila dve zaporedni porciji golaža po vsega 2.50€, pa še kajzerico in serveto si dobil poleg zastonj. Kako magično in razburljivo! Raje nisem gledal v vsebino krožnika, da ne najdem kakšnega plavajočega skuhanega človeškega prsta v njem. Živel "Alan Ford"!
Tako sem se namesto jutranje telovadbe kratkočasil s poslednjo številko Classic Rocka, ko pa smo se odpravljali do press centra, je že prešerno deževalo. Nepozabna festivalska lepota, film iz Metal Manie Open Air v slovenskem Komnu, izpred petih dni je v polnosti zaživel.
V press centru sem napolnil eno izmed obeh fotobaterij ter nabral nekaj piksen pijače, ki so jih prodajali po pol nižji ceni kot na prizorišču festivala. Sledila je splošna vstaja in premik na pisto, proti odrom…
Ne glede na peripetije z vremenom, neuglašenim ljudstvom (prebivalstvom kempa), kar se sposobnosti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja tiče, se je izkazal ta dan za enega bolj romantičnih v mojem življenju. No a to že ne sodi več k reportaži, mar ne?
RACE STAGE:
besedilo: Sandi Sadar
fotografije: Aleš Podbrežnik
DECKCHAIR ORANGE: 14.35 - 15.05
Razlog prvega zbiranja pred Race Stageom so bili tokrat domači mladci, dunajski dečki in glasbeniki dosledne pop manire, predvsem pa popolna neznanka, Deckchair Orange. Precej samozavesten si lahko v trenutkih, ko kot prvi nastopajoči požanješ aplavz le s tem, da mačkasto peščico prvih preživelih (po dvodnevnem huronskem pivskem maratonu) nagovoriš s: "Hallo Leute. Wir Sind Deckchair Orange aus Wien!". Meni ni to povedalo še povsem nič, dokler niso po krajšem oklevanju ter pregledu uglašenosti kitar končno le odbrenkali prve takte. Četverec zveni kot reciklaža ameriškega popa. Pevčev vokal spominja že od prvega stika ustnic z mikrofonom dalje kot mešanica nečesar, kar spominja na gostovanje prehlajenega Robbia Williamsa, ki mu glasbeno kuliso tkejo člani zdaj že domala pozabljenih Rembrandsov (saj se spomnite uvodne skladbe kultne nadaljevanke Friends?). Rezultat je bil melanholija, zibanje množice ter spraševanje ali bo vreme morebiti le prizaneslo z dežno daritvijo. V zvok tkejo božične zvončke, triangel, ksilogon in ostali Orffov inštrumentalij, kljub trudu pa zvenijo plehko, dvodimenzionalno in naporno. Fantje se trudijo biti poslušljivi, zato so kar naenkrat, povsem logično, mar ne, prestavili v bolj domačo coldplayovsko prestavo, kateri so, po odsotnem aplavzu, v nadaljevanju dodali popestritev brez efekta. Bograč zvoka je poskušal navdušiti s ska ritmiko bobnov, nato z akustiko in nečim, kar spominja na kvalitetnejše skupine kot so Buffalo Tom in Stereophonics, edini svetli moment pa sem doživel malo pred koncem, ko so med verze "Take you down to highest ground" pretihotapili nekaj, čemur bi rekel približek polnega inštrumentalija. Ni vse zlato, kar se sveti. Ni vse gnoj, kar smrdi. Deckchair Orange so izkazali vsaj trud in pogum. Rezultati so bili povprečni. Jebiga!
SUGARPLUM FAIRY: 15.30 - 16.20
Ko je Tchaikovsky pisal o plesu sladkih vil, Lennon pa je v zlatih časih Beatlesov v besedilo 'a Day In The Life' dodal spevno vrstico "sugar-plum-fairy, sugar-plum-fairy", kar lahko slišite na izdaji albuma The Beatles Anthology, si niso niti eni niti drugi mislili, da si bo to ime na prelomu tisočletja nadel švedski derivat alter-rocka. Sugarplum Fairy so mlad kvintet iz Borlängeja, kjer so svoje kreativne moči na že dveh albumih združili multiinštrumentalist, pevec, kitarist, basist in tolkalec Victor Norén, vokalist, njegov brat, kitarist in klaviaturist Carl Norén, basist David Heberd, kitarist Jonas Karlsson in bobnar Kristian Gidlund. Za pasom imajo že dva albuma (Young & Armed in First Round First Minute) in še en adut, ki jim dodaja ščepec privlačnosti – vkolikor ste oboževalci skupine Mando Diao, potem naj vam prišepnem, da sta brata Norén dejansko brata pevca te bolj slavne zasebe, za katero ste morebiti le slišali, pevca Gustafa Noréna. Prvi takti in prva pesem. Zvenijo kot naspidirani punk'n'rollerji s preverjenim hivesovskim smislom za teatraliko, saj na polovici pesmi sledi besedica "Stop!" in fantje obstanejo kot zmrznjeni, po parih minutah, v katerih bi naključni mimoidoči dobil občutek, da so na odru voščene lutke iz muzeja Madamme Tousson, pa prestavijo v polni tek in požanjejo buren aplavz. Ozvočenje je bilo na meji znosnega in Victorjevo glasbeno posvetilo neki Harriet je zvenelo med šundrom bližje "Give it to my hairy ass" in ne deklici s prej omenjenim imenom … Nisem se mogel otresti primerjave z Oasis. Sugarplumi so vokalno in inštrumentalno blizu bratom Gallagher, kmalu pa mi potrdijo sum s prvo predelavo na glavnem odru – 'Wonderwall' a capello. Glavni hiti so odigrani. 'Sweet Jackie', 'Marygold' in 'Let Me Try' in kopica ostalih. Zaslužijo pohvalo. Marsikateri band ne premore spodobnega frontmana. Sugarplumi premorejo kar dva, ki svoje delo obvladata ter znata priklicati iz še tako mrtve publike, kot je avstrijska, salve navdušenja. Fantje znajo reciklirati. So direktni in polni žmohta in jajc. So manipulatorji in kloni klonov, a tokrat vam lahko zagotovim, da so neškodljivi in ne tvegate možganskih krvavitev, ki jih povzročajo neumna in osladna pop besedila, saj je tokrat romantika, ki vre iz zvočnikov, pristna in srčna.
DECKCHAIR ORANGE: 14.35 - 15.05
Razlog prvega zbiranja pred Race Stageom so bili tokrat domači mladci, dunajski dečki in glasbeniki dosledne pop manire, predvsem pa popolna neznanka, Deckchair Orange. Precej samozavesten si lahko v trenutkih, ko kot prvi nastopajoči požanješ aplavz le s tem, da mačkasto peščico prvih preživelih (po dvodnevnem huronskem pivskem maratonu) nagovoriš s: "Hallo Leute. Wir Sind Deckchair Orange aus Wien!". Meni ni to povedalo še povsem nič, dokler niso po krajšem oklevanju ter pregledu uglašenosti kitar končno le odbrenkali prve takte. Četverec zveni kot reciklaža ameriškega popa. Pevčev vokal spominja že od prvega stika ustnic z mikrofonom dalje kot mešanica nečesar, kar spominja na gostovanje prehlajenega Robbia Williamsa, ki mu glasbeno kuliso tkejo člani zdaj že domala pozabljenih Rembrandsov (saj se spomnite uvodne skladbe kultne nadaljevanke Friends?). Rezultat je bil melanholija, zibanje množice ter spraševanje ali bo vreme morebiti le prizaneslo z dežno daritvijo. V zvok tkejo božične zvončke, triangel, ksilogon in ostali Orffov inštrumentalij, kljub trudu pa zvenijo plehko, dvodimenzionalno in naporno. Fantje se trudijo biti poslušljivi, zato so kar naenkrat, povsem logično, mar ne, prestavili v bolj domačo coldplayovsko prestavo, kateri so, po odsotnem aplavzu, v nadaljevanju dodali popestritev brez efekta. Bograč zvoka je poskušal navdušiti s ska ritmiko bobnov, nato z akustiko in nečim, kar spominja na kvalitetnejše skupine kot so Buffalo Tom in Stereophonics, edini svetli moment pa sem doživel malo pred koncem, ko so med verze "Take you down to highest ground" pretihotapili nekaj, čemur bi rekel približek polnega inštrumentalija. Ni vse zlato, kar se sveti. Ni vse gnoj, kar smrdi. Deckchair Orange so izkazali vsaj trud in pogum. Rezultati so bili povprečni. Jebiga!
SUGARPLUM FAIRY: 15.30 - 16.20
Ko je Tchaikovsky pisal o plesu sladkih vil, Lennon pa je v zlatih časih Beatlesov v besedilo 'a Day In The Life' dodal spevno vrstico "sugar-plum-fairy, sugar-plum-fairy", kar lahko slišite na izdaji albuma The Beatles Anthology, si niso niti eni niti drugi mislili, da si bo to ime na prelomu tisočletja nadel švedski derivat alter-rocka. Sugarplum Fairy so mlad kvintet iz Borlängeja, kjer so svoje kreativne moči na že dveh albumih združili multiinštrumentalist, pevec, kitarist, basist in tolkalec Victor Norén, vokalist, njegov brat, kitarist in klaviaturist Carl Norén, basist David Heberd, kitarist Jonas Karlsson in bobnar Kristian Gidlund. Za pasom imajo že dva albuma (Young & Armed in First Round First Minute) in še en adut, ki jim dodaja ščepec privlačnosti – vkolikor ste oboževalci skupine Mando Diao, potem naj vam prišepnem, da sta brata Norén dejansko brata pevca te bolj slavne zasebe, za katero ste morebiti le slišali, pevca Gustafa Noréna. Prvi takti in prva pesem. Zvenijo kot naspidirani punk'n'rollerji s preverjenim hivesovskim smislom za teatraliko, saj na polovici pesmi sledi besedica "Stop!" in fantje obstanejo kot zmrznjeni, po parih minutah, v katerih bi naključni mimoidoči dobil občutek, da so na odru voščene lutke iz muzeja Madamme Tousson, pa prestavijo v polni tek in požanjejo buren aplavz. Ozvočenje je bilo na meji znosnega in Victorjevo glasbeno posvetilo neki Harriet je zvenelo med šundrom bližje "Give it to my hairy ass" in ne deklici s prej omenjenim imenom … Nisem se mogel otresti primerjave z Oasis. Sugarplumi so vokalno in inštrumentalno blizu bratom Gallagher, kmalu pa mi potrdijo sum s prvo predelavo na glavnem odru – 'Wonderwall' a capello. Glavni hiti so odigrani. 'Sweet Jackie', 'Marygold' in 'Let Me Try' in kopica ostalih. Zaslužijo pohvalo. Marsikateri band ne premore spodobnega frontmana. Sugarplumi premorejo kar dva, ki svoje delo obvladata ter znata priklicati iz še tako mrtve publike, kot je avstrijska, salve navdušenja. Fantje znajo reciklirati. So direktni in polni žmohta in jajc. So manipulatorji in kloni klonov, a tokrat vam lahko zagotovim, da so neškodljivi in ne tvegate možganskih krvavitev, ki jih povzročajo neumna in osladna pop besedila, saj je tokrat romantika, ki vre iz zvočnikov, pristna in srčna.
JULIETTE AND THE LICKS: 16.50 - 17.40
Filmske zvezde, ki pojejo, so, če ne seksipilne pa vsaj privlačne in magnetične v atraktivnosti odrskega izvajanja. Juliette Lewis je bil en glavnih adutov, s katerimi bi lahko rekli, da je ravno drugi dan festivala nekako le zadel terno. Malo pred peto uro popoldne obmolkne glasba iz zvočnikov in hrumenje pred odrom ter aplavz napovejo nadaljevanje koncerta. Ob zvoku indijanskih bobnov in mantranja pride na oder Todd Morse, bivši kitarist skušine H2O, za bobne sede Ed Davis, štiristrunski jazz bas pa v rokah popestuje Jason Womack. Vrhunec pomeni prihod glavne indijanke, eksibicionistke in gonilni element uspeha – Juliette Lewis. Drobna deklica s tono energije, ki vre iz sleherne pore. Prva skladba 'Hot Persuit' pokaže česar bomo deležni. Deležni smo bili garažnega rocka, indie popa in masivne doze energičnosti, ki ne pojenja niti za trenutek. Juliette ni pevka tistega pevskega kova, premore pa vse trike odrske erotike. Janice Joplin raskavi vokal na trenutke poka po šivih, a ga ne hrani za kasnejše čase. The Licks pa lepijo odpadle kosce v celoto kompaktnega in klenega zvoka. Zabava pod odrom je spontana in dogajanje na odru sledi isti rdeči niti. 'You're Speaking My Language', 'Hot Kiss', 'Sticky Honey' in katarza skladbe 'Purgatory Blues', ki je prvinska jedkanica popolne kemije med enostavnim in učinkovitim. Riffi se nadgrajujejo s prodornim ženskim vokalom in karizmo, ki žanje uspeh in simpatije. Če pa temu dodamo dejstvo, da smo bili deležni soft erotičnega momenta v obliki Juliettinega strip teasea … Skoraj bi pozabil na dejstvo, da smo bili že v drugo deležni predelave, ki je presegla pričakovanja. Juliette & The Licks so nadgradili energijo disco komada 'Hot Stuff' ter ga popeljali na višji plato. In ko pomislite, da je dekle le muha enodnevnica poglejte na police kakšne vaše bližnje trgovine ter vseeno le prisluhnite kateremu izmed treh albumov (priporočam predvsem Four On The Floor, ki je izšel lani). Menim, da vas bo gospodična Lewis le prepričala.
Filmske zvezde, ki pojejo, so, če ne seksipilne pa vsaj privlačne in magnetične v atraktivnosti odrskega izvajanja. Juliette Lewis je bil en glavnih adutov, s katerimi bi lahko rekli, da je ravno drugi dan festivala nekako le zadel terno. Malo pred peto uro popoldne obmolkne glasba iz zvočnikov in hrumenje pred odrom ter aplavz napovejo nadaljevanje koncerta. Ob zvoku indijanskih bobnov in mantranja pride na oder Todd Morse, bivši kitarist skušine H2O, za bobne sede Ed Davis, štiristrunski jazz bas pa v rokah popestuje Jason Womack. Vrhunec pomeni prihod glavne indijanke, eksibicionistke in gonilni element uspeha – Juliette Lewis. Drobna deklica s tono energije, ki vre iz sleherne pore. Prva skladba 'Hot Persuit' pokaže česar bomo deležni. Deležni smo bili garažnega rocka, indie popa in masivne doze energičnosti, ki ne pojenja niti za trenutek. Juliette ni pevka tistega pevskega kova, premore pa vse trike odrske erotike. Janice Joplin raskavi vokal na trenutke poka po šivih, a ga ne hrani za kasnejše čase. The Licks pa lepijo odpadle kosce v celoto kompaktnega in klenega zvoka. Zabava pod odrom je spontana in dogajanje na odru sledi isti rdeči niti. 'You're Speaking My Language', 'Hot Kiss', 'Sticky Honey' in katarza skladbe 'Purgatory Blues', ki je prvinska jedkanica popolne kemije med enostavnim in učinkovitim. Riffi se nadgrajujejo s prodornim ženskim vokalom in karizmo, ki žanje uspeh in simpatije. Če pa temu dodamo dejstvo, da smo bili deležni soft erotičnega momenta v obliki Juliettinega strip teasea … Skoraj bi pozabil na dejstvo, da smo bili že v drugo deležni predelave, ki je presegla pričakovanja. Juliette & The Licks so nadgradili energijo disco komada 'Hot Stuff' ter ga popeljali na višji plato. In ko pomislite, da je dekle le muha enodnevnica poglejte na police kakšne vaše bližnje trgovine ter vseeno le prisluhnite kateremu izmed treh albumov (priporočam predvsem Four On The Floor, ki je izšel lani). Menim, da vas bo gospodična Lewis le prepričala.
MIA.: 18.10 - 19.00
Pri definiranju avstrijskega in nemškega glasbenega okusa pride človek v dilemo če ne pozna železnega repertoarja z malih ekranov RTL-a in ORF-a, kjer je vse, kar zveni iz zvočnikov po nemško, deležno polne podpore in užitka. MIA. niso nikakršna izjema. Domala mafijski izgled spremljevalne skupine, ki samozavestno prikoraka na oder se nekako tepe s scenografsko postavitvijo kulis, s katerimi po cirkuško prestavljajo svoj zadnji veleum Zirkus. Svojo piko na i kičastemu imaginariju doda pevka, ki skoči na oder oblečena v roza krilce in z ogromnimi belimi krili na hrbtu. Berlinski kvintet sestavljajo nemški pop-rockerji Gunnar Spies (bobni), Robert "Bob" Schütze (bas), kitarista Andy Penn in Ingo Puls ter postarana deklica s čudno pričesko – pevka Mietze Katz. Svoj desant na oder so pričeli s pesmijo 'Engel', kjer je Mietze na koncu le odvrgla svoja krila, vse številčnejša množica par desettisočglave množice pa je zapadala v stanje popolnega užitka. Pa niso dejansko nič drugega kot Eurosong drop-outs izbljuvek osladnega popa in mlačnega niza v nemščini nanizanih votlo donečih besed. Nadaljujejo s "sposojenim" riffom pesmi 'Under Pressure', ki ga prekrojijo v pospešeno pokveko, zaradi katere se Freddie Mercury nedvomno kot vrtavka vrti v svojem preranem grobu. "Ice Heiss, Ice Calt…". Domala nemogoče je bilo krotiti množico poblaznelih mladcev in mladenk, ki v nastopu vidijo potenciale, ki so nenemško govorečim ostali skriti. MIA so lokalna atrakcija, ki zna domorodce spraviti v ekstazo, moja malenkost pa je ostala nad nizom cenenih trikov, kičaste scene in postarane deklice, ki spominja na to, kako bi lahko čez deset let izgledala, denimo, Lara Baruca, povsem neprizadeta in hladna kot šnicel v vašem zmrzovalniku. Ravnotežje med glasbo in zdravo mero dobrega okusa ter vsem negativnim je bilo porušeno. Mene je zdelalo črvičenje v spodnjemu delu abdomna, MIA. pa so po nizu "hitov" pri domačinih poželi stoječe ovacije.
Pri definiranju avstrijskega in nemškega glasbenega okusa pride človek v dilemo če ne pozna železnega repertoarja z malih ekranov RTL-a in ORF-a, kjer je vse, kar zveni iz zvočnikov po nemško, deležno polne podpore in užitka. MIA. niso nikakršna izjema. Domala mafijski izgled spremljevalne skupine, ki samozavestno prikoraka na oder se nekako tepe s scenografsko postavitvijo kulis, s katerimi po cirkuško prestavljajo svoj zadnji veleum Zirkus. Svojo piko na i kičastemu imaginariju doda pevka, ki skoči na oder oblečena v roza krilce in z ogromnimi belimi krili na hrbtu. Berlinski kvintet sestavljajo nemški pop-rockerji Gunnar Spies (bobni), Robert "Bob" Schütze (bas), kitarista Andy Penn in Ingo Puls ter postarana deklica s čudno pričesko – pevka Mietze Katz. Svoj desant na oder so pričeli s pesmijo 'Engel', kjer je Mietze na koncu le odvrgla svoja krila, vse številčnejša množica par desettisočglave množice pa je zapadala v stanje popolnega užitka. Pa niso dejansko nič drugega kot Eurosong drop-outs izbljuvek osladnega popa in mlačnega niza v nemščini nanizanih votlo donečih besed. Nadaljujejo s "sposojenim" riffom pesmi 'Under Pressure', ki ga prekrojijo v pospešeno pokveko, zaradi katere se Freddie Mercury nedvomno kot vrtavka vrti v svojem preranem grobu. "Ice Heiss, Ice Calt…". Domala nemogoče je bilo krotiti množico poblaznelih mladcev in mladenk, ki v nastopu vidijo potenciale, ki so nenemško govorečim ostali skriti. MIA so lokalna atrakcija, ki zna domorodce spraviti v ekstazo, moja malenkost pa je ostala nad nizom cenenih trikov, kičaste scene in postarane deklice, ki spominja na to, kako bi lahko čez deset let izgledala, denimo, Lara Baruca, povsem neprizadeta in hladna kot šnicel v vašem zmrzovalniku. Ravnotežje med glasbo in zdravo mero dobrega okusa ter vsem negativnim je bilo porušeno. Mene je zdelalo črvičenje v spodnjemu delu abdomna, MIA. pa so po nizu "hitov" pri domačinih poželi stoječe ovacije.
SNOW PATROL: 19.30 - 20.30
Precej več takta in muzikaličnosti so pokazali powerpopovci, alternativci, indie rockerji in nominiranci za prestižno nagrado Grammy, škotsko-severnoirska skupina Snow Patrol. V trinajstih letih svojega aktivnega glasbenega ustvarjanja je kvintet, z epicentrom v Glasgowu, dognal skrivnost zmagovalne formule in med osebno kemijo pripeljal do stopnje, ko vam med poslušanjem pesmi, kot so 'Chasing Cars', 'Run', 'Signal Fire', 'You're All I Have' in ostalih briljantov zazibljejo v hipnotično stanje zamaknjenosti in razneženosti. Pevec in kitarist ter osrednja figura odrskega dogajanja je Gary Lightbody, ki mu podporo nudijo basist Paul Wilson, ki z nizkofrekvenčnim polnjenjem vrzeli dodaja prikrito noto skritega sentimentalizma nežnih klaviaturskih zvokov, ki jih na plan izvablja Tom Simpson, kompozicijsko popolnost pa dopolnjujeta kitarist Nathan Connolly in bobnar Jonny Quinn. Popotovanje po štirih celovitih sklopih štirih albumov, katerega krono predstavlja lanskoletni britanski pop – rockovski presežek, plošča Eyes Open, je podobno zmehčani različici občutja, denimo, kakih Foo Fightersov, ki ga nudi soliden inštrumentalij, milozvočni moški vokal pa robove gladi in mehča ter rockovsko ostrino ženi s pop estetiko. Publika sledi paraboli inerce notranjih občutij ter podoživi čutno senzualnost ljubezenske zamaknjenosti prek številnih kolažov pesmi kot so 'Open Your Eyes'. Tudi če niste bili še nikoli seznanjeni s skupino Snow Patrol vas dotaknejo v vsakem primeru – razen če niste že povsem mrtvi, mentalno odsotni in imate že ob sami omembi popa hude alergijske reakcije. Številna publika, v kateri je bilo že ogromno majic z napisom glavnih akterjev četrtkovega vrhunca, pa je empirični dokaz, saj so na skladbe Snow Patrol z nogami pritrkovali ter se v ritmu zibali domala vsi – od Beatsteaks fanov, nihilistov z NIN majicami …
BEATSTEAKS: 21.00 - 22.00
Predhodna zibanja pa je zamenjal obet niza živahnejših ritmov, ki je že itak pestro druščino emotov, nežnih duš in ostalih okraskov sodobne pop kulture podkrepil še s trumami skate punk oprav. Prizorišče je bilo napolnjeno do zadnjega kotička. Ljudje so se gnetli pred odrom, na poteh, tisti, željni boljšega razgleda, ki pa so premogli malo več drznosti in poguma, pa so okupirali tudi strehe kemičnih stranišč ali pa stali na pisoarjih. Na oder so, po daljših pripravah, pridrveli vokalist Arnim Teutoburg-Weiss, kitarista Bernd Kurtzke in Peter Baumann, basist Torsten Scholz, za bobne pa je sedel Thomas Götz. Kvintet, ki ga tudi pri nas že dodobra poznamo tudi pri nas, saj so dodobra sprašili in razburkali domače koncertno dogajanje na lanskoletnem Trnfestu, sliši bolje na ime Beatsteaks. Berlinski punk rockerji so zaorali ledino ter spodbudili hitrejše bitje srca z dinamičnim setom, v katerem so briljantno vpletali momente z vseh petih albumov. 'Cut Off The Top', 'Loyal To Noone', 'Demons Galore' in 'I Don't Care As Long as You Sing' so dvigovali vročico večera, ki ga je načenjalo rahlo pršenje dežja. Ekstaza je sledila ekstazi in vsi tisti, ki ste mislili, da je skate punk attitude zamrl, bi mnenje spremenili že po prvih parih minutah. Seveda je bil poudarek namenjen predstavitvi letošnje plošče .limbo Messiah, ki je sicer, času primerno, bolj zmehčana različica materialov s plošč kot so Smack Smash, 48/49 in Living Targets, a je intenzivnost nepretrgane vezi med publiko in eksekutorji na odru dokaz, da je punk daleč od tega, da bi bil mrtev. Lagwagon, NOFX, Pennywise in Good Riddance so referenčni okvir, s katerim bi lahko opisali del glasbenega spektra, ki so ga berlinski punk magi vtelesili v nekaj svojstvenega in razpoznavnega, a gre za nekaj več. Arnim vleče niti z verbalnim zabavljaštvom tako rutinsko a vseeno življenjsko, da so bili crowd surfing, zaradi katerega so imeli varnostniki nemalo dela ter so razgrete mladce in mladenke spravljali prek ograje kot po tekočem traku, pogo in kričanje le del igre pododrskih marionet. Priča smo bili masovni histeriji in ne predstavljam si, da sem bil dejansko priča temu, da je štirideset tisoč glava množica jedla z roke Beatsteaksom kot za šalo. Igrali smo se igrice in uživali. Katarza občutij je bila naravna posledica nečesar, kar bi imeli lahko celo za vrhunec dneva pred resničnim vrhuncem dneva. Kdor je to zamudil tokrat, bo lahko zamujeno že oktobra nadoknadil v Ljubljani …
Predhodna zibanja pa je zamenjal obet niza živahnejših ritmov, ki je že itak pestro druščino emotov, nežnih duš in ostalih okraskov sodobne pop kulture podkrepil še s trumami skate punk oprav. Prizorišče je bilo napolnjeno do zadnjega kotička. Ljudje so se gnetli pred odrom, na poteh, tisti, željni boljšega razgleda, ki pa so premogli malo več drznosti in poguma, pa so okupirali tudi strehe kemičnih stranišč ali pa stali na pisoarjih. Na oder so, po daljših pripravah, pridrveli vokalist Arnim Teutoburg-Weiss, kitarista Bernd Kurtzke in Peter Baumann, basist Torsten Scholz, za bobne pa je sedel Thomas Götz. Kvintet, ki ga tudi pri nas že dodobra poznamo tudi pri nas, saj so dodobra sprašili in razburkali domače koncertno dogajanje na lanskoletnem Trnfestu, sliši bolje na ime Beatsteaks. Berlinski punk rockerji so zaorali ledino ter spodbudili hitrejše bitje srca z dinamičnim setom, v katerem so briljantno vpletali momente z vseh petih albumov. 'Cut Off The Top', 'Loyal To Noone', 'Demons Galore' in 'I Don't Care As Long as You Sing' so dvigovali vročico večera, ki ga je načenjalo rahlo pršenje dežja. Ekstaza je sledila ekstazi in vsi tisti, ki ste mislili, da je skate punk attitude zamrl, bi mnenje spremenili že po prvih parih minutah. Seveda je bil poudarek namenjen predstavitvi letošnje plošče .limbo Messiah, ki je sicer, času primerno, bolj zmehčana različica materialov s plošč kot so Smack Smash, 48/49 in Living Targets, a je intenzivnost nepretrgane vezi med publiko in eksekutorji na odru dokaz, da je punk daleč od tega, da bi bil mrtev. Lagwagon, NOFX, Pennywise in Good Riddance so referenčni okvir, s katerim bi lahko opisali del glasbenega spektra, ki so ga berlinski punk magi vtelesili v nekaj svojstvenega in razpoznavnega, a gre za nekaj več. Arnim vleče niti z verbalnim zabavljaštvom tako rutinsko a vseeno življenjsko, da so bili crowd surfing, zaradi katerega so imeli varnostniki nemalo dela ter so razgrete mladce in mladenke spravljali prek ograje kot po tekočem traku, pogo in kričanje le del igre pododrskih marionet. Priča smo bili masovni histeriji in ne predstavljam si, da sem bil dejansko priča temu, da je štirideset tisoč glava množica jedla z roke Beatsteaksom kot za šalo. Igrali smo se igrice in uživali. Katarza občutij je bila naravna posledica nečesar, kar bi imeli lahko celo za vrhunec dneva pred resničnim vrhuncem dneva. Kdor je to zamudil tokrat, bo lahko zamujeno že oktobra nadoknadil v Ljubljani …
NINE INCH NAILS: 22.30 - 00.00
So iz Oaklanda in "so" v bistvu podaljšek glasbenega preroštva in demonov enega samega človeka, producenta, glasbenika s karizmo – gospoda Trenta Reznorja. In to je vrhunec, o katerem bi se lahko govorilo še dolgo. Dežne kaplje so postajale vse debelejše in pričakovanje je bilo gostejše od najtemnejše srčne krvi. Nad salzburškim dirkališčem so kataklizmično potemnjeno nebo predirali žarki zelenega laserja in mrmranje množice, željne videti nekoga resnično znanega, je postajalo iz trenutka v trenutek glasnejše. NIN so zamujali in čakanje se je zdelo dolgo kot večnost. Končno odrske luči ugasnejo in med kričanjem in v zrak dvignjenimi tisoči rok le za silo vidim, da se na odru postavijo v črno oblečeni člani spremljevalne skupine. To tokrat sestavljajo kitarist Aaron North, Jeordie White na basu, klaviaturist Alessandro Cortini and Josh Freese za bobni (ravno Josh Freese mi je bil en glavnih magnetov, saj je svoje bobnarske usluge nudil tudi skupini A Perfect Circle, v kateri prepeva ali bolje – je prepeval – dan poprej odsotni Maynard James Keenan iz skupine TOOL). Industrial ritmi in metamorfoze zvoka v evangelij posapokalipse in pooplnega nihilizma so dopolnjeni z glasom Trenta Reznorja, ki na oder pride kot zadnji, zasede pozicijo za mikrofonom in NIN zaorjejo ledino. 'The Beginning Of the End' kot ravno pravšnji izdelek z zadnje, letos izdane plošče Year Zero je uvertura v nekaj, kar se izkaže kot splet slabega zvoka, odrske ironije, medlega odziva publike in svojevrstnega razočaranja. Plehek zvok v valovih dre skozi množico, ki miruje in krepi Trentovo jezo in ciničnost iz skladbe v skladbo. Med novejšimi skladbami poskuša prepričati s 'Survivalismom' 'Another Version Of the Truth', postreže pa še z umotvori s plošč With Teeth, Downward Spiral in Pretty Hate Machine. 'Starfuckers' izvenijo kot metafora temu, kar smo doživeli – hladen tuš, zavoljo tega manjši mentalni napor na odru in verjetno (in upam da je temu tako) zadnje festivalsko pojavljanje gospoda Reznorja na odru FreQuency festivala. Kitare so vesoljske in napolnjene z efekti. Bobni so mehanska mesoreznica praznih zvokov in zvenijo kot udarci pnevmatičnega kladiva v vaše mehke možgane. Trntovi vokali so namerno šlampasti in nezainteresirani, besede pa so sredstvo obračuna s puhlim sistemom in svetom, ki je potreben ničenja. NIN so avantgarda, ki ni za množice povprečnih šlampastih poslušalcev. NIN so težki in naporni, a vseeno briljantni. In kaj NIN niso? Niso festivalska skupina, ki bi bila namenjena resnično vsakomur. "I know you came to hear some fuckin' german bands … Ain't so?" je zadnja ironija večera in Trent s kompanijo zapusti oder, v množici pa ostane občutje votlosti, zatohlosti ternutka in grenke apatije nad videnim. Koncert odigran solidno, a brez prave izmenjave telesnih sokov. Lahko pozabljivo. Upam, da je temu tako …
DIE ÄRZTE: 00.40 - 02.40
Berlin je nedvomno eden glavnih epicentrov evropskega punka. Odtod ni nikakršno presenečenje, da so zadnji nastopajoči, trio Farin Urlaub, Bela B. in Rodrigo González, bolj znani kot Die Ärzte, svoje korenine pognali v nemški prestolnici. V dveh valovih, v katerih so obratovali med leti 1982-88 ter 1993 dalje so izklesali surovo mešanico punka, rocka in popa, ki se, verjeli ali ne, še vedno prodaja kot za stavo. Dež je postal že prav agonično naporen, a množica mladih teles pod odrom je prišla kljubovati vremenskim in alkoholnim neprijetnostim ter rajati do bridkega konca. Če že ni düsseldorfskih veljakov Die Toten Hosen, potem bodo za zabavo poskrbeli strici "Doktorji", ki postrežejo z umazano različico poslušljivosti, nemščine in primitivne zabave. Guinessova knjiga rekordov jih ima vpisane pod rubriko najkrajših singlov, kjer so v 30 sekundah povedali vse, kar si mislijo o Yoko Ono, tokrat pa se je deževni festival spremenil v agonijo predstavitve neskončnega niza hitov pretekle, pol pretekle in delno izzvenele preteklosti, ki mi ni dajala pravega povoda za samouničenje, tako sem se raje odpravil proti šotorišču in pustil za seboj premočeno gnečo po znoju, pivu in testosteronski zabavi željno množico, ki je doživljala simultani odklop na skladbe z albumov Männer Sind Schweine, 13 in ostalimi. "Oi, Oi, Kill The Nazis!", s katerim se je kitilo nekaj mladcev v starodobnih uniformah (mislim na mladce v publiki, ki so šli iskati sranje) je vseeno slab razlog za vztrajanje in poceni prehlad ali popolno izmučenost kot popotnico za veliki finale, mar ne?
Berlin je nedvomno eden glavnih epicentrov evropskega punka. Odtod ni nikakršno presenečenje, da so zadnji nastopajoči, trio Farin Urlaub, Bela B. in Rodrigo González, bolj znani kot Die Ärzte, svoje korenine pognali v nemški prestolnici. V dveh valovih, v katerih so obratovali med leti 1982-88 ter 1993 dalje so izklesali surovo mešanico punka, rocka in popa, ki se, verjeli ali ne, še vedno prodaja kot za stavo. Dež je postal že prav agonično naporen, a množica mladih teles pod odrom je prišla kljubovati vremenskim in alkoholnim neprijetnostim ter rajati do bridkega konca. Če že ni düsseldorfskih veljakov Die Toten Hosen, potem bodo za zabavo poskrbeli strici "Doktorji", ki postrežejo z umazano različico poslušljivosti, nemščine in primitivne zabave. Guinessova knjiga rekordov jih ima vpisane pod rubriko najkrajših singlov, kjer so v 30 sekundah povedali vse, kar si mislijo o Yoko Ono, tokrat pa se je deževni festival spremenil v agonijo predstavitve neskončnega niza hitov pretekle, pol pretekle in delno izzvenele preteklosti, ki mi ni dajala pravega povoda za samouničenje, tako sem se raje odpravil proti šotorišču in pustil za seboj premočeno gnečo po znoju, pivu in testosteronski zabavi željno množico, ki je doživljala simultani odklop na skladbe z albumov Männer Sind Schweine, 13 in ostalimi. "Oi, Oi, Kill The Nazis!", s katerim se je kitilo nekaj mladcev v starodobnih uniformah (mislim na mladce v publiki, ki so šli iskati sranje) je vseeno slab razlog za vztrajanje in poceni prehlad ali popolno izmučenost kot popotnico za veliki finale, mar ne?
GREEN STAGE:
besedilo: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
GHOSTS: 14.25 – 15.10
Tako kot dan prej, se je FreQuency festival tudi danes pričel na Green Stageu. Angleški indie rockerji Ghosts so ga glede na spored nastopajočih zavzeli najprej. Mehki naravni zvok ,predvidljiv lep poppy zaokrožen scenarij, neverjetno okusno na posluh in z neverjetnim izdelanim občutkom za zlaganje visoko spevnih kompozicij, s pravšnje prilegajočo barvo glasu pevca Simona Pettigrewa, ki se ni branil med petjem tudi izdatne uporabe akustičnega brenkala. Glasba z nevarno infektivnimi hifami, ki se z največjo možno intenziteto razraščajo po radijskih valovih, sila prijazen ušesni žvenket. Skupina je izdala junija letos prvenec "'The World Is Outside" , ki je naletel na zavidljive ocene splošnega odobravanja. Skupina je izdala s tega albuma že tri singlice in vse je predstavila tudi na svojem nastopu v Salzburgringu, torej skladbe Ghosts, The World Is Outside in Stay The Night. Z bolj razgibano skladbo kova Stop, pa so se fantje med koncertom odlično razživeli, ta je presenetila z vgradnjo disco dance 70'ies trika v refrenu in ki ni skrivala tudi elektronskih primesi… Ljudi je bilo manj pod odrom glede na prvi dan in isto uro tega dne. Preprosto je dež opravil svoje. Ghosts so priredili odlično otvoritev, ponudili so dovršen nastop, ponudili zdravo mero tipičnega angleškega črnega humorja in s prikazanim materialom potrdili velik potencial za komercialni preboj in umestitev v polje glasbeno zdravega pop rock mainstreama.
FOTOS: 15.30 – 16.15
Nežno pop rock kopreno, ki so jo zapustili ob svojem zaključku nastopa Ghosts, so v hipu razblinili mnogo bolj drzni in arogantno usmerjeni Fotos. Nemci iz Hamburga so udarili z nekakšno sintezo punk rocka, kateri je poveljeval frenetični glavni vokal pevca/kitarista Toma Hesslerja, z vključki darkersko zavitega antičnega obdobja s konca osemdesetih (post punk rockerji). Nemški odgovor na Franz Ferdinand ali Bloc Party, v bežni meri sem ter tja celo Kaiser Chiefs… je razgrel občinstvo veliko intenzivneje od predhodnikov Ghosts. Skladbe Komen Zrruck, Giganten ali Es reißt uns auseinander… Hessler, motor Fotos, se je izkazal za odličnega komunikatorja, podžigovalca vzdušja, skupina je bila, kljub kislemu vremenu in turobni nebeški obarvanosti, sila razposajena in utrgana kot se za diletantizem spodobi. Kompakten adrenalinski metež z odra pod oder in nazaj, publika je rajala s skupino. Za vse to ne potrebuješ Einsteina, le jajca za preprost in neposreden rock'n'roll pristop in Fotos so dokazali da to definitivno znajo in poznajo!
!!! (CHK CHK CHK): 16.35 - 17.25
Inxs na acidu? Postrezite vroče! Američani delujoči od leta 1996, nastali na ruševinah skupin The Yah Mos, Black Liquorice in Popesmashers, so nadgradili raznolikost doživetih vzdušij Green Stagea. Po lenem uvodu, ki so ga gradili elektronski vzorci in ob katerem je vso pozornost preusmeril nase pevec Nick Offer s porogljivim muzanjem in zviranjem. Offer s kravžlji, ki so bežno spomnili na nedotakljivega Apolona žensk Morissona deluje kot bi se napajal z energijo. Prvih nekaj trenutkov, koncentracija… Poči. Nenaden katapult ritmike je tu. Nabrito izkušeni team udaril z zanimivo skovanko tehno dance ritmike v katero se je lepo vpel funkoidno zaletavi bas, z zaveso valujočih sintetizatorjev, vložki pihal, rockovskim dotikom kitar, ki so v zvoku kolebale vse od Inxs plain riffov, do psihadelične disonance zapuščine očakov sedemdesetih let ter funky hoji po vah-vah-u. Izstopajoča pojava Nicka Offerja z vokalnimi izbruhi rangirajočih od neo punk besnila RHCP do Inxs soul namigov. Skupina je prepričala z izrednim vzdušjem Must Be The Moon, Hearts Of Hearts, All Of My Heroes Are Weirdos iz letošnjega novega albuma "Myth Takes". Divje galopiranje skozi krepak plesni beat, podkrepljen z elektronskim vzorčenjem je v navezi s klasičnimi dodatki naravnega zvena kitar in bas kitare ustvaril presenetljivo učinkovito platformo za odskok v jamm-up norijo tudi pod odrom. Prav impresivno je bilo opazovati neobremenjeno ljudstvo, ki je še pred pol ure norelo na Fotos, kako se polno predaja popolnoma drugi energiji, ki so jo ustvarili s prihodom na oder !!! (Chk Chk Chk). Odbito ime, odbita igra in odbita fuzija. A smelo, logično (fuzionistično sprejemljivo posrečeno) ter zapeljivo. Skupina, vredna pozornosti s strani vseh, ki iščete preprosto za ušesa in preprosto da vas odpelje v zibanje, čvrste plesne ritmike, z blažjim dotikom umazanega rock značaja. Kljub splošni pozitivni oceni je doletela skupino blažja strela z nebes, saj jih je pred desetimi dnevi (odštevši od dneva nastopa na Frequency festivalu 2007) nepreklicno zapustil drugi vokalist John Pugh. Baje so se fantje skregali po nastopu skupine na festivalu Lollapalozza. Tako je Nick Offer na vokalih odvozil vse sam. Neobremenjeno in suvereno.
THE SOUNDS: 17.45 - 18.35
Švedi The Sounds v postavi Maja Ivarsson (vokal), Felix Rodriguez (kitara), Johan Bengtsson (bas kitara), Jesper Anderberg (synthesizer), Fredrik Nilsson (bobni) so vrnili na Green Stage pravo retro eighties alternativno podobo. Pravi alter bendič, ki se močno opira na izročilo skupini The Mission, Joy Division, The Sisters Of Mercy, torej preprost ritmični galop, poudarjena bas noga, lahki in neizraziti riffi s kančkom nesramne punkoidne razglasitve, vse skupaj odeto v prevladujoče prijeme primitivnih "Oberheim sinthesyzer" zvokov s konca sedemdesetih oziroma tovrstnih pionirskih dotikov prvenca Depeche Mode in Yazoo s prve polovice osemdesetih ter seveda s karizmatično, dolgonogo plavolasko, polno vznemirljivega arogantnega šarma Majo Ivarsson na vokalih, ki je oživila na odru neposredne vzporednice z Blondie. Preprosto in intenzivno podkožno, vsesplošni melanholični dotik! Vsekakor s skladbami Painted By Numbers, Tony The Beat, Living In America ali Ego pravšnji zalogaj za dark nostalgike, ali na sleherne juvenilne osebke, odporne na rock reciklažo. Švedi so znalci. Preprosto perfektno odigrano, odpeto… dejansko jih po tej plati njihovega zvoka in izvedbe materiala v trenutku lahko zamenjaš za anglo-ameriško rock skupino. Nova in nadvse dobrodošla popestritev na Green Stage-u.
JIMMY EAT WORLD: 19.05 - 19.55
Ameriški punk hardcoreovci, recimo temu tudi emo coreovci – "lepi emiči", silno priljubljeni med ženskim deviškim občinstvom, doma iz Arizone (ZDA) so izbrali set listo sestavljeno iz največjih uspešnic, z večinskim deležem drzno uperjenim v najvišjo avtomobilsko prestavo adrenalinske naglice vodene z visoko vzdraženo ročico, ki je bila nalašč pisana na kožo festivalskemu vzdušju. Prvič v drugem dnevu FM4 FreQuency festivala na Green Stageu, je publika pod odrom evforčno enotno eksplodirala, čeprav je dež, dež, dež in znova dež ,v splošnem privabil znatno manj obiskovalcev "v poskok" pod oder, kot dan poprej. In vendar to ni nikakor vplivalo na pozitivno razpoloženjski klimakterij ter konsistenčno visoko fluktuiranje energije na relaciji skupina – občinstvo in obratno! Postava Jim Adkins (vokal, kitara), Tom Linton (kitara), Rick Burch (bas kitara), Zach Lind (bobni), je odprla svoj koncert s skladbo Bleed American ter skozi minute druženja z obnorenim občinstvom delila te trenutke z izvedbo skladb (vrstni red ni popolnoma pravilen) Get It Faster, Blister, Sweetness, The Authority Song, A Praise Chorus, Lucky Denver Mint, Hear You Me, Go Big Casino, Futures, Work ter Pain. Jimmy Eat World so se predstavili v svetlejši luči drugega dne festivala, glede na primerjavo s preostalo odrsko konkurenco, k čemur deifinitivno botruje nekaj daljša prevožena kilometrina štirinajstih let obstoja skupine, ter bogate izkušnje, med drugim tudi tiste pridobljene na skupni turneji z Green Day.
THE GOOD THE BAD & THE QUEEN: 20.25 - 21.25
Nastop projekta Blur šefa Damona Albarna je bil zame osebno trenutek, ki sem ga na Green Stageu, dne 16.08.2007, najbolj nestrpno pričakoval. Mrzitelj Kaiser Chiefs, Oasis in še koga iz tistega brit do post brit pop filma, je z istoimenskim prvencem gotovo dosegel točko najintenzivnejšega artistično intelektualnega glasbenega razcveta. Odlični indie rock, prežet s presunljivo ezoteriko psihadeličnosti in teatra genialnih vizualizacij (kombinacija scenske postavitve in osvetlitve odra), ki temelji na intenzivni gradnji zvoka klaviatur, zlasti tistih z rustikalnim zvokom, kot so melotron, klasični piano, dotiki mooga, ki je bil podkrepljen z ženskim godalnim kvartetom čelo, viola, violina, violina…brrr.
Skratka… prvi je na oder obsijan v kreaciji čiste bele svetlobe, skozi gosto meglo prikorakal basist Paul Simonon, nekdanji član razvpitih The Clash. Povlekel je še poslednjo vlečko dima iz cigarete, užil poslednje molekule ekstrakta in ga s katapultom narejenim iz palca in sredinca leve roke zrutinirano in v slogu znamenite šole porednih dečkov The Clash frcnil pod svojo levo stran odra. V dekadentni nošnji od nočnega pohajkovanja dodobra zdelani, pokrit s pomečkanim klobukom… ljudi je bilo kar osem na odru, vključujoč godalni kvartet, Simona Tonga (The Verve, Gorilazz) obloženega s tastaturami klaviatur in nigerijskega bobnarja Tonyja Allena (Fela Kuti), ko se kot poslednji, deveti na odru, pojavi najbolj atraktivni član, Damon Albarn (Blur, Gorilazz), glavni iniciator projekta The Good, The Bad And The Queen. Projekt ima za seboj imenitno ploščo z istoimenskim naslovom, ki je izšla letos aprila. Ta nosi koncept o modernem londonskem življenju. The Good The Bad And The Queen, so mislili tudi na izredno odrsko postavitev. Poleg poenotene nošnje je v ozadju oder krasil raztor platna, ki se je motivsko nanašal neposredno na samo naslovnico albuma in ki je dodal razgledu pravi občutek odrske trodimenzionalnosti. Kdor pozna album ve, da gre na njem za vzdušje, ki je skreirano pod močno noto psihadeličnosti in k temu valovanju nežnih prepletov popolnoma naravnih zvokov prefinjeno omehčanih, kateri nehote v trenutku hipnotizirajoče učinkujejo. Tako mu bo povsem logično, da na oder sodijo kolaži blagih prelivov bele, modre in vijolične… vseskozi skozi igro megle. Pravi London sredi Avstrije! Albarn in kompanija je odigrala v celoti album "The Good The Bad And The Queen", od glave do repa. Vodja je uvodni History Song odpel postavljen v ospredje in v čisto vlogo vokalista, ob naslednji 80's Life, pa se je presedel na klasični klavir v ozadje.
The Good The Bad And The Queen, so bili ena najinteligentnejših reči, ki so se zgodile na Green Stageu in še več, lahko rečemo kar na celotnem Frequency festivalu 2007. Projekt, ki potrjuje izreden artistični talent Albarna, saj je Albarn gladko "sezul" javnost že z genialnostjo svojevrstnega glasbenega ekspresionizma v Gorilazz in ki trenutno obuja k življenju svoje Blur (je pač spet napočil čas za dober zaslužek), je na odru zaživel močno intenzivno in realistično! Kemija nastopajočih je takoj ustvarila posebno vzdušje, ob katerem si lebdel oziroma so te nosili valovi zgrajeni iz popolnoma naravnih rustikalnih zvokov, s poudarjenim primatom klaviatur (preplet kolažev med klasičnim klavirjem, melotronom, blagimi a bistroumnimi začimbami elektronskih vzorcev), pod katerimi se je kontrastno sprehajala povsem svobodno ritem topla (zanimivo, glede na siceršnjo hladnost večinskega vzdušja) in čvrsta linija bas kitare ter raziskujočih bobnov, zlasti se je iskril Allenov jazzy dotik v Three Changes, nastavljenim v zaključku nastopa. Koncertič se je odvrtel v hipu. Preprosto skreirano vzdušje, turobno, transcedentalnega dotika, je posrkalo poslušalca v poseben paralelni svet iz katerega si se vrnil šele, ko so Albarn in kompanija dejansko pomahali v slovo občinstvu in so pritekli na oder prvi roadieji. Perfektna izvedba, neverjetna sozvočna integracija ženskega godalnega kvarteta in generalno zvočno obilje stkano iz mnogih drobnih potez, povsem naravnega izvora, tudi kitara brez sapice distorzirane nevrotike, povsem varno nastanjena v rokah akustike do pol akustike…z Albarnovim brez sramnim spogledovanjem z "beatleskami" je bila tako prepričljiva, da sem potreboval kar nekaj trenutkov, da sem se povsem zbrihtal in povrnil z vesoljskim plovilom nazaj na svojo "realno zemeljsko os", vrhunec koncerta je bila zaključna naslovna skladba albuma in projekta, z dotikom Bowie-jevskega šarma (beri: disonančne komunikacije klaviatur med Albarnom in Tongom, z dodatkom efekta pihal), na koncu sem se pozabil da stojim popolnoma premočen na dežju… The Good The Bad And The Queen, so predstavljali tako vrhunec drugega dne festivala. Angleži pač znajo najbolje pokazati v isti sapi, skozi izročilo rocka, poanto nebes in pekla!
JAN DELAY: 21.55 - 23.10:
Eh… čemu se je tega treba bilo?!?! Jan Phillip Eißfeldt, z umetniškim imenom Jan Delay ali "zamujajoči Janez", nemški pevec doma iz Hamburga, je prihlačal na oder z pihalno sekcijo back voklaistkami, tolkalistoma in ostalim klasičnim delom zasedbe (klaviaure, vbas kitara, kitara, bobni), da razgreje pomokreno občinstvo. Svojo namero je začel udejanjati z zmesjo hip hopa, reggae-ja, duba, funka. Dobrodošli na ples! Seveda nemško petje verzev. Preprosto se v novi dimenzjii skreiranega nisem znašel. Ne z umom, ne z vibracijo. Nasprotnega mnenja je bilo občinstvo. Temu se je dobesedno utrgalo, kot bi čakali na tak trenutek cel dan pod odrom Green Stagea. Nekakšna novodobna nemška različica Blood Sweat And Tears, niti ni tako neumen ali neumesten dovtip, z vokalom ki vleče verze skozi nos, v nemščini, Eros Ramazotti varianta, ah samo da je on Italijan... no hja... pri RockLine nismo ravno doma pri plesnih beatih, in vendar je zasedba presenetila tudi okorelega rockerja, kot sem sam, ko je igrala venček najbolj znanih motivov pop dance uspešnic, katerega je odprla z vključkom, za pihalni del sekcije svojega članstva prirejenega, vodilnega kitarskega hard rock motiva "Rocky" evergreena Eye Of A Tiger (orig. Survivor). Kakorkoli, menim da tovrstne zasedbe ne sodijo na festivale tipa Frequency, saj še dodatno povečujejo že tako ali tako v nebo vpijočo današnjo nejasnost termina "alternativni rock" in bi jih bilo s tovrstnih prizorišč kot je Frequency festival potrebno izganjati z ognjem in mečem. Kot povedano je bilo moje mnenje osmaljeno, saj je množica obnoreno rajala in se vrtela pod odrom v klenih plesnih taktih... Sedaj pa razumi najstnika, ki je hkrati norel na Jimmy Eat World in Jan Delay,... ah ti Germani... glasbena globalizacjia uma. Vsem je naenkrat všeč vse.
INTERPOL: 23.40 - 01.00
Ena najbolj nerodnih reči se je zgodila na festivalu, ko so nastopali Interpol. Skupina je bila namreč na sporedu istočasno z Nine Inch (s)Nails, ki so nastopali na sosednjem Race Stageu. Za Interpol človek nastanjen v Evropi ne dobi priložnosti, da bi jih lahko gledal nastopati ravno vsak dan. Jebeš torej enkrat za spremembo "devet inčne ličinke". Deževalo je… brrr, a pod odrom se je zbrala kljub gnitju z neba in konkurentom na sosednjem odru zajetna masa ljudstva, ki je s sporadičnim prepevanjem verzov že pričela ogrevati svoje glasilke v pričakovanju svojih herojev, indie rockerjev iz New Yorka, v postavi Paul Banks (vokal, kitara), Daniel Kessler (kitara, spremljevalni vokal), Carlos Dengler (bas kitara, klaviature) in Sam Fogarino (bobni). Ti so komaj dober mesec nazaj (z odštevanjem od 16.08.2007), izdali svoj tretji studijski album poimenovan "Our Love To Admire" in tako tudi odprli svoj nastop z Pioneer To The Falls, uvodno skladbo najbolj aktualnega studijskega dosežka! Brrr… Tole pa ni vsakdanje! Tole je pa srhljivo mračno! Ledeno, da zazebe v kosti… Paul z vlomilsko čepico, skrokanega pogleda, s prepoznavnim glasom, nekoliko nižje intoniranim, skozi katerega se je vila vibracija nečesa neznanega, mistično skrivnostnega, celo rahlo zlobnikavega, povsem specifičen vokal, rojen naravnost za umestitev v prostor med utripajoče vibrantni visoko voluminozni bas, tuleče vesoljske sinthesyzerje, čokate kitarske prijeme naslonjene na močan reverb efekt ali preprosto eno do dvostrunsko enoglasno drsajoče sprehajanje vzdolž vratu, ki je pomemben gradnik izraza skupine, z dotikom mračne post punk atmosfere s konca osemdesetih. Oder je znova zajela gosta megla.
Fantom je bila namenjena spodobna minutaža, da se konkretneje razgibajo, na veliko veselje oboževalcev, saj jih bo treba verjetno dalj časa čakati, da pridejo znova na spregled v Evropo,… No hja niti ne, stisnimo zobe do novembra 2007. Tako je skupina sorazmerno dozirala material iz vseh treh albumov v svoj repertoar, v katerem se je odlično obnesel tudi najnovejši. Poseben kontrastno atmosferičen učinek je bil ujet med skalovito značilno kombinacijo beat riffa v zapeljivo romantični Rest My Chemistry v kateri Kessler z značilnim odrskim gibanjem (tega kitarista je v pogojih, ko je oder visok 3m praktično nemogoče normalno slikati s "foto čričkom" Canon G7) ni skrival svoje vživetosti v grabežljiv zvok, katerega je spravljal iz svoje kitare – Gibson kopije ES 335. Zasanjano visoko atmosferičnemu izletu, je sledil preskok na prav tako sveže skovano Mammoth, s prodorno energijo popolne diziluzije in obupa, nalezljiv pospešeni drive - eden treh izdanih singleov nove plošče in tudi do izvedbe preostalih dveh The Heinrich Maneuver ter No I in Threesome Interpol niso ostali ravnodušni. Interpol so potrdili da posedujejo sebi lastno karizmo, da se še naprej učinkovito razvijajo v artističnem smislu naprej in navzgor, preprosto energija med nastopom je bila edinstvena tako za skupino, kot Frequency in k takšni težko najdeš reference. Takšnih skupin bi si človek želel več na tovrstnih festivalih "alternativne rock" glasbe. Gre za tipični zdravi indie rock in pravzaprav ugoditev zahtev Green Stagea, ki so jih dan poprej na povsem samosvoj način dali srenji The Dandy Warhols. Inteligenca in pol! Poleg The Good The Bad And The Queen, aboslutni so-vrhunec drugega dne festivala. Kar oddahnil sem si po ušesni torturi z Jan Delay.
V Interpol boste našli specifično energijo, specifičen izraz in ob tem odlično mero komponistične variabilnosti znotraj osnovnih motivov skladb, ki jih skupina piše. Torej esenca in duh skupine sta edinstvena, to pa ponuja skupini manevrski prostor, da kreira raznoliko, ne da bi obrnila hrbet lastni esenci, kar je poanta zdravega izražanja slehernega izvajalca skozi posredovanje edinstvenega jezika glasbenega univerzuma, če ga seveda najdeš in tega je danes čedalje manj. Interpol so se predstavili kot vrhunsko uigran bend in ne glede na ledeni piš, ki veji v njihovi kreaciji svojevrstnega vzdušja, namenili publiki med koncertom besede: "Dva dni smo tukaj in nismo še videli tako lepe dežele. In to velja tudi za vas, draga publika!" Morda ob tem le še namig Banksu in kompaniji, da se oglasijo tudi v Sloveniji, saj bodo lv trenutku spremenili mnenje o najlepši deželi. Ne glede na dejstvo, da so na Race Stageu že pričeli bentiti Die Arzte, ljudje izpod odra Green Stagea med nastopanjem Interpol niso odtekali…
INTERPOL set lista:
1. Pioneer to the Falls
2. Obstacle 1
3. Narc
4. Say Hello to the Angels
5. Rest My Chemistry
6. Mammoth
7. Hands Away
8. Slow Hands
9. No I in Threesome
10. The Heinrich Maneuver
11. Evil
12. Not Even Jail
13. PDA
------------------
14. NYC
FREUNDESKREIS: 01.30 - 02.50
Ludilo. Po Interpol smo bili, navkljub pozni uri in neusmiljenemu škropljenju z neba, lahko priča množičnemu preseljevanju ljudstva od Green Stagea na Race Stage. Očitno so ljudje po Interpol raje izbrali "popadljive zdravnike" kot še en nemški hip hop trik iz Stuttgarta, pa tudi čakati se jim ni dalo nove pol ure, da se porihta oder kot se šika. Maximilian "Max" Herre, "Don" Philippe Kayser, Martin "Friction" Welzer, ne le, da so daleč presegali moje vseobče poznavanje glasbenih oblik namenjenih zabavi, pač pa sem ob lastni poznavalski nebogljenosti znova občutil tudi nebogljenost in nemoč organizatorja, da s tovrstnimi vabili skupinam, kot so Freundeskreis na festivalu namenjenemu predstavljanju alternativnega rocka, na tak način zadržuje pod odrom ljudi, da bi se prodalo čim več piva in hrane. Rapanje v nemščini, francoščini, angleščini a kamoli esperantu... vse lepo in prav, a v kakem drugem filmu. "Lahko noč" sem rekel in izbral raje drsalnico tonaže blata v koncentracijskem taborišču južnega tabora, kamor sem se odpravil drnjohat. Aleluja, šotor je še vedno stal ob mojem prihodu…
Tudi drugi dan je ostal brez jagode na vrhu smetane sadne kupe. Preprosto znova zaradi dejstva, da ni bilo velikega headlinerja na Green Stage in krivde organizatorja, da razbija zdravo rock energijo z vabili skupin, ki na festival ne sodijo.
GHOSTS: 14.25 – 15.10
Tako kot dan prej, se je FreQuency festival tudi danes pričel na Green Stageu. Angleški indie rockerji Ghosts so ga glede na spored nastopajočih zavzeli najprej. Mehki naravni zvok ,predvidljiv lep poppy zaokrožen scenarij, neverjetno okusno na posluh in z neverjetnim izdelanim občutkom za zlaganje visoko spevnih kompozicij, s pravšnje prilegajočo barvo glasu pevca Simona Pettigrewa, ki se ni branil med petjem tudi izdatne uporabe akustičnega brenkala. Glasba z nevarno infektivnimi hifami, ki se z največjo možno intenziteto razraščajo po radijskih valovih, sila prijazen ušesni žvenket. Skupina je izdala junija letos prvenec "'The World Is Outside" , ki je naletel na zavidljive ocene splošnega odobravanja. Skupina je izdala s tega albuma že tri singlice in vse je predstavila tudi na svojem nastopu v Salzburgringu, torej skladbe Ghosts, The World Is Outside in Stay The Night. Z bolj razgibano skladbo kova Stop, pa so se fantje med koncertom odlično razživeli, ta je presenetila z vgradnjo disco dance 70'ies trika v refrenu in ki ni skrivala tudi elektronskih primesi… Ljudi je bilo manj pod odrom glede na prvi dan in isto uro tega dne. Preprosto je dež opravil svoje. Ghosts so priredili odlično otvoritev, ponudili so dovršen nastop, ponudili zdravo mero tipičnega angleškega črnega humorja in s prikazanim materialom potrdili velik potencial za komercialni preboj in umestitev v polje glasbeno zdravega pop rock mainstreama.
FOTOS: 15.30 – 16.15
Nežno pop rock kopreno, ki so jo zapustili ob svojem zaključku nastopa Ghosts, so v hipu razblinili mnogo bolj drzni in arogantno usmerjeni Fotos. Nemci iz Hamburga so udarili z nekakšno sintezo punk rocka, kateri je poveljeval frenetični glavni vokal pevca/kitarista Toma Hesslerja, z vključki darkersko zavitega antičnega obdobja s konca osemdesetih (post punk rockerji). Nemški odgovor na Franz Ferdinand ali Bloc Party, v bežni meri sem ter tja celo Kaiser Chiefs… je razgrel občinstvo veliko intenzivneje od predhodnikov Ghosts. Skladbe Komen Zrruck, Giganten ali Es reißt uns auseinander… Hessler, motor Fotos, se je izkazal za odličnega komunikatorja, podžigovalca vzdušja, skupina je bila, kljub kislemu vremenu in turobni nebeški obarvanosti, sila razposajena in utrgana kot se za diletantizem spodobi. Kompakten adrenalinski metež z odra pod oder in nazaj, publika je rajala s skupino. Za vse to ne potrebuješ Einsteina, le jajca za preprost in neposreden rock'n'roll pristop in Fotos so dokazali da to definitivno znajo in poznajo!
!!! (CHK CHK CHK): 16.35 - 17.25
Inxs na acidu? Postrezite vroče! Američani delujoči od leta 1996, nastali na ruševinah skupin The Yah Mos, Black Liquorice in Popesmashers, so nadgradili raznolikost doživetih vzdušij Green Stagea. Po lenem uvodu, ki so ga gradili elektronski vzorci in ob katerem je vso pozornost preusmeril nase pevec Nick Offer s porogljivim muzanjem in zviranjem. Offer s kravžlji, ki so bežno spomnili na nedotakljivega Apolona žensk Morissona deluje kot bi se napajal z energijo. Prvih nekaj trenutkov, koncentracija… Poči. Nenaden katapult ritmike je tu. Nabrito izkušeni team udaril z zanimivo skovanko tehno dance ritmike v katero se je lepo vpel funkoidno zaletavi bas, z zaveso valujočih sintetizatorjev, vložki pihal, rockovskim dotikom kitar, ki so v zvoku kolebale vse od Inxs plain riffov, do psihadelične disonance zapuščine očakov sedemdesetih let ter funky hoji po vah-vah-u. Izstopajoča pojava Nicka Offerja z vokalnimi izbruhi rangirajočih od neo punk besnila RHCP do Inxs soul namigov. Skupina je prepričala z izrednim vzdušjem Must Be The Moon, Hearts Of Hearts, All Of My Heroes Are Weirdos iz letošnjega novega albuma "Myth Takes". Divje galopiranje skozi krepak plesni beat, podkrepljen z elektronskim vzorčenjem je v navezi s klasičnimi dodatki naravnega zvena kitar in bas kitare ustvaril presenetljivo učinkovito platformo za odskok v jamm-up norijo tudi pod odrom. Prav impresivno je bilo opazovati neobremenjeno ljudstvo, ki je še pred pol ure norelo na Fotos, kako se polno predaja popolnoma drugi energiji, ki so jo ustvarili s prihodom na oder !!! (Chk Chk Chk). Odbito ime, odbita igra in odbita fuzija. A smelo, logično (fuzionistično sprejemljivo posrečeno) ter zapeljivo. Skupina, vredna pozornosti s strani vseh, ki iščete preprosto za ušesa in preprosto da vas odpelje v zibanje, čvrste plesne ritmike, z blažjim dotikom umazanega rock značaja. Kljub splošni pozitivni oceni je doletela skupino blažja strela z nebes, saj jih je pred desetimi dnevi (odštevši od dneva nastopa na Frequency festivalu 2007) nepreklicno zapustil drugi vokalist John Pugh. Baje so se fantje skregali po nastopu skupine na festivalu Lollapalozza. Tako je Nick Offer na vokalih odvozil vse sam. Neobremenjeno in suvereno.
THE SOUNDS: 17.45 - 18.35
Švedi The Sounds v postavi Maja Ivarsson (vokal), Felix Rodriguez (kitara), Johan Bengtsson (bas kitara), Jesper Anderberg (synthesizer), Fredrik Nilsson (bobni) so vrnili na Green Stage pravo retro eighties alternativno podobo. Pravi alter bendič, ki se močno opira na izročilo skupini The Mission, Joy Division, The Sisters Of Mercy, torej preprost ritmični galop, poudarjena bas noga, lahki in neizraziti riffi s kančkom nesramne punkoidne razglasitve, vse skupaj odeto v prevladujoče prijeme primitivnih "Oberheim sinthesyzer" zvokov s konca sedemdesetih oziroma tovrstnih pionirskih dotikov prvenca Depeche Mode in Yazoo s prve polovice osemdesetih ter seveda s karizmatično, dolgonogo plavolasko, polno vznemirljivega arogantnega šarma Majo Ivarsson na vokalih, ki je oživila na odru neposredne vzporednice z Blondie. Preprosto in intenzivno podkožno, vsesplošni melanholični dotik! Vsekakor s skladbami Painted By Numbers, Tony The Beat, Living In America ali Ego pravšnji zalogaj za dark nostalgike, ali na sleherne juvenilne osebke, odporne na rock reciklažo. Švedi so znalci. Preprosto perfektno odigrano, odpeto… dejansko jih po tej plati njihovega zvoka in izvedbe materiala v trenutku lahko zamenjaš za anglo-ameriško rock skupino. Nova in nadvse dobrodošla popestritev na Green Stage-u.
JIMMY EAT WORLD: 19.05 - 19.55
Ameriški punk hardcoreovci, recimo temu tudi emo coreovci – "lepi emiči", silno priljubljeni med ženskim deviškim občinstvom, doma iz Arizone (ZDA) so izbrali set listo sestavljeno iz največjih uspešnic, z večinskim deležem drzno uperjenim v najvišjo avtomobilsko prestavo adrenalinske naglice vodene z visoko vzdraženo ročico, ki je bila nalašč pisana na kožo festivalskemu vzdušju. Prvič v drugem dnevu FM4 FreQuency festivala na Green Stageu, je publika pod odrom evforčno enotno eksplodirala, čeprav je dež, dež, dež in znova dež ,v splošnem privabil znatno manj obiskovalcev "v poskok" pod oder, kot dan poprej. In vendar to ni nikakor vplivalo na pozitivno razpoloženjski klimakterij ter konsistenčno visoko fluktuiranje energije na relaciji skupina – občinstvo in obratno! Postava Jim Adkins (vokal, kitara), Tom Linton (kitara), Rick Burch (bas kitara), Zach Lind (bobni), je odprla svoj koncert s skladbo Bleed American ter skozi minute druženja z obnorenim občinstvom delila te trenutke z izvedbo skladb (vrstni red ni popolnoma pravilen) Get It Faster, Blister, Sweetness, The Authority Song, A Praise Chorus, Lucky Denver Mint, Hear You Me, Go Big Casino, Futures, Work ter Pain. Jimmy Eat World so se predstavili v svetlejši luči drugega dne festivala, glede na primerjavo s preostalo odrsko konkurenco, k čemur deifinitivno botruje nekaj daljša prevožena kilometrina štirinajstih let obstoja skupine, ter bogate izkušnje, med drugim tudi tiste pridobljene na skupni turneji z Green Day.
THE GOOD THE BAD & THE QUEEN: 20.25 - 21.25
Nastop projekta Blur šefa Damona Albarna je bil zame osebno trenutek, ki sem ga na Green Stageu, dne 16.08.2007, najbolj nestrpno pričakoval. Mrzitelj Kaiser Chiefs, Oasis in še koga iz tistega brit do post brit pop filma, je z istoimenskim prvencem gotovo dosegel točko najintenzivnejšega artistično intelektualnega glasbenega razcveta. Odlični indie rock, prežet s presunljivo ezoteriko psihadeličnosti in teatra genialnih vizualizacij (kombinacija scenske postavitve in osvetlitve odra), ki temelji na intenzivni gradnji zvoka klaviatur, zlasti tistih z rustikalnim zvokom, kot so melotron, klasični piano, dotiki mooga, ki je bil podkrepljen z ženskim godalnim kvartetom čelo, viola, violina, violina…brrr.
Skratka… prvi je na oder obsijan v kreaciji čiste bele svetlobe, skozi gosto meglo prikorakal basist Paul Simonon, nekdanji član razvpitih The Clash. Povlekel je še poslednjo vlečko dima iz cigarete, užil poslednje molekule ekstrakta in ga s katapultom narejenim iz palca in sredinca leve roke zrutinirano in v slogu znamenite šole porednih dečkov The Clash frcnil pod svojo levo stran odra. V dekadentni nošnji od nočnega pohajkovanja dodobra zdelani, pokrit s pomečkanim klobukom… ljudi je bilo kar osem na odru, vključujoč godalni kvartet, Simona Tonga (The Verve, Gorilazz) obloženega s tastaturami klaviatur in nigerijskega bobnarja Tonyja Allena (Fela Kuti), ko se kot poslednji, deveti na odru, pojavi najbolj atraktivni član, Damon Albarn (Blur, Gorilazz), glavni iniciator projekta The Good, The Bad And The Queen. Projekt ima za seboj imenitno ploščo z istoimenskim naslovom, ki je izšla letos aprila. Ta nosi koncept o modernem londonskem življenju. The Good The Bad And The Queen, so mislili tudi na izredno odrsko postavitev. Poleg poenotene nošnje je v ozadju oder krasil raztor platna, ki se je motivsko nanašal neposredno na samo naslovnico albuma in ki je dodal razgledu pravi občutek odrske trodimenzionalnosti. Kdor pozna album ve, da gre na njem za vzdušje, ki je skreirano pod močno noto psihadeličnosti in k temu valovanju nežnih prepletov popolnoma naravnih zvokov prefinjeno omehčanih, kateri nehote v trenutku hipnotizirajoče učinkujejo. Tako mu bo povsem logično, da na oder sodijo kolaži blagih prelivov bele, modre in vijolične… vseskozi skozi igro megle. Pravi London sredi Avstrije! Albarn in kompanija je odigrala v celoti album "The Good The Bad And The Queen", od glave do repa. Vodja je uvodni History Song odpel postavljen v ospredje in v čisto vlogo vokalista, ob naslednji 80's Life, pa se je presedel na klasični klavir v ozadje.
The Good The Bad And The Queen, so bili ena najinteligentnejših reči, ki so se zgodile na Green Stageu in še več, lahko rečemo kar na celotnem Frequency festivalu 2007. Projekt, ki potrjuje izreden artistični talent Albarna, saj je Albarn gladko "sezul" javnost že z genialnostjo svojevrstnega glasbenega ekspresionizma v Gorilazz in ki trenutno obuja k življenju svoje Blur (je pač spet napočil čas za dober zaslužek), je na odru zaživel močno intenzivno in realistično! Kemija nastopajočih je takoj ustvarila posebno vzdušje, ob katerem si lebdel oziroma so te nosili valovi zgrajeni iz popolnoma naravnih rustikalnih zvokov, s poudarjenim primatom klaviatur (preplet kolažev med klasičnim klavirjem, melotronom, blagimi a bistroumnimi začimbami elektronskih vzorcev), pod katerimi se je kontrastno sprehajala povsem svobodno ritem topla (zanimivo, glede na siceršnjo hladnost večinskega vzdušja) in čvrsta linija bas kitare ter raziskujočih bobnov, zlasti se je iskril Allenov jazzy dotik v Three Changes, nastavljenim v zaključku nastopa. Koncertič se je odvrtel v hipu. Preprosto skreirano vzdušje, turobno, transcedentalnega dotika, je posrkalo poslušalca v poseben paralelni svet iz katerega si se vrnil šele, ko so Albarn in kompanija dejansko pomahali v slovo občinstvu in so pritekli na oder prvi roadieji. Perfektna izvedba, neverjetna sozvočna integracija ženskega godalnega kvarteta in generalno zvočno obilje stkano iz mnogih drobnih potez, povsem naravnega izvora, tudi kitara brez sapice distorzirane nevrotike, povsem varno nastanjena v rokah akustike do pol akustike…z Albarnovim brez sramnim spogledovanjem z "beatleskami" je bila tako prepričljiva, da sem potreboval kar nekaj trenutkov, da sem se povsem zbrihtal in povrnil z vesoljskim plovilom nazaj na svojo "realno zemeljsko os", vrhunec koncerta je bila zaključna naslovna skladba albuma in projekta, z dotikom Bowie-jevskega šarma (beri: disonančne komunikacije klaviatur med Albarnom in Tongom, z dodatkom efekta pihal), na koncu sem se pozabil da stojim popolnoma premočen na dežju… The Good The Bad And The Queen, so predstavljali tako vrhunec drugega dne festivala. Angleži pač znajo najbolje pokazati v isti sapi, skozi izročilo rocka, poanto nebes in pekla!
JAN DELAY: 21.55 - 23.10:
Eh… čemu se je tega treba bilo?!?! Jan Phillip Eißfeldt, z umetniškim imenom Jan Delay ali "zamujajoči Janez", nemški pevec doma iz Hamburga, je prihlačal na oder z pihalno sekcijo back voklaistkami, tolkalistoma in ostalim klasičnim delom zasedbe (klaviaure, vbas kitara, kitara, bobni), da razgreje pomokreno občinstvo. Svojo namero je začel udejanjati z zmesjo hip hopa, reggae-ja, duba, funka. Dobrodošli na ples! Seveda nemško petje verzev. Preprosto se v novi dimenzjii skreiranega nisem znašel. Ne z umom, ne z vibracijo. Nasprotnega mnenja je bilo občinstvo. Temu se je dobesedno utrgalo, kot bi čakali na tak trenutek cel dan pod odrom Green Stagea. Nekakšna novodobna nemška različica Blood Sweat And Tears, niti ni tako neumen ali neumesten dovtip, z vokalom ki vleče verze skozi nos, v nemščini, Eros Ramazotti varianta, ah samo da je on Italijan... no hja... pri RockLine nismo ravno doma pri plesnih beatih, in vendar je zasedba presenetila tudi okorelega rockerja, kot sem sam, ko je igrala venček najbolj znanih motivov pop dance uspešnic, katerega je odprla z vključkom, za pihalni del sekcije svojega članstva prirejenega, vodilnega kitarskega hard rock motiva "Rocky" evergreena Eye Of A Tiger (orig. Survivor). Kakorkoli, menim da tovrstne zasedbe ne sodijo na festivale tipa Frequency, saj še dodatno povečujejo že tako ali tako v nebo vpijočo današnjo nejasnost termina "alternativni rock" in bi jih bilo s tovrstnih prizorišč kot je Frequency festival potrebno izganjati z ognjem in mečem. Kot povedano je bilo moje mnenje osmaljeno, saj je množica obnoreno rajala in se vrtela pod odrom v klenih plesnih taktih... Sedaj pa razumi najstnika, ki je hkrati norel na Jimmy Eat World in Jan Delay,... ah ti Germani... glasbena globalizacjia uma. Vsem je naenkrat všeč vse.
INTERPOL: 23.40 - 01.00
Ena najbolj nerodnih reči se je zgodila na festivalu, ko so nastopali Interpol. Skupina je bila namreč na sporedu istočasno z Nine Inch (s)Nails, ki so nastopali na sosednjem Race Stageu. Za Interpol človek nastanjen v Evropi ne dobi priložnosti, da bi jih lahko gledal nastopati ravno vsak dan. Jebeš torej enkrat za spremembo "devet inčne ličinke". Deževalo je… brrr, a pod odrom se je zbrala kljub gnitju z neba in konkurentom na sosednjem odru zajetna masa ljudstva, ki je s sporadičnim prepevanjem verzov že pričela ogrevati svoje glasilke v pričakovanju svojih herojev, indie rockerjev iz New Yorka, v postavi Paul Banks (vokal, kitara), Daniel Kessler (kitara, spremljevalni vokal), Carlos Dengler (bas kitara, klaviature) in Sam Fogarino (bobni). Ti so komaj dober mesec nazaj (z odštevanjem od 16.08.2007), izdali svoj tretji studijski album poimenovan "Our Love To Admire" in tako tudi odprli svoj nastop z Pioneer To The Falls, uvodno skladbo najbolj aktualnega studijskega dosežka! Brrr… Tole pa ni vsakdanje! Tole je pa srhljivo mračno! Ledeno, da zazebe v kosti… Paul z vlomilsko čepico, skrokanega pogleda, s prepoznavnim glasom, nekoliko nižje intoniranim, skozi katerega se je vila vibracija nečesa neznanega, mistično skrivnostnega, celo rahlo zlobnikavega, povsem specifičen vokal, rojen naravnost za umestitev v prostor med utripajoče vibrantni visoko voluminozni bas, tuleče vesoljske sinthesyzerje, čokate kitarske prijeme naslonjene na močan reverb efekt ali preprosto eno do dvostrunsko enoglasno drsajoče sprehajanje vzdolž vratu, ki je pomemben gradnik izraza skupine, z dotikom mračne post punk atmosfere s konca osemdesetih. Oder je znova zajela gosta megla.
Fantom je bila namenjena spodobna minutaža, da se konkretneje razgibajo, na veliko veselje oboževalcev, saj jih bo treba verjetno dalj časa čakati, da pridejo znova na spregled v Evropo,… No hja niti ne, stisnimo zobe do novembra 2007. Tako je skupina sorazmerno dozirala material iz vseh treh albumov v svoj repertoar, v katerem se je odlično obnesel tudi najnovejši. Poseben kontrastno atmosferičen učinek je bil ujet med skalovito značilno kombinacijo beat riffa v zapeljivo romantični Rest My Chemistry v kateri Kessler z značilnim odrskim gibanjem (tega kitarista je v pogojih, ko je oder visok 3m praktično nemogoče normalno slikati s "foto čričkom" Canon G7) ni skrival svoje vživetosti v grabežljiv zvok, katerega je spravljal iz svoje kitare – Gibson kopije ES 335. Zasanjano visoko atmosferičnemu izletu, je sledil preskok na prav tako sveže skovano Mammoth, s prodorno energijo popolne diziluzije in obupa, nalezljiv pospešeni drive - eden treh izdanih singleov nove plošče in tudi do izvedbe preostalih dveh The Heinrich Maneuver ter No I in Threesome Interpol niso ostali ravnodušni. Interpol so potrdili da posedujejo sebi lastno karizmo, da se še naprej učinkovito razvijajo v artističnem smislu naprej in navzgor, preprosto energija med nastopom je bila edinstvena tako za skupino, kot Frequency in k takšni težko najdeš reference. Takšnih skupin bi si človek želel več na tovrstnih festivalih "alternativne rock" glasbe. Gre za tipični zdravi indie rock in pravzaprav ugoditev zahtev Green Stagea, ki so jih dan poprej na povsem samosvoj način dali srenji The Dandy Warhols. Inteligenca in pol! Poleg The Good The Bad And The Queen, aboslutni so-vrhunec drugega dne festivala. Kar oddahnil sem si po ušesni torturi z Jan Delay.
V Interpol boste našli specifično energijo, specifičen izraz in ob tem odlično mero komponistične variabilnosti znotraj osnovnih motivov skladb, ki jih skupina piše. Torej esenca in duh skupine sta edinstvena, to pa ponuja skupini manevrski prostor, da kreira raznoliko, ne da bi obrnila hrbet lastni esenci, kar je poanta zdravega izražanja slehernega izvajalca skozi posredovanje edinstvenega jezika glasbenega univerzuma, če ga seveda najdeš in tega je danes čedalje manj. Interpol so se predstavili kot vrhunsko uigran bend in ne glede na ledeni piš, ki veji v njihovi kreaciji svojevrstnega vzdušja, namenili publiki med koncertom besede: "Dva dni smo tukaj in nismo še videli tako lepe dežele. In to velja tudi za vas, draga publika!" Morda ob tem le še namig Banksu in kompaniji, da se oglasijo tudi v Sloveniji, saj bodo lv trenutku spremenili mnenje o najlepši deželi. Ne glede na dejstvo, da so na Race Stageu že pričeli bentiti Die Arzte, ljudje izpod odra Green Stagea med nastopanjem Interpol niso odtekali…
INTERPOL set lista:
1. Pioneer to the Falls
2. Obstacle 1
3. Narc
4. Say Hello to the Angels
5. Rest My Chemistry
6. Mammoth
7. Hands Away
8. Slow Hands
9. No I in Threesome
10. The Heinrich Maneuver
11. Evil
12. Not Even Jail
13. PDA
------------------
14. NYC
FREUNDESKREIS: 01.30 - 02.50
Ludilo. Po Interpol smo bili, navkljub pozni uri in neusmiljenemu škropljenju z neba, lahko priča množičnemu preseljevanju ljudstva od Green Stagea na Race Stage. Očitno so ljudje po Interpol raje izbrali "popadljive zdravnike" kot še en nemški hip hop trik iz Stuttgarta, pa tudi čakati se jim ni dalo nove pol ure, da se porihta oder kot se šika. Maximilian "Max" Herre, "Don" Philippe Kayser, Martin "Friction" Welzer, ne le, da so daleč presegali moje vseobče poznavanje glasbenih oblik namenjenih zabavi, pač pa sem ob lastni poznavalski nebogljenosti znova občutil tudi nebogljenost in nemoč organizatorja, da s tovrstnimi vabili skupinam, kot so Freundeskreis na festivalu namenjenemu predstavljanju alternativnega rocka, na tak način zadržuje pod odrom ljudi, da bi se prodalo čim več piva in hrane. Rapanje v nemščini, francoščini, angleščini a kamoli esperantu... vse lepo in prav, a v kakem drugem filmu. "Lahko noč" sem rekel in izbral raje drsalnico tonaže blata v koncentracijskem taborišču južnega tabora, kamor sem se odpravil drnjohat. Aleluja, šotor je še vedno stal ob mojem prihodu…
Tudi drugi dan je ostal brez jagode na vrhu smetane sadne kupe. Preprosto znova zaradi dejstva, da ni bilo velikega headlinerja na Green Stage in krivde organizatorja, da razbija zdravo rock energijo z vabili skupin, ki na festival ne sodijo.
na vrh