Čemu tak brezsmiseln naslov se vprašate, če pa glavni bend ni ne finski, ne norveški, pa tudi black metala ne igra? Ker je Paradise Lost tako v zanj značilnih, z angleškim humorjem obarvanih, nagovorih predstavil vokalist Nick Holmes. Še vedno ne zveni smiselno ne? Bistvo, ki ga želim povedati je, da je bil Holmes pretekli četrtek na odru lepo napolnjene Mostovne razpoložen tako kot že dolgo ne. Ne le v vlogi frontmena, ki jo je, roko na srce, v preteklosti znal opraviti slabše kot stojalo mikrofona, temveč tudi v izjemni vokalni formi in je koncert prav zaradi njega izpadel tako dobro kot že dolgo ne. A nekoliko prehitevam.
Paradise Lost na The Plague Within turneji spremlja britansko nemška naveza Lucifer, nastala po razpadu dvojca The Oath, ki je pred pol leta izdala svoj prvenec Lucifer I. Johanni Sadonis je kljub razpadu njenega prejšnjega bend padla sekira v med, saj se ji je v Lucifer pridružil težkokategornik Gaz Jennings (od začetka do konca kitarist legendarnih Cathedral) in glede na to, da bendu prej nisem posvečal posebne pozornosti, me je res zanimalo kaj bo ponudila čorba iz njihovega kotla okultnega rocka. Začetek je bil obetaven. Rifi so več kot na mestu, Gaz je pač mojster morbidne rifaže, tokrat cepljene z vplivi stonerja in psihedelije, ritem sekcija pa masivna, podkrepljena z enostavnimi, a močnimi bobni ter zares groovy in dinamičnim basom. Do tu vtis zelo dober, a ga je hitro pokvaril Johannin šibek vokal, ki se resda trudi vnašati v glasbo pridih zloveščega in okultnega, a pri tem v glavnem spodleti. Škoda, saj bend sicer zveni obetavno, a želenega učinka prav zaradi zgrešenega vokala ne doseže. Za to je pač potrebno kaj več kot mahanje z ogrinjalom in bi mnogo, mnogo bolje kot predskupina izpadla žanrsko sorodna zasedba Avatarium s precej boljšo vokalistko. Če bi šlo pri vsem skupaj za tekmovanje med bivšima članoma kultnih Cathedral, bi bil rezultat Lucifer (Gaz Jennings): With the Dead (Lee Dorrian), vsekakor 0:1.
Dobrega pol leta je minilo od izida štirinajste studijske plošče The Plague Within britanskih veteranov Paradise Lost in potrdilo se je, da začetno navdušenje nad njo ni bilo pretirano (recenzija TUKAJ). Album očitno prestaja test časa in upravičeno je trditi, da bo obveljal za enega boljših v dolgoletni karieri benda. A komade pravi test šele čaka na koncertni preizkušnji, zato so ušesa že težko čakala, kako bo kuga zvenela v živo. Paradise Lost nas niso pustili čakati, saj so že za začetek pozdravili z udarno himno brezizhodnosti No Hope In Sight. Če je bilo stanje Holmesovega vokala vprašljivo, je ta kakršnekoli dvome o njegovi formi zatrl v trenutku prvega verza. Za izjemno prepričljivega se je izkazal njegov surovi, raskavi, a hkrati razumljivi in mogočni growl, ki ga ni bilo možno v živo pri Paradise Lost slišati že leta in leta. Odlično je Nick speljal tako nove komade, kot tudi sijajno klasiko The Painless, pri kateri se je njegov grobi vokal zelo približal studijski verziji z Gothic. A vemo, da je Holmesa znalo kriviti tudi pri komadih s čistimi vokali, a je tudi te tokrat izpeljal več kot zadovoljivo. Očitno se njegova moč skriva v novi bradi, nekako v stilu Samsonovih las, hehe. Če je bila Holmesova predstava v preteklosti vprašljiva, pa nikoli ni bila vprašljiva inštrumentalna in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Če je zvok pri No Hope In Sight še malenkosti škripal se je hitro popravil in na plano so brez večjih težav prodrle nepozabne linije mojstra Mackintosha, prepričal pa je tudi mladi finski bobnar Waltteri Väyrynen (nadomeščal je odsotnega Adriana Erlandssona, sicer pa igra tudi v Mackintoshevih Vallenfyre), ki je po bobnih mlatil brez usmiljenja. Izbor komadov večjih presenečenj ni ponudil, saj so yorkshirčani odigrali skoraj celotni The Plague Within. S čimer pa ni bilo nič narobe, saj so novi komadi v živo vrhunski, na čelu s hitro-počasnim magnum opusom Flesh From Bone/Beneath Broken Earth, odigranim v dvojcu, ki je tudi v živo potrdil, da gre za nekaj najmočnejšega materiala v vsej zgodovini benda, kar so le potrdili rušilni Gregorjevi rifi in gromoviti Holmesovi verzi s »Hail to nothingness/You wish to dieeeeeeeeee!«, ki je dvigal kocine na čelu. Tudi v dodatku je z novega albuma prepričal epski Return to the Sun, za konec pa kot vedno seveda hit Say Just Words.
Pogumno so se Paradise Lost lotili tokratne turneje, saj je polovico odigranih komadov zasedala nova plošča. To vsekakor kaže na to, da je bend v novi material trdno prepričan in kot kaže je The Plague Within skupini vdihnil novo življenje. V tako dobri koncertni formi benda namreč nismo videli že dolgo, a tudi očaki death/doom metala znajo pokazati, da so še vedno relevantni in upanje, da ponovni preporod ne bo zgolj začasni vsekakor je na obzorju.
na vrh