Firehouse! Najuspešnejša zasedba zadnjega vala ameriškega hard/hair rocka poznih osemdesetih se je po dolgih letih le usmilila evropskih oboževalcev in najavila kratko ekskluzivno evropsko turnejo. In glej ga zlomka, na izbranem spisku koncertov je tudi klub Sottotetto v Bologni! To!
Tako se je ekipa skupno dvanajstih manijakov in manijakinj na torek, 21.10 2008, odpravila na romanje proti Bologni. Ure so odtekale složno s prometnimi zamaški in malo pred osmo zvečer smo se le znašli pred klubom, kjer nas je pričakala Italijanska klasična ponudba (beri: sprejem). Okolica kluba je bila pusta in ko sva z Alešem le našla organizatorja, nama je le ta pojasnil, da imajo dvourno zamudo (v Italiji? Zamuda? Nemogoče 
) in da bodo Firehouse nastopili ob pol enajstih. Zaradi te zamude je tudi intervju s skupino padel v vodo.
Medtem smo si krajšali čas s pivom in ugotavljanjem, kako sploh priti do vstopnice, za kar je bil potreben poseben postopek: 1.) zahtevati obrazec za članstvo v klubu Sottotetto 2.) dešifrirati in izpolniti prej omenjeni obrazec (ki je seveda napisan v italijanščini) 3.) oddati obrazec, plačati pet evrov članarine in upati da bo kartica, ki ti jo bodo izročili prave barve. To pomeni: modra za fantke, rdeča za punčke 4.) Skupaj s pridobljeno izkaznico oditi do drugega okenca, kjer si ob plačilu naknadnih 18,00 € (20,00 za Italijane) prejel štampiljko na hrbtno stran dlani in tak odtis češnjice je naposled pomenil, da smeš prestopiti prag kluba.
Nekje okoli 22.15 so v dvorani končno začeli nažigati predvozači Marconee. Odličen hard rock, ki pa mu manjka nekaj lastne identitete, saj glasbeni slog, ki ga gojijo na moč spominja na Firehouse, Tyketto in njim podobnim. Skupina je kljub omenjeni generičnosti konkretno žgala, ritem kitarist je mojster poziranja, dovolili pa so si komičen kiks. Kot svoj avtorski material je namreč predstavljala komad Markonee, ki je do pičice natančna kopija komada Motori nam dobro znanih Divljih Jagod.
In smo čakali…in čakali….in dvajset čez enajsto so se na visokem odru kluba vendarle pojavili Firehouse! Prvi komad je bil pričakovani Rock You, kar pa ni veljalo za prvi šok, ki smo mu bili priča. Vokalov C.J. Snarea se sploh ni slišalo! Ko se je to do prvega refrena le nekako uredilo, pa je bilo več kot očitno, da ima C.J. težave, pa ne z vokalom (le ta je v fenomenalni formi) temveč z ušesnimi monitorji, ki so ta večer odpovedali poslušnost in tako je moral vokalist cel koncert peti po občutku, kar pa mu je fantastično uspelo. S pripombami od tu naprej pa nikakor ne moremo zaključiti. Med koncertom so "crkovale" še klaviature, zvok kitare je nihal, za nameček pa so proti koncu začeli "razpadati" še bobni. Eden od prehodnih bobnov se je dobesedno prevrnil med koncertom. Vse to je imelo za posledico dejstvo, da smo raja ostali brez dodatka po koncu koncerta, česar pa Firehousom pač ne moremo zameriti, saj bi ob takšni organizaciji veliko prej obupal tudi marsikateri manj znan band. Tako je izpadla denimo klasika Overnight Sensation, ki so jo sicer na vseh treh španskih koncertih, pred prihodom v Bologno, Firehouse izvajali v živo.
Če odštejemo vse te kikse organizatorja, smo bili priča odličnemu koncertnemu dogodku. Skupina je v fantastični formi, k njihovim značilnim večglasnim vokalnim linijam pa veliko pripomore najnovejša pridobitev, basist Allen MacKenzie, ki bi bil odličen tudi kot samostojni pevec, kar je dokazal z izjemno odpeto AC/DC klasiko Highway to Hell, ki so jo Firehouse odšponali kot trio, brez C.J.-ja na odru. Poleg tega pa smo bili deležni izvrstnih izvedb klasik, kot so Love of a Lifetime, Holdin' On, Don't Treat Me Bad, Reach for the Sky, Shake&Tumble in posebno dobro izpeljane All She Wrote, ki sodi med bolj zahtevne skladbe iz Firehouse arzenala. Pripomba gre le na skrajšano balado When I Look Into Your Eyes, ki je C.J. s slabo delujočimi klaviaturami in brez ušesnih monitorjev enostavno ni mogel izpeljati do konca in jo je zato pred solažo odrezal.
Končna ocena koncerta je torej v najboljšem primeru zgolj dobra, kar pa je za skupino s potencialom in formo Firehouse skorajda porazno. Verjamem in vem, da bi se Bill, C.J., Allen in Michael ob normalni organizaciji ekipe Bologna rock City odrezali še mnogo bolje in upam, da mi bo še kdaj dana priložnost, da se o tem stoodstotno prepričam.
na vrh