Skrajni čas je že bil, da prenovljena Cvetličarna preživi tudi metal koncert in ni boljšega testa kot death/thrash koncert, tokrat z veličastnimi Nile, pionirji death metala Morbid Angel ter nemškimi zastavonošami thrasha Kreator. Cvetličarna je doživela povsem celostno podobo, predvsem se pogled ob vstopu v novo dvorano ustavi na velikem odru, ki ni več nerodno postavljen v kot (pa čeprav se je s tem precej zožal parter), še večjem balkonu, ki poteka skoraj okrog celotne dvorane, dobrodošli pa so tudi prenovljeni straniščni prostori in prostor za kadilce, v katerem sedaj stoji tudi nekaj za lačne. Pošteno pa so ga mimo usekali s cenami in ponudbo; tri deci postanega, vodenega Heinekena za tri evre in fensi Evian flaška vode za dva evra. Jao. Očitno tudi Cvetličarna sledi načelom odiranja delavnega naroda na vsakem koraku, kar tako dobro uspeva vsem po vrsti – politki, gospodarstvu, sindikatom. World of Shit bi rekli Morbid Angel. K sreči se dogajajo vsaj koncerti kot je bil sredin, ki omogočajo, da za nekaj ur pozabiš na svet dreka, kjer živi sluz in se ruši civilizacija.
Kot prvi so tokrat na oder stopili kalifornijski Fueled By Fire, ki se jim je medtem ko so se sprehajali po dvorani že na daleč videlo od kje prihajajo in kaj igrajo. Jeans jakne z našitki, hi-top superge in »suicidal« čepice. So lahko še bolj klišejski in stereotipni? Pravzaprav ja, saj je njihov thrash popolno, sivo povprečje, ki žanru ne prinaša čisto nič novega; še huje, bend je od svojih vzornikov pobral vse kar se je dalo in dodal le rahlo modernejši zvok. V dobre pol ure so FBF resda ogreli nekaj telovadbe željnih, zgodnjih obiskovalcev koncerta, a jim za kaj več zmanjka neskopiranih idej, bolj raznoliki komadi in boljša komunikacija s publiko. Fueled By Fire so glede na prikazano eden najbolj nezanimivih novodobnih thrash bendov, ki kakšnim Warbringer, Havok in Vektor ne sežejo niti tako blizu, da bi lahko bili njihovi roadiji. Predvidljivo, dolgočasno in enolično. »Next, please!«
K sreči so svoje biče hitro pripravili ameriški faraoni Nile, ena najbolj spoštovanih in čislanih ekstremnih death metal zasedb ta hip, ki nas je v Cvetličarno privezala kot sužnje (Lashed to the Slave Stick, hehe), pekel pa odprla, ko je Sandersov bič/kitara potegnil prvo kapljo krvi. Monumentalni Nile so v Cvetličarni (prenovljeni seveda) nastopili prvič po leta 2006, takrat so predstavljali album Annihilation of the Wicked, tokrat pa še svežega At the Gates of Sethu. To je že sedma studijska plošča benda, ta pa mora večinoma še vedno nastopati kot predskupina. A nič ne de, Nile so publiko skurili kot ognjena toča – lovecraftovski kaos so priklicale diabolične kitarske linije dvojca Karl Sanders/Dallas Toler-Wade, trojni pošastni vokalni napad in rušilno bobnanje stoičnega Georga Kolliasa, ki je za bobni tokrat pokazal toliko življenja kot sužnji, ki so vlačili deset tonske kamne po Dolini kraljev. Ritem sekcijo je to pot dopolnjevala sveža kri basist Todd Ellis, ki je zamenjal očitno odpuščenega Chrisa Lollisa. Ker je ta še prejšnjo turnejo opravil kar večino vokalnih nalog, je tokrat njegova odsotnost pomenila, da sta Sanders in Toler-Wade spet pokazala kdo je šef. Dallas je tako z Ramzesovega imena vrednim growlom predstavljal odličen proti napad Karlovim globokim kruljačinam, ki zvenijo kot nekaj, kar prihaja iz najhujših nočnih mor H.P. Lovecrafta. Novo ploščo so Nile najbolje predstavili s komadom Enduring the Eternal Molestation of Flame za katerega so pravkar posneli videospot, set pa so Nile po pričakovanjih končali z udarno klasiko Black Seeds of Vengeance. Enourno haranje egipčanskih faraonov po Ljubljani je pokvaril le slab zvok, ki je bil premalo razločen, na trenutke preveč glasen in drugič spet preveč zamazan. Sicer pa so Nile po slabotnih Fueled By Fire predstavljali odličen uvod večera. Anoint my phallus with the blood of the fallen!
Verjetno najtežje pričakovana skupina večera pa so bili ameriški botri death metala Morbid Angel, ki so nas v naslednji uri in četrt popeljali po vseh devetih krogih pekla. Bojazen, da bodo očaki death metala razočarali s preveč novimi komadi, saj je lani izdana plošča Illud Divinum Insanus bolj blasfemična kot so blasfemični sami Morbid Angel (ali bolje rečeno, dolga leta težko pričakovano nadaljevanje abecede je eno veliko, obupno razočaranje), je bila realna. Skrbi tudi dejstvo, da je zaradi poškodbe hrbtenice (ali pa zaradi tehno ritmov nove plošče) odsoten veliki bobnar Pete "Commando" Sandoval, ki ga trenutno nadomešča sicer tehnično neverjetno podkovani Tim Yeung. A kakršnikoli dvomi, ki se uspejo porajati ob Morbid Angel v letu 2012, so bili razblinjeni s prvimi trenutki klasike Immortal Rites, s katero so nas Morbidi pri živem telesu olupili kože! Sprva še nekoliko slaboten zvok se je pod komando karizmatične figure benda, vokalista in basista Davida Vincenta, hitro izboljšal in pionirji so s prvimi trenutki dali vedeti, da čaka Kreator hudo težka naloga upravičiti ime nosilcev večera. Morbid Angel so nas s klasiko za klasiko (odigrali so polovico kultne Altars of Madness!) pošiljali vedno globlje v podzemlje in vedno bližje objemu peklenščka. Vincent vokalno zveni še vedno demonično, agresivno in surovo, k sreči se je znebil tudi slavne PVC majčke (ki jo je zamenjal za nekakšen usnjeni rockabilly videz), v vsakem primeru pa je Disco Dave frontmen, ki obvladuje vsak kotiček odra in publiko v svoji pesti drži vse do bridkega konca. Morbid Angel so nam tokrat prizanesli in z nove plošče odigrali le najboljša primerka, Nevermore in Existo Vulgore (škoda, da niso postregli še z Blades For Baal, nas pa hvala bogu niso posilili z debilnima Too Extreme ali I Am Morbid), postregli pa so z vrhunsko tehnično izvedbo na najvišjem nivoju. Yeung je upravičil ime enega najboljših bobnarjev mlajše generacije (čeprav bi se lahko umiril s pretirano nastopaškim bobnanjem), mrtvo statični, vedno prekrit z grivo las čez obraz, odlični Trey Azagtoth pa je z unikatnimi demonskimi solažami dokazal, zakaj je eden bolj unikatnih death metal kitaristov. Če so Morbid Angel razočarali z novim studijskim albumom, pa v živo še vedno upravičujejo svoje ime. Ime enega največjih death metal bendov vseh časov.
Po treh bendih in skoraj štirih urah je publika že kazala znake utrujenosti, a je Milletu in njegovi kompaniji uspelo iz nje iztisniti še zadnje atome moči. Nemška thrash mašina Kreator se je po slabih dveh letih z novo ploščo Phantom Antichrist zopet vrnila v Ljubljano. V uro in pol tevtonskega thrashiranja nas je popeljal Johnny Cash s Personal Jesus, nato pa so se na zastoru zvrstile projekcije fotografij in podob iz 30 letne zgodovine Kreator. Intro Mars Mantra je nakazal, da gre zares, zastor je padel in Kreator so brezkompromisno udarili z naslovnim singlom novega albuma. Nemci so tokrat s seboj privlekli izdatno odrsko scenografijo, tako da je oder zasijal v vsej svoji mogočnosti, ki je še bolj do izraza prišel v nadaljevanju. Na odru so na vse strani štrlele okončine pajkovskih konjev z naslovnice Phantom Antichrist, žareče oči pa so se lepo skladale s pirotehničnim izmenjavanjem agresivnih rifov dvojca Petrozza/Sami in brutalnim Ventorjevim bobnanjem. Kreator znajo v živo izpasti nekoliko statično, z izjemo Petrozze, ki navdušuje z nenehnim čupanjem, super agresivnim vokalom, spretnim soliranjem in še vedno polomljeno angleščino. A ko veliki vodja zatuli "eins, zwei, drei, vier" in te Kreator potopijo vedno globlje, se pred teboj odpre svet mogočnih komadov, močnih sporočil in sijajne energije skozi epske komade kot so Betrayer, fantastični Voices of the Dead, People of the Lie in Pleasure to Kill. Mille je brez večjih težav publiko pod odrom pognal v agresivni ples in celo ogromni wall of death, a kaj kot se Petrozza ponavlja kot stara plošča. Že vsaj zadnjih šest let ima Mille identične nagovore, z »The Kreator has returned« in "time to raise zi flag of hate" na čelu, kaj bolj svežega pa nam z izjemo nekaj novih komadov Kreator tudi z izborom komadov ne ponudijo. Če se ne motim, je bila tokratna setlista popolnoma identična tisti izpred dveh let, z izjemo petih novih komadov. Kreator so vrelišče sicer uspešno dosegli s klasičnih zaključkom, dvojčkoma Flag of Hate in Tormentor, vseeno pa upam, da se tokrat Kreator nekaj časa ne vrne.
na vrh