Ko štarta Boss na oder, štarta na polno! Zato tudi je Boss! Ne znamka cigaret, ne Hugo, ne gol, ne bos, pač pa The Boss! Nič več, nič manj. Z njim vred osemnajst ljudi na odru, skupina imenovana E-Street Band! V žepu novi album, nov alibi za novo koncertno turnejo. Nov veliki spektakel pred vašimi durmi. Koncert, ki se ga ne zamuja. Dušebrižni pastir, veliki kantavtor, verjetno eden največjih ta hip v tej galaksiji, Bruce Springsteen je z »The Wrecking Ball« turnejo oplazil Slovenijo ob obisku Trsta, dne 11.06.2012 (RockLine reportaža, kot jo je podoživel v svojem spisu RockLine kolega Urban Bolta, s tega čudovitega koncerta TUKAJ) in tega dne pričaral vsem radostnim razprodanega stadiona Nereo Rocco nepozabno koncertno doživetje. Bil je pravi koncertni maraton v polni časovni izmeri treh ur in pol. Polnokrvne koncertne igre. Brez vmesnega pavziranja in zaigranih metod kraje minut.
Obrnil se je mesec, Springsteen pa se s svojim E-Street Bandom še naprej potika po odrih Evrope. Odkar je Slovenija uvrščena v evrsko območje, sodi Dunaj med destinacije, kjer občutek ni mnogo drugačen od popoldanskega obiska sladolednih barov v Portorožu. Nič nenavadnega ni danes za državljana Republike Slovnije, da se znajde mnogokrat sredi avstrijske prestolnice. Tako je za vse najbolj trdovratne in nepopustljivo goreče ljubitelje Brucea Springsteena prišel dunajski koncertni termin Bossa, kot naročen. Nasploh za tiste, ki terminsko niso utegnili skočiti do Trsta in je tako Dunajski termin predstavljal srečno odrešilno bilko, da naposled doživijo želeni magični večer v družbi Bossa.
Ker je znano ,da hodi Springsteen spati s kurami, so njegovi koncerti napovedani že pred osmo zvečer. Pričetek šova je bil na Dunaju tako napovedan za pol osmo zvečer, vendar pa je Boss, ki je ob prihodu nazdravil občinstvu z »Serbus Austria!« prikorakal s svojimi zvestimi podaniki osem minut preko osme zvečer na oder in vzdignil stadion na noge z uvodnima točkama aktualnega studijskega albuma »The Wrecking BallE in sicer We Take Care Of Our Own in naslovno skladbo albuma, to pa podkrepil z »Darkness On The Edge Of Town« klasiko Badlands, nato pa si dal duška in sledila je prava maša izredne mineštre rockovsko bluesovske country gospelovske zgibanke, ki ji je poveljeval izjemen interpretativni čut Brucea Springsteena in v katerih so glasbeniki polno pretegnili svoje ude in prečistili dihalne poti ter tako izkazali svojo pravo ceno in zasluženo mesto v E-Street Bandu. Sosledje skladb Death To My Hometown, My City In Ruins in Spirit in the Night (se še kdo med vami nemara spominja reinterpretacije te klasike v duhoviti različici zasedbe Manfred Mann's Earth Band?) nosi svoje posebno mesto v koncertnem repertoarju »Wrecking Ball« turneje. V teh trenutkih oblino prežetih s salvami čutnih izletov na polja improvizacije (tako vokalne, kot instrumentalne) je Boss izvabljal valove izredne povratne energije, ki jo je sprožalo občinstvo, recimo kar cel stadion, vselej ko je apeliral nanj. Ti intimni deli so izzveneli v svoji čutnosti tako intenzivno, da se je umiril cel stadion. Pater in tribune. Kot tak je služno miroval do sledečega povelja velikega Bossa, da ga predrami. Že med Spirit in the Night je Boss predstavil vse člane E-Street Banda, vmesni premor tik pred začetkom izvedbe te pesmi, pa izkoristil za pravi pridigarski nagovor, ki je v svoji resnicoljubnosti, več kot navdušeno pretresel polni stadion.
V prvem delu koncerta je vseskozi strašilo z oblaki obteženo nebo, saj so se sporadično sproščale kaplje dežja, vendar pa nikdar to ni privedlo do deževja. Le do blagega hlajenja polno prevretih glav. Iz skorajda hipnotične otopelosti je Bruce Springsteen prebudil občinstvo hipoma, saj je stopil na rob odra in pobral nekaj prošenj nakurjenih oboževalcev nastanjenih tik ob odru, pripravljenih na velikih kartonskih transparentih. Prav to je posebna draž vsakega Springsteenovega koncerta, saj je tvorec edinstvenega in neponovljivega spektakla. Tako je Boss izvedel redke cvetke svojih koncertov, ki so na edinstvenem Duanjskem šovu vključevale skladbe Rendezvous, pa po Bossovih besedah Van Zandtov osebni favorit Loose Ends - odlično skladbo, ki jo je Springsteen želel vključiti na prvo verzijo albuma The River, potem pa se iskrivo izvil, češ da je bila skladba predobra za album in so jo morali pri originalni izdaji izpustiti. To dejanje sta podkrepili še prelepa Empty Sky, ob kateri je Bruce potreboval lep sveženj časa, da se je spomnil začetka skladbe. Pravzaprav je bilo zanimivo kako se je oder zatemnil, saj je potrebovala skupina nekaj časa, da se uglasi in skalibrira. Očitno E-Street Band resnično že lepo vrsto let ni aktivno izvajal te skladbe na odrih sveta. Ta del koncertnega večera je zaokrožila še odlična priredba izvirnika, ki pripada sicer reggae glasbeniku Jimmyju Cliffu imenovana Trapped.
O Springsteenu je bilo ogromno povedanega in težko se pove še kaj novega. Da je Boss mož s katerim se z lahkoto istoveti množica, ni nova ugotovitev. Boss pač zna pristopati do publike oziroma v vsakem trenutku ve kaj mora storiti, da bo dejanje polno vžgalo in potrkalo na še tako skriti košček, še tako ledenega srca, da ga odtaja. Zato ga imajo radi vsi. Prav vse generacije, saj deluje kot dobrohotni striček, ki nosi v žepu vselej malho sladkarij s katerim zasipa lačnih kruha in iger. Njegova izredna odrska prezenca, sama odrska figura, stas in glas, ki prenaša gromovito namšmirkan grleni naboj (Darlington Town), kot tudi subtilno koprneče izlive topline in sočutja, kar se za kantavtorja njegovega kova tudi spodobi. Vokalna toplina in krhki obraz sofisticirano čutnega pristopa sta se iskrili zlasti v Jack Of All Trades in Bossovi izpeljanki velikega Patti Smith hita Because The Night, katerega avtor je prav Boss. Možakar tudi to pot ni pozabil potegniti na oder kako vneto deklino, ali teto, da razmiga svoje ude z njim v družbi, med Waitin' on a Sunny Day, pa je že po pričakovanju sprejel na oder še enega novopečenega šoloobveznika, ki je štel kakih 8-9let, mali pa je z obvladovanjem refrenskega napeva skladbe ne le osupnil stadion, ki se je polno poriključil k petju vertov, pač pa dokazal, da je trditev o tem, da je Bruce Spirngsteen glasba vseh generacij planeta Zemlja, pač pravilo. Dejstvo. Fakt.
Utrip samega spektakla je nadgradila vključitev priredbe Eddie Floyda Raise Your Hand, kje je stadion znova korenito pretegnil prednje ekstremitete in za njo izjemne interpretacije skladbe Tougher Than The Rest (na priporočilo publike), ki jo je Boss izvedel povsem sam, z rabo vokala in spremljavo piana, svojo vlogo pianista/vokalista pa za njo podaljšal še za klasiko Racing In The Street.
Springsteen zna skrbeti za teater. Vsak stadion ali še tako gigantsko prizorišče obvlada z mezincem leve roke. Tipični primer, kako se lahko globoko zasidra v srca oboževalcev je bila presenetljiva odločitev, ko je že začel izvajati skladbo Johnny 99, nenadoma prelije vodilno frazo v uvodno frazo klasike Darlington County, ki je znova poskrbela za detonacije salv povratne energije, ki jo je sprožala ekstaza prevetih glav večtisočglave množice.
Iz transa in zamaknjenosti so Springsteen in E Street Band predramili stadion z občim zimzelenom Lonesome Day, ki je namigoval, da se regularni del po dveh urah in tričetrt nastopa le bliža koncu. Stadion je bruhnil v kipeči »It's All Right!!« refrenskega napeva, kar je enkrat več pričaralo izjemna intenzivna občutja, ob katerih se je znova naježila dlaka na koži.
Sledi še skoraj ura dodatka. No malo manj. Pijanih glav se je kotalilo tega dne v nepreglednih trumah, mnogi pa so komaj še stali na nogah. To je to, ko si s Springsteenom na njegovem koncertnem maratonu. In glavna veselica se je z dodatkom šele začela. Največje uspešnice osemdesetih! Glory Days med njimi pa je zamenjala v Trstu izvedeno Bobby Jean. Kako se je tresel stadion v refrenu skladbe Glory Days je težko opisljivo! Za pravi odgovor morša okusiti tak koncert. Tu sta nadobvezni ganljivi Hungry Heart in težko pričakovana Dancing In the Dark, izvedena povsem na repu set liste, za katero sem že menil, da je to pot ne bomo slišali. Po njej se je Boss teatralno uprl na svoj Telecaster, kot na berglo in se prevrnil v znak moleč vse štiri od sebe. Van Zandt je pritekel nad njega in ga mokril z »rediteljsko gobo za brisanje šolskih tabel«! Boss se je le teatralno spakoval na tleh odra, češ da ima vsega dovolj in da ne more več igrati. Vseeno pa je navijaški stadion in nerazdružljivi Bossov pajdaš Stevie spravil Bossa še zadnjič na noge tega večera, zasedba pa je raztegnila nastop na novih dvajset minut, ko se je lotila 10th Avenue Freeze Out, v kateri se je Boss s skupino še enkrat priklonil nedavno preminulemu originalnemu članu E-Street Banda, Clarence Clemonsu (danes je od originalnih članov tako z Bossom v E-Street Bandu le še basist Garry Tallent) temu pa je sledila Isley Brothers priredba Twist And Shout kateri ni bilo videti konca. Stadion se je bliskal od vsega. Žarčenja razbeljenih snopov v reflektorske svetlobe, deliričnem navdušenju mase, podivjanih eskapadah Bossa, ki je še kar tekal sem in tja vzdolž prostranega odra. Da je skočil celo na piano med Seven Night to Rock ni nič več prav nobena posebnost!
Ni je reportaže, ki bi strnjeno ovrednotila in opisala izkustvo s Springsteenom dovolj objektivno! Tri ure in štirideset minut, izredne energije, s katero krmijo Springsteen in E-Street Band narod. Igranje v soju popolne izbrušene perfekcije in polno usklajene kalibracije osemnajstih glav. Springsteen pri svojih 63 letih, kot poskočni dvajsetletnik, napolnjen s kipečo življenjsko energijo radosti bivanja v svoji koži, še veno v izjemni telesni formi, vokalno polno vzdržljiv, kot le redki znani glasbeniki njegove letnice rojstva, pahnjeni v glasbeni biznis, ki pa igrajo danes po največ uro in tričetrt minut. Ves ta teater pa ne bi izzvenel v soju take prepričljive stvarnosti, v kolikor ne bi bila njegova režija podkrepljena z elementom prave pristnosti. To je tisto resnicoljubje, ki ne skopari s čustvi, z odkritosrčnostjo, občutkom nevzvišenosti, dostopnosti, velikim posluhom do slehernika. Tu ni prostora za prikrivanje. In to je tisti »wild card«, k odpira Bossu vrata s na stežaj med elito največjih rock izvajalcev našega časa. Prav zato, ker ne želi biti del te elite. Zgolj preprosti fant iz ulice. Ta ekstrapolacija ostaja tudi danes, po štirih dekadah od ustanovitve E-Street Banda, kar se Bossovih aktivnosti tiče, pa še dlje, neomadeževana.
Springsteen je iz Dunaja odletel v Veliko Britanijo. Že čez dva dni je v londonskem Hyde Parku sredi deževnega naliva uprizoril nov veličasten koncertni spektakel. Kot je bil Dunajski, le znova drugačen in edinstven. Tam naj bi se mu pridružil za zadnje dve skladbi na odru sam presvetli »Beatle« Macca, kot tudi posebna gosta John Fogerty (CCR) in Tom Morello (R.A.T.M.). Ni ovir za Bossa. In očitno bo še dolgo tako.
Za prevoz v nedrjih vselej varnega in prijetnega vzdušja je tudi to pot poskrbela potovalna agencija Koncerti.net na čelu z neustrašnim vodjo in klenim rockovskim navdušencem, Concert Freak-om!
na vrh