Po petkovem enodnevnem obisku črnomorskega festivala "Spirit of Burgas" v Bulgariji, je v soboto sledila pol-dnevna vožnja proti prestolnici Romunije, Bukarešti, katere glavni cilj je bil znova na delu ujeti mojstre alter/experimental metala Faith No More. Po dolgi vožnji, polni presenečenj v obliki konjev in kolesarjev na avtocesti in še marsičem drugim, se človek vpraša, kaj za vraga sploh dela ta lepa dežela v evropski uniji. A naj se s tem ukvarjajo drugi, za to usposobljeni ljudje. Sami se seveda nismo prav nič obremenjevali, če ne drugega, smo mejni prehod prestopili brez vsakršnih težav, pretok ljudi in blaga je namreč tudi tam popolnoma odprt.
Za Romunijo spodobna dvorana Polivalenta se nahaja v ogromnem parku blizu samega centra Bukarešte, tako da peščici Slovencev iskanje le-te ni delalo nikakršnih težav. Prijaznost Romunskega organizatorja ob vstopu v objekt je bila gesta, ki je bila zgolj začetek v seriji dogodkov nepozabnega večera. Romunija je država brez koncertne tradicije, največji bandi so začeli obiskovati "deželo Georga Hagija" šele nedolgo tega, kar za posledico nosi razmeroma slabo obiskanost dogodka - primerjavši z maso ljudi, ki roma na Faith No More koncerte v drugih državah.
ELVIS JACKSON
Še precej osamljeno dvorano je začela ogrevati ajdovsko-goriška naveza Elvis Jackson. Primorci so to izjemno priložnost dobili na podlagi uspešnih pomladnih koncertov v tem delu Evrope, ki niso ostali neopaženi s strani organizatorjev sobotnega koncerta. Zadnjih nekaj let so "Elvisi" stalni gostje tujih koncertnih odrov, frekvenca slednjih se je z izdajo ploščka Against the Gravity le še povečala, tako da so vajeni nastopati pred nepoznano publiko. Sam sem z zanimanjem pričakoval nastop ter še bolj odziv publike, saj je prav odziv dostikrat merilo uspešnosti nastopa. Na domačih nastopih je odziv v skladu s popularnostjo vedno zelo glasen, kakšen sprejem pa bo pripravila romunska publika, je bila neznanka. Fantje so na koncertu, tako kot tudi dan prej, nastopili brez stalnega basista Slavca, ki ga je izjemoma nadomeščal Andraž, strunobrenkač pri kamniških Corkscrew. Poleg Andraža so oder zasedali še Buda (vokal), Berto (kitara) in Soki (bobni). 40-minutni repertuar je bil nekakšna sestavljanka "best of" komadov iz dosedanjih štirih plošč, glavno nit so seveda pletli komadi iz že omenjene marca izdane plošče Against the Gravity - predvsem slednje je z zanimanjem izza odra opazoval tudi Billy Gould, FNM basist, ki je ploščo lansko poletje sproduciral. Elvisi so v za njih prepoznavnih karirastih barvah koncert oddelali po najboljših močeh, kar so začutili tudi FNM privrženci pod odrom. Zmes punkrocka, reggae-ja, ska-ja in metala, Budinih vragolij in pripomočkov v obliki morskih rekvizitov, tematsko povezanih z naslovnico marčevske nove plošče, so vnesli sproščeno vzdušje med ljudi pod odrom, ki si niso mogli kaj, da nebi še sami zaplesali v Elvis Jackson ritmih. Ponavadi so predskupine, nastopajoče pred velikimi imeni, zgolj nujno zlo, tokrat pa, dam roko v ogenj, je energičen nastop romunskim fanom dejansko skrajšal čas do trenutka, ko so na oder stopile zvezde večera. Verjeli ali ne, nekaj ljudi pod odrom je pesmi celo prepevalo.
Kako se je band torej odrezal? Če v primerjavo temu nastopu vzamem tipičen klubski nastop v domovini, je opaznih kar nekaj razlik. Budini nagovori so precej krajši, njegovega izgovora seveda ne krasi več trda primorščina, v zamenjavo je ponudil celo nekaj na pamet naučenih besed v romunščini - ki so izzvale salvo smeha. Opazitit je bilo rahlo nesproščenost, katera pa je tekom koncerta izginjala, saj je bil odziv tak, kakršnega so si želeli. In na koncu, razlika je bil tudi že omenjeni Andraž, ki je vskočil v band v zadnjem trenutku, a je svojo vlogo oddelal zelo suvereno - tako, kot smo od njega pričakovali! Nastop je bil zares en velik lep trenutek in dvojno zadovoljstvo - tako publike kot banda, ki je uspešno oddelal vzhodnobalkansko turnejico.
SUPERHIKS
Makedonska naveza, delujoča že okroglih 15 let, katere ime je poznano ne samo v državi njihovega izvora, pač pa tudi drugod po Balkanu (tuji niso niti slovenskim koncertnim odrom), je imela čast nastopiti direktno pred FNM. Gojijo zelo podoben stil kot naši Elvis Jackson, le da niso tako pubertetniško usmerjeni, zvok pa sloni na ska glasbi, ki mu dodajajo reggae in rock primes, drugače kot pri EJ, kjer je osnova punkrock. Kar polovica od šestčlanske naveze je pihalno usmerjene, dve trobenti in pozavna so inštrumenti, ki so nujno potrebni za ustvarjanje ska obarvanih kompozicij. Presenetili so s skladbo, za katero je vlogo vokalista prevzel dreadlocker iz pihalne sekcije, dvorana pa se je zatresla v težkih metal riffih, ki so vse preveč spominjali na "Roots Bloody Roots" (Sepultura). Energična, a premalo slikovita, že slišana glasba ni preveč prepričala zbranih v dvorani, tako da je bilo v zraku moč zavohati tiho pričakovan trenutek, ko bodo Superhiks oder zapustili. Z gotovostjo lahko rečem, da je skupina pred njimi v zrak in na tla Sale Polivalenta vnesla več pozitivne energije in poplesavanja.
FAITH NO MORE
Faith No More je band, ki je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih zaslovel širom zemeljske oble in v svet alternativne glasbe prinesel svež, popolnom drugačen slog, ki se mu še danes ni približal nihče. V obdobju največje komercialne pozornosti so bili le stopničko nižje kot takrat galaktične zvezde Metallica oziroma Guns'n'Roses, dandanes pa že skoraj pozabljen band znova živi, nastopa, svita pa se celo nov studijski album. Peterica, ki že natanko dva meseca navdušuje Evropo na "The second coming" turneji, se je sobotnega večera v postavi Mike Patton (vokal), Roddy Bottum (klaviature), Billy Gould (bas kitara), Mike Bordin (bobni) in kot zadnji pridruženi Jon Hudson (kitara) prvič do sedaj predstavila romunskemu občinstvu.
Reunion turneja je zasnovana predvsem za postanke na festivalih po stari celini, med festivalskimi datumi pa se je kljub temu našlo nekaj prostora tudi za samostojne nastope - in eden izmed redkih je bil tudi nastop v Bukarešti. Dan pred tem, na Spirit of Burgas festivalu, organizator očitno ni bil sposoben na prizorišču postaviti tematsko v rdeče obarvan oder, z ogromnimi rdečimi zavesami po celem igralnem prizorišču, na samostojnem koncertu pa take nezrelosti ni bilo pričakovati - oder je bil spet odet v rdečo, tako kot so si FNM sceno za turnejo tudi zamislili.
Kot venomer, so se na odru najprej razporedili vsi razen vokalista Mika, in začeli z rahlimi, že pozabljenimi R&B ritmi predelane skladbe Reunited. Tokrat so bili, nadsprotno od prejšnjega večera, vsi odeti v prikupne bele obleke. Po inštrumentalni uverturi je na oder ob bučni podpori grl izpod njega s pomočjo palice pristopical Mike Patton, in že v intro skladbi z občinstvom delil dve popolnoma različni vokalni interpretaciji. Po skladbi, tematsko na mestu njihove ponovne aktivnosti, a za miljo stran od značilnega Faith No More zvoka, je že sledil prvi šus v obliki From Out of Nowhere. Romunom se je zmešalo, ekstaza pa ni popustila vse do konca. V nastop so vključili tako ekstremno heavy komade tipa Suprise! You're Dead! in psihopatske Cuckoo for Caca ter na drugi strani mirnejše, bolj spevne in melodično podkovane Evidence in King for a day. Zanimivo, da so svoje najbolj prepoznavne komade, Easy, Midlife Crises in Epic, zaigrali enega za drugim, vpeli pa so jih nekam v sredino svoje set liste - vemo pa, da vsak band svoje največje hite zaigra čisto na koncu nastopa. Ne pa tudi Faith No More.
Kakšen užitek je opazovati uigranost, soskladje na odru in občutek, da fantje v nastopu uživajo prav toliko kot fani. Najbolj v senci dogajanja na odru ostaja kitarist Jon Hudson, ki je pred prenehanjem delovanja v devetdesetih prisustvoval zgolj na zadnji plošči Album of the Year (1997). Basist Billy Gould in povsem v ospredje postavljeni Roddy Bottum sodelujeta pri nekaterih back vokalih in nagovorih med komadi. Že osiveli Mike "Puffy" Bordin, ki si kruh služi tudi kot bobnar pri Ozzyju Osbourneju, svoje delo opravlja zelo zanesljivo, palčke v njegovih rokah zgledajo, kot da ne morejo udariti niti za pikico drugače, kot si Puffy zamisli. Njegova posebnost je levičarstvo, bobnarsko kompozicijo ima postavljeno enako kot vsak bobnar, zato pa ima čisto drugačno tehniko, kar je opazno že na daleč - svojih rok pri bobnanju tako nikoli ne prekriža, kar zgleda zares nenavadno in impresivno. Zgodba zase je seveda Mike Patton, med velikimi imeni zagotovo eden najbolj unikatnih vokalistov, ki s svojim nastopom dokaže, da je nezamenljiv in pravšnji za naloge, ki mu jih določa stroj z imenom FNM. Mnogokrat vokalistom očitamo, da preveliko odstopanje od studijskih posnetkov v živo izpade precej slabše, pri Pattnovi interpretaciji vsakega komada v živo pa se ta teorija razpoči kot milni mehurček! Pri vsaki naslednji skladbi pripravi kakšno prsenečenje, na odru ves čas eksperimentira, kaj vse lahko njegov vokal (tudi s pomočjo tehnike) doseže. Meje samega sebe prestavlja vse višje. Nenehno eksperimentiranje in pogledovanje v neznane vode menda črpa iz zapuščine Franka Zappe, katerega velik oboževalec je. Na drugi strani njegova veličina Mike Patton na odru deluje izjemno prestrašeno, vsak pogled, usmerjen v njega, razume kot veliko grožnjo, tako je zaradi pločevinke piva pod odrom ukazal varnostnikom, naj pivca v publiki odstranijo, spravil se je celo nad uradne kamermane sredi dvorane, ki so bili od njega oddaljeni vsaj 25 metrov. Naj spomnim, da jo je na Nova Rock festivalu junija letos, ko se je nek oboževalec izmuznil varnostnikom na oder, Patton nemudoma (edini od vseh FNM članov) ucvrl iz odra v varno zavetje svojih roudijev. Kljub temu moramo razumeti kompleksno Pattnovo osebnost, v kateri je skrit velik igralski dar in izjemno razumevanje za avantgardne in eksperimetalne oblike glasbe.
Faith No More skozi turnejo, v kateri je bilo do sedaj na sporedu že okoli 25 nastopov, vseskozi po malo spreminjajo svojo set listo, tako da je poslušalec vse do zadnjega na trnih, ali mu bodo namenili tudi kakšno presenečenje v obliki redko slišane skladbe. No, na žalost take radosti dvorana Polivalenta ni doživela - večer pred tem v Bulgariji so FNM zaigrali povsem iste skladbe. Z eno izjemo. Izpustili so punkursko Let's Lynch the Landlord. Izpustili!? Več kot očitno je, da so bili razočarani s slabo udeležbo koncerta (tribune dvorane so povsem samevale), zato Romuniji niso privoščili prav nobenega cukrčka, še več, končali so že s skladbo We Care a lot, čeprav so imeli v načrtih še Midnight Cowboya, a do realizacije ni prišlo. Nič kaj prijazno obnašanje do fanov, ki so na koncert prišli, je dejstvo, da je bil uro in pol dolg šov (na samostojnem koncertu!) celo manj, kot na povprečnem festivalskem nastopu to poletje. Za minus lahko štejem tudi izvedbo skladbe Be Agressive, ki ob samo Bottumovemu back vokalu nikakor ne more zaživeti v takšni atmosferi, za kakršno je bila skladba napisana. Ravno omenjene skladbe se praviloma oklepajo in jo redno uvrščajo v set listo, namesto da bi ne najboljšo izvedbo zamenjali s čim še neslišanim - po možnosti iz ere Chucka Mosleya, katera je bila (spet!) zastopana kronično premalo - zgolj z zaključno We Care a lot. Album Introduce Yourself (1987) je bil popolnoma izpuščen - kakšen greh!
Omenjeni minusi so zgolj drobček v sestavljanki, ki so jo Faith No More postavljali skozi uro in pol čistega užitka. Glava povprečnega udeleženca, ki se ohladi in zbere misli šele nekaj dni po koncertu, je izkušenejša za še en prijeten in odklopljen večer, ki ga ne bo nikoli pozabila! Kjerkoli in kadarkoli igrajo FNM, je prisoten občutek, da si ravnokar videl nekaj nepojemljivega in neponovljivega.
Nekajdnevna Rockline ekspedicija po vzhodnem delu balkanskega polotoka je bila za štiri člansko odpravo le še en dokaz, kako lepo je biti košček v torti, ki se imenuje rock'n'roll - za katerokoli podzvrst rock'n'rolla pač gre, vedno je lepo biti del tega sveta, ki svojim ljubiteljem daje fantastične, nepozabne, emocionalne trenutke, ki se ne morejo primejati z ničemer drugim in o katerih bomo, ponosni kot pavi, razlagali svojim vnukom.
Fotografije: Barbara Milharčič
na vrh