F**k, s**t in surova moč Iggyja Popa! (2008)

Ponedeljkov večer, 29. septembra, je bil nedvomno dobrodošla uvertura v jesensko koncertno dogajanje. Po petnajstih letih je slovensko prestolnico ponovno obiskal eden najvplivnejših rock glasbenikov, začetnik "stage divinga", boter punka, rešitelj rocka, gospodar popa, učenec legendarnega Jima Morrisona in še marsikaj, eden in edini Iggy Pop, ki kljub svojim enainšestdesetim letom kaže le bore malo znakov utrujenosti, saj so njegovi nastopi še vedno polni norenja in provokacij na odru. V Ljubljani je na predzadnjem koncertu turneje, tej kar nekaj let ne bo sledila nobena, nastopil s kultno skupino The Stooges z "norima" bratoma Asheton, s katerimi so ponovno združeni od leta 2003. Za dobro ogrevanje publike so poskrbeli ekstravagantni hrvaški rokerji Psihomodo Pop.

Ura je odbila dvajset in petnajst minut, luči so ugasnile in zatemnile praznino male tivolske dvorane, ko je na oder svojo druščino "psihičev" pripeljal rahlo narcisoidni frontmen Davor Gobac. V petinštiridesetih minutah, te so minile kot bi mignil, so gospodje dodobra ogreli publiko. Med hiti kot so "Telegram Sam", "Osječam se haj", "Ja volim samo sebe", "Seksi magazin" in drugi, je zagotovo izstopala legendarna "Frida", ki je požela največji aplavz tri tisoč glave množice. Res je tudi, da je velika večina njihov nastop zamudila, saj je trajalo celo večnost, da si se skozi skoraj neprehodno gnečo mimo šanka prebil v parter.

V dobre pol ure se je dvorana napolnila do te mere, da je bila videti zadovoljivo polna. Strah, ki se je pred koncertom porajal na račun male Slovenije in da za ceno plačane vstopnice ne boste videli nastopa, ki bi si ga bilo vredno zapomniti, sploh če to ni komercialen bend oziroma se nastopajoči ne bodo pretirano naprezali in so (v najboljšem pomenu besede) že v zrelih letih, je bil odveč takoj, ko so na oder stopili gospodarji večera The Stooges z Iggyjem Popom na čelu. Ta je s svojim globokim žametnim glasom pozdravil publiko, ki so jo sestavljale glave vseh starosti, z besedami: "We are the fucking Stooges!", ta pa je v odgovor zagnala bučen aplavz in entuziastične vzklike. Gospodje so prebili led z legendarnim "Loose", ki se nahaja na njihovem drugem studijskem albumu "Fun House" iz leta 1970. Iggy pa … Brez besed. Čeprav ata vidno šepa, ga to ni oviralo in je zbranim že takoj pokazal, da je še vedno iz pravega testa. Kot ponavadi, zgoraj brez in v oprijetih kavbojkah, ki so ves čas grozile, da bodo razkrile več kot smejo, je po odru divjal z isto hiperaktivnostjo kot pred leti. Že med drugim komadom "Down On The Street" je nato naskočil ojačevalec in mu brez ozira odvzel deviški sij, med "1969" pa je "izumitelj stage divinga" kljub letom pokazal, kako se stvarem pravilno streže. Ob vsem tem početju so bili ostali člani The Stooges kar malce potisnjeni v ozadje, a so si ustvarili svoj svet. Vsaj tako bi lahko presodili po grimasah basista Mika Watta, oblečenega v siv delavski kombinezon in skozi celoten koncert v razkoraku. Za spremembo je svoj bas nekajkrat potisnil ob ta isti ojačevalec, katerega je na začetku koncerta razdevičil Iggy. Tipu je pač dogajalo po svoje.
Naslednji komad je Iggy v življenje pospremil z besedami, ki so zvenele nekako kot "Hočem odpeti kurčevo živalsko pesem" in vsi so vedeli o katerem komadu je govora. "I Wanna Be Your Dog" je enostavno nepogrešljiva pesem v repertoarju, prav tako kot Iggyjevo nagibanje na vseh štirih proti varnostni ograji, kar je v nejevoljo vidno spravljalo varnostnike. Še bolj pa so bili nejevoljni, ko so morali sredi komada "Real Cool Time" na oder pospremiti približno dvajset ljudi, ki so nato med "No Fun" s starostami ameriškega garažnega punka poskakovali po odru. Seveda je bil najbolj oblegan prav Iggy Pop, ki so ga, po njegovih besedah zelo talentirani ljubljanski plesalci, pretipali od nog do glave in vse skupaj brezvestno ovekovečili s fotografijami.
Gospodje so prvi del nastopa zaključili s "1970", poznanim tudi kot "I Feel Alright". The Stooges so z instrumenti odvihrali z odra, Iggy pa kar ni in ni mogel iz svoje kože. Še minuto ali dve je poskakoval po odru in zvijal svoje mišičasto, žilasto, kačasto telo, kot da si bo vsak čas izpahnil kakšen sklep ali vretence, vse skupaj pa dopolnil še z živalskim dretjem.
Ni minilo dolgo, ko so bili The Stooges nazaj na bojišču. "Fun House" so pomešali z "L. A. Blues" (album Fun House, 1970). Iggyjevo vztrajno razbijanje stojala za mikrofon se je nadaljevalo tudi med "Skull Ring" in "Search & Destroy". Čeprav je samooklicani "pobegli sin atomske opice" neprestano divjal po odru, ni kazal niti najmanjšega znaka utrujenosti, kar nekdanjemu odvisniku od heroina ne bi nikoli pripisali. Še več, Iggy je bil aktiven bolj kot marsikateri dosti mlajši obiskovalec iz publike. Po skoraj ducatu starejših komadov je končno prišel čas za nekaj novejšega in še precej svežega. "My Idea Of Fun" je zagotovo eden tistih, ki se bo slej kot prej zapisal v zgodovino legendarnih The Stooges komadov. Res, da je bil njihov zadnji studijski album "The Wierdness" (2007) precej slabo sprejet, je "Trollin`" še en presežek na ploščku. Med oba novejša komada so vtaknili "I Got A Right". Iggy ne bi bil Iggy, če se ob najavi in med izvajanjem "Electric Chaira" ne bi vlekel za lase ter pljuval po samemu sebi. Večer so gospodje sklenili s komadoma "Little Doll" in "Raw Power" ter še enim Iggyjevim "stage divingom". Njegov osebni zdravnik takega početja najbrž ne bi odobraval. Vendar, kar te ne ubije, te okrepi.

Iggy Pop, znan po svojih šokantnih in rahlo kontroverznih nastopih (na odru se je rezal z razbitimi steklenicami, si vbrizgaval heroin, se mazal s kikirikijevim maslom ter se slačil), v Ljubljani ni pretirano presenetil. Razdevičil je ojačevalce in razbijal s stojalom za mikrofon, se polival z vodo, pljuval po samemu sebi, publiki kričal naj se jebe, izvedel stage divinga in če mikrofon ni letel po odru, si ga je zavil okoli vratu. Vsekakor koncert, vreden svojega denarja in eden tistih, ki je presegel pričakovanja. Ob surovih kitarskih zvokih in tako vplivnem frontmenu kot je Iggy Pop, zlahka pozabimo tudi na tehnične težave, ki so se pojavile med koncertom. Razočarani so bili le tisti, ki so pričakovali, da bodo slišali kakšen komad iz Iggyjeve samostojne kariere kot na primer "Candy", "The Passenger", "Lust For Life" ali morda "China Girl", ki je bolj zaslovela v izvedbi Iggyjevega dobrega prijatelja Davida Bowieja. The Stooges so namreč zaigrali izključno svoje komade, predvsem iz albumov "The Stooges" (1969), "Fun House" (1970) in "Raw Power" (1973). Njihov zadnji studijski izdelek "The Wierdness" (2007) je bil potisnjen v ozadje. In če Iggy Pop deluje kot frontmen, ki vso pozornost vleče nase, ni pozabil na ostale člane The Stooges – basista Mika Watt, saksofonista Steva MacKaya, bobnarja Scotta Ashetona ter njegovega brata, kitarista Rona. Slednjega je Iggy označil za "težkokategornega svetovnega prvaka v igranju kitare". Ron nedvomno to tudi je. The Stooges so še enkrat dokazali, da dihajo in delujejo kot eno, so spontani in nepredvidljivi. So vse, kar upravičuje sloves starost ameriškega garažnega punka. Na ponovno snidenje na njihovi naslednji turneji …


besedilo: Lea Lesar
fotografije: Barbara Milharčič