Se še kdo spomni bostonskega funk metal kvarteta Extreme? Glede na njihovo novo ploščo Three Sides To Every Story, ki je zelo kvaliteten izdelek, bi morda pričakovali več obiskovalcev,saj dvorana ni bila razprodana. Točno ob osmih so svoj nastop začeli Britanci Thunder. To je hardrockovski kvintet, ki se čedalje bolj uveljavlja na rockovski sceni. Predstavili so nam skladbe s svojih dveh albumov Backstreet Symphony in Laughing On Judgement Day. Najbolj zanimive so bile skladbe Backstreet Symphony, Everybody Wants Her, Flawed To Perfection in seveda njihov največji hit, balada Low Life In High Places. Udaren nastop in čisti kitarski hard rock, podprt z močnim basom in glasnimi bobni so bile njihove največje odlike.
In čez pol ure so s prvo skladbo z nove plošče Three Sides To Every Story svoj nastop začeli Extreme. Skladba se imenuje Warheads. Predstavili so nam energičen, včasih agresiven heavy metal, ki je za osnovo vzel čistokrven funk iz njegovih najboljših časov. Nato so se sprehodili čez prejšnjo ploščo Pornograffitti, odigrali pa so skladbe When I'm President, Suzi Wants Her All Day What, He Man Woman Hater in še nekatere. Čeprav so samo kvartet, pa je njihov nastop poln dobre glasbe. Bobnar Paul Geary in basist Pat Badger igrata s tako energijo, da so obiskovalci nekajkrat samo začudeno strmeli vanju. O drugih dveh dolgolascih, ki sta tudi člana skupine Extreme pa sploh ni mogoče povedati dovolj pohvalnih besed. Pevec Gary Cherone ima pravšnji glas za tako glasbo, kot jo igrajo Extreme. Publiko obvladuje zelo suvereno in jasno je, da mu zvesto sledi. Res pa je, da je največji mojster kitarist, pianist in pevec Nuno Bettencourt. Po vsem, kar je pokazal, ga lahko mirne duše uvrstimo med pet najboljših modernih rockerskih kitaristov na svetu. Serviral nam je bliskovito hitre, ultrasonične solo vložke. Tistim, ki se malo bolje spoznamo na kitaro, je divjal srh po telesu. Mnogim ni bilo jasno, kako uspe poleg vseh trikov med igranjem še tolči z roko po bobnarjevi čineli. To ni nič drugega kot stopljenost s svojo glasbo in seveda potemtakem ta zavzetost sploh ni čudna. Pri skladbi Hole Hearted, ki so jo odigrali kar z električnimi inštrumenti v pravi funk metal obleki, so jim priskočili na pomoč še štirje pihalci. Slišali smo še skladbe Rest In Peace, Peacemaker Die, Stop The World (tako se imenuje tudi njihova turneja), Seven Sundays in obvezno More Than Words, kjer so obiskovalke pretresljivo jokale. Za konec še njihova znana Get The Funk Out in koncerta je bilo po dveh urah in pol konec. To je bil zame gotovo eden najboljših koncertov v zadnjih nekaj letih. Če Extreme zvenijo na plošči udarno, agresivno in sveže, pa morate na koncertu to pomnožiti najmanj s tri, da dobite pravo sliko dogodkov v dvorani. Takih bendov žal ni več...
na vrh