Lep čas je minil od zadnjega poštenega thrash koncerta pri nas, potem pa so nas v roku štirinajstih dni obiskali kar dvoji ameriških thrash veteranov. Najprej kultni Flotsam And Jetsam s setlisto za prste polizat (večina klasik z Doomsday For the Deceiver in No Place For Disgrace), le dva tedna za njimi pa še Bay Area očaki Exodus, spet z legendarnim Stevom »Zetrom« Souzo za krmilom in solidno, lani izdano studijsko ploščo Blood In Blood Out, ki je dokaz, da se »exocruncha« preprosto ne da ustaviti.
Solkanska Mostovna je na čudovito, sončno in toplo sobota, zaradi česar je bil obisk še toliko boljši, švicanje v, malenkost topli, dvorani pa zagotovljeno že med Keller. Se pa je publika, kljub jasnemu nebu in toplemu vremenu, zaradi česar je rezultat med nastopom predskupin ponavadi prazna dvorana, v lepem številu odzvala že klicu primorsko-koroške-kranjske naveze Keller, nastope katerih se da v zadnjih letih prešteti na prste ene roke. Zaradi raztresenosti članov po Sloveniji in drugod so njihovi nastopi pač redki, a zato, takrat, ko so, toliko slajši. Kljub redkim koncertom so Keller prepričali z odlično uigranostjo, ki je ni zagrenil niti nekoliko slabši zvok, udarnim valom tektonsko obarvanega thrasha in neusahljivo odrsko energijo. Lepo je bilo po dolgem času spet razmigati vratna vretenca ob rušilcih kot so Death Command, Summon the Mortals in Holy Slaughter, glede na topel (heh) sprejem publike pa bi se vendarle veljalo vzeti več časa za kakšen koncert več in morda celo naslednika prvenca Spreading Evil?
In švic je v pivo kapljal že med nastopom Keller.
Tudi naslednji bend je povratnik med žive, lahko bi rekli tudi dolžnik, saj so po izdaji izjemnega Coordinates of Confusion prehitro poniknili med napol mrtve. Negligence je tudi zato pričakalo skoraj toliko ljudi kot Exodus in že med njihovim nastopom je v dvorani postalo skorajda nevzdržno vroče. Kljub skorajda popolni neaktivnost v zadnjih letih so se Negligence na oder Mostovne povzpeli kot, da ne bi nikoli odšli in dokazali zakaj se jih v domačih (thrash) metal vodah drži tak sloves. Kljub nekaj manjšim napaka in kiksom (najbolj očiten med Shark Attack) so svoje odigrali kot se zagre in kljub slabšemu zvoku ponovno spomnili na nesmrtne Places of Dawn, Addicted to Aggression in Mental Central, z divjim soliranjem dvojca Aljo/Jey, potresno ritem sekcijo (zaradi spacanega zvoka je sicer ostajala nekako v ozadju) in zverinskim Alexovim vokalom (ki je ob screamih nekaj več podpore sicer res dobil iz mešalke) vred. Negligence so svoj eksplozivni nastop začinili z dvema novima komadom ter se poslovili z War Machine in tlečim upanjem zbranih, da njihov koncert ni bil zgolj znanilec sporadičnega pojavljanja, temveč resnega povratka.
In švic je v pivo tekel kot potok.
Exodus so se na mesto zločina vrnili po točno treh letih (v Mostovni so nazadnje zakurili 13.6.2012), a tokrat z okrepljenimi/»oslabljenimi« vrstami. S prvim je seveda mišljen povratek legendarnega Steva »Zetra« Souzo, ki je z bendom posnel verjetno njihov najboljši album in enega najboljših trenutkov thrasha nasploh, Tempo of the Damned, zato je bil njegov povratek še toliko večji razlog za veselje. Zetro je v bendu zamenjal Roba Dukesa, ki je vokalno sicer počasi, a vztrajno napredoval, a je bil kot frontmen moteč in tečen, zato je bil tokratni nastop Exodus v primerjavi s prejšnjimi s tega vidika kot dan in noč. Zetro je namreč dokazal, da je izvrsten frontmen, s pravo karizmo in pravim nagovori, ne pa na pol rasističnimi debilizmi. In zakaj oslabljenimi? Hja, tokrat so, tako ko prejšnjič, Exodus nastopili brez svojega šefa Garyja Holta, ki mu Slayer vsekakor prinesejo več cekinov, a brez Holta Exodus niso čisto to kar so. Pa čeprav je Kragen Lum (Heathen) svoje delo opravil suvereno in samozavestno. A kljub temu so Exodus za šalo zažgali Mostovno, prve bojne vrste so moshale že med prvimi komadi, vzdušje v dvorani pa je bilo kljub saharski vročini odlično. Inštrumentalna izvedba pri Exodus tako ali tako nikoli ni vprašaj, izvedba je bila tudi tokrat vrhunska, pa čeprav je bilo znamenito kitarsko hrustanje zaradi slabšega zvoka močno oslabljeno in so na površje privrele predvsem solaže. Je pa Hunting bo bobnih ril kot »Shovel Headed Kill Machine«, Gibsonovo bas rožljanje je bilo znova dobro slišano, Zetrov vokal pa kljub njegovim 51 letom močan in prepričljiv, le na trenutke mu je nekoliko zmanjkalo sape. Exodus so primerno dolg koncert zamešali tako iz starega kot novega materiala, glede na Zetrov povratek bi lahko odigrali le še kakšnega več s Tempota – Shroud of Urine ali Impaler bi lepo dopolnila uro in pol dolg »A Leson In Violence.«
Vsaka čast bendu, da je dobro uro in pol na odru zdržal… ker švic je na koncu v pivo lil kot slap.
na vrh