Eskobars so v kratkem času dobesedno eksplodirali. V dveh letih delovanja so spravili od sebe prvenec "Eskobars" (RockLine recenzija TUKAJ) in ga predstavili slovenskemu občinstvu, na release partyju, kje drugje kot v Orto baru. Ne glede na to, da je natrpan prostor pred vhodom v Orto bar napovedoval pravo koncertno beznico, pa se je izkazalo kasneje, da je zanimanje za Eskobars delilo vsega dobrih 50 ljudi. Kakorkoli prelomni dan za Eskobars! Ni kaj Ne le v oziru novo pečenega prvenca, pač pa so Eksobars predstavili na odru novega stalnega člana ekipe, ki je doslej zgolj občasno pomagal fantom na nastopih. To je Teo Collori, s katerim je ekipa prerasla v kvartet.
Tokrat moram resnično pohvaliti izbor založbe Dallas, ki je podprla slovensko skupino iz pravega testa. Eskobars delujejo neverjetno sveže, čeprav ne prinašajo nikakršne glasbene revolucije. Težko je reči kar naravnost, da gre za slovenske Kaiser Chiefs, ali Franz Ferdinand. Daleč od tega. Le po pristopanju h glasbi. Moderni korakajoči ritmi in celo raba napevov tolp (Sobotne noči, Cosmo Blues), je kar lepo presenečenje. Ob tem intenzivna hoja po retro vzgibih dognanja rock n' roll sporočilnosti, bluesa, seveda brez punka ne gre. Ob tem so Eskobars zanimivi tudi po tem, da znajo pristopati v intimnih trenutkih silno prepričljivo, ko se opirajo na rabo povsem naravnih zvočnih struktur. Njihove skladbe posedujejo lepo doziranje z melodičnostjo, kompaktnostjo in visoko kompatibilnostjo naveze kitica - refren. Obenem delujejo samobitno, prepoznavno in to je silno pomembna iztočnica, ki omogoča skupini jasno definiranje njenega statusa v slovenskem glasbenem prostoru.
Fantje so prikorakali na oder deset minut preko desete ure zvečer. V slabi uri so ponudili nov obraz skupine, ki je glede na izkušnjo iz njihovega majskega nastopa pred Skunk Anansie v Ljubljani, pokazal da so fantje zrasli kot ekipa v sami izrazni homogenosti, kar se eksekucije materiala na odru tiče. Jure deluje še bolj samozavestno in brez kančka obremenjenosti. V veliko oporo pa mu je pri tem ravno novi član in kitarist Teo Collori, ki je prevzel nekatere bolj zahtevne kitarske dele. Tako se lahko Jure še izdatneje osredotoča na vokal ter komunikacijo z množico, ki jo kot pevec, tako ali drugače, mora imeti nenehno "ob sebi", na vrvici. Eskobars so se izkazali tudi v nadgradnji vokalne spremljave, kjer prav ves kvartet sodeluje v refrenih. V dobre pol ure so zmikastili cel prvenec v živo. Najbolj prepričljivo so zažigale na predstavitvi Cosmo Blues, Sobotne noči, Girls From Klagenfurt, Cirkus, Čevljar in Zemljin sin, ki v "slečeni" različici pridobiva na bluesovskih elementih. Še posebej velja izpostaviti neskončno nalezljivo Sobotne noči, kjer se fantom ob vsem odklopu kar trga na odru od vse rockovske nebrzdanosti in vživetosti. To skladbo so odigrali kasneje še enkrat v dodatku in enkrat več je potrdila svojo strupeno rockovsko nalezljivost.
Maloštevilna publika je konkretno uživala in se nekajkrat celo plesno zavrtela ob porogljivih rockovskih taktih mlade in nebrzdane skupine na odru. Ne le, da je predstavitev odlično uspela, pač pa so Eskobars s prvencem spravili na sceno album, ki je lahko zgled drugim slovenskim skupinam alternativnega rock (lahko tudi indie rock) značaja v tem, kako pristopati neobremenjeno z dosežki svetovno prepoznavnih izvajalcev v tem glasbenem rangu in kako na podlagi neobremenjenosti ohraniti samobitnost in artistično neodvisnost. Slovenija je tako dobila za prvenec neverjetno zrel, sporočilno bogat in drugačen rock album.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh