Nov napad klasičnega thrash metala, recimo kar naravnost Bay Area fenomena, ki je pričel brcati onkraj Atlantika skoraj v enakem časovnem obdobju, kot na Britanskem otoku, bliže stari evropski celini, new wave of British heavy metal, le da je želel razviti še več ihte, agresije, hrupa, hitrosti, rušilnosti, skratka želel je postati bestialno šokanten in pokazati boleči sredinec svetu brez zadržkov!
Heathen in Exodus! Sanjski par, pravzaprav nerazdružljivi gorski masiv v svetu thrash metala, ki ga je v začetku osemdesetih dal San Francisco z okolico, je v decembru lani skupaj stal že na odru ljubljanskega Kina Šiške, ko smo lahko z njima v paketu gledali še nosilca večera in sicer Brazilce Sepultura, nadalje Nemce Destruction, večer pa so takrat odprli avstralski thrash metal veterani Mortal Sin. Za nerazdružljivi par pa lahko Exodus in Heathen štejemo od leta 2005 dalje, ko je vstopil v zasedbo Exodus Lee Altus, originalni in ustanovni član zasedbe Heathen, da nadomesti Ricka Hunolta, ki pa se je »nebodigatreba« tega večera znašel prav na kraju zločina. Sredi Mostovne. A pojdimo lepo po vrsti, kot se obira dobro pečeno pišče.
S seboj sta skupni povabili še Grke Suicidal Angels, zasedbo, ki deluje od leta 2001, a vozi vneto po starošolskih tirnicah thrash metala, prav tistega, ki sta ga ustoličevali nekoč davno tega Exodus in Heathen s svojimi klasičnimi albumu izdanimi v osemdesetih in v začetku devetdesetih. Suicidal Angels so očitno zelo dobri v navezovanju prijateljstev. Potem, ko so leta 2010 obiskali Ljubljano, kot del paketa Kreator, Exodus, Death Angel, so se naprej v marcu 2011 odpravili na skupno evropsko turnejo z Death Angel, da pa so od decembrske turneje 2010 ostali v zelo dobri navezi z Exodus, potrjuje prav aktualna turneja zasedbe z Exodus.
Trojni paket klasičnega thrash metal stila, ki ga pravoverni branitelj barv tega žanra ne izpusti. To pot nas je rešil koncertni termin tega paketa, ki je bil napovedan v solkanski Mostovni pri Novi Gorici. sIcer bi ostali na izbiro razni Muenchen, Budimpešta, Milano,… Bil je eden tistih dni prve polovice junija 2012, ko je lilo, lilo in le grozljivo lilo,…Vendar pa se je do devete zvečer vreme na tem koncu Slovenije le uredilo in izstopil sem povsem suh iz avta, čeprav sem se iz Ljubljane prebil skozi pravi vesoljni potop.
Na odru stojijo Suicidal Angels in predstavljajo novo ploščo izdano v letošnjem letu in imenovano »Bloodbath«. Četrti studijski album dokazuje, da so Suicidal Angels v zelo dobri ustvarjalni kondiciji, saj si njihovi albumi sledjo od leta 2007 dalje, v zaporedju vsakih dveh let. Tudi skoraj enourni nastop v Mostovni je potrdil, da je to zasedba, ki je v kratkem času prečesala malo morje koncertnih odrov in da iz leta v leto, meseca v mesec, vseskozi napreduje v gradnji svoje odrske arogance, agresije in občem sproščanju rušilnosti. Od Suicidal Angels je utopično pričakovati, da bodo odkrili toplo vodo v tem kar ustvarjajo, saj so se vsega učili prav od vzornikov, ki šele pridejo tega večera na oder. Suicidal Angels so vmešali v repertoar seveda vse studijske albume, izpostavili pa posebej novega »Bloodbath«. Bend uživa na odru. Če imajo Britanci Evile, imajo Grki Suicidal Angels. Zelo lep nastop skupine, ki ji ne gre oporekati ničesar, saj pristopa z vso močjo in odlično uigranostjo. Od drže na odru, old school »out-fita«, ki prvenstveno sodi k revitalizaciji stila kateremu prisegajo zvestobo in ga je polna njihova glasba, do same samozavestne igre, ki je bila v serviranju blasfemizacije nadvse uspešna.
V času nastopa Suicidal Angels, je več kot polovica prisotnih ždela po kotih dvorane, kjer je vlivala vase pivo, ali pa zunaj krajšala minute na čiku in klepetu. Nekje dvajset minut do enajste zvečer stojijo na odru veterani Heathen! Zasedbo danes sestavljajo trije originalni člani. Fantastični riffotvorec in soler na kitari Lee Altus, bobnar Darren Minter in vokalist David White. Od leta 2007 dalje igra z Altusem na liniji kitarista tudi mnogo mlajši Kragen Lum, ki je še leta 2001 opazoval kot velik fan, po dolgem premoru združene Heathen na legendarnem »Thrash Of The Titans« eventu. To je tisti dobrodelni dogodek, ko so se thrash metalci združili, da zberejo prispevke za zdravljenje dveh Chuckov, Billya in Schuldinerja ter tako povsem nehote zamajali zemeljsko os. Od tu dalje se je namreč thrash metal v širokem zamahu pričel vračati znova v fokus metalskih množic,…
Od januarja 2011 dalje je novi basist v ekipi pravzaprav že preizkušeno ime v Heathen. To je Jason Viebrooks, ki je prispel v Heathen privč leta 1992 in ujel poslednje žarke takrat ugašajoče skupine, ki je še istega leta razpadla za dolgo dobo devetih let. Nobena novost ni več, da so se Heathen leta 2010 vrnili tudi z novim albumom. Fantastičnim »The Evloution Of Chaos«, ki sodi med prave theash metal briljante nove dobe in stoji ponosno ob boku kultnima klasikama »Breaking The Silence« (1987) in »Vicitims Of Deception« (1991).
Za razliko od obiska Heathen v Ljubljani, dne 13.12.2011, ko so možje igrali izključno klasike prvih dveh albumov, so za to novo turnejo Heathen, prvikrat po majski evropski turneji leta 2010, vrnili v setlisto znova skladbe novega albuma. Koncert je tako po pričakovanju odprla razbeljena Dying Season, ki je na odru narisala v hipu vse kar se pričakuje od benda kova Heathen. Ultra sesipajočo hitrost, natančnost in bravuroznost vragolij nebrzdane kitarske igre, ki leti na krilih edinstvenega prepleta perfektnega smisla za združevanje agresije in melodičnosti! Tu je pečatni vokal Davida Whitea, ki je poleg Russa Andersona (Forbidden) redek primer v Bay Area reliktih, da daje v prvi vrsti prednost čistemu petju, ki ga dozira z afektom jeznega robantenja ter grlenosti v različnih odmerkih, kot pač to zahteva Heathen špura thrash metala.
Zanimivo je to, da ljudje niso kdove kako posebej intenzivno doživljali odrske predstave legend. Publika, z izjemo prvih dveh vrsti, ki je sicer zgostila klubski prostor do tega trenutka, ni sprožala od sebe posebne povratne energije, pač pa spremljala nastop relativno zadržano. Vsaj to! Nekateri niti na koncert ne pridejo, pa so jih potem polna usta forumov. Niti klasike, kot Open the Grave, Goblin's Blade, Heathen's Song, Hipnotyzed, Opiate of the Masses in v zaključku Mercy Is No Virtune ter za njo Death By Hanging niso konkretneje razmahnile publike. Celo David White je to opazil in pred koncem nagovoril občinstvo, naj se za vraga končno prebudi, rekoč, da je naslednja pesem Set Me Free, priredba klasike »bubble« rock legend The Sweet. A je uspel preusmeriti pozornost nemara petih ljudi. Zasedba useka pričakovano Death By Hanging, najbolj nabrušenim štiklom večera, ki razstavi Mostovno na prafaktorje.
Heathen streljajo s polnimi naboji. Bend je odigral pravzaprav brez napake koncert, hujša nesreča se je primerila le med izvedbo epa No Stone Unturned, kjer je Kragen Lum pozabil preklopiti iz efekta distorzije nazaj na čisti zvok ter odprl mirni uvod v instrumentalni del komada posledično z mnogo preveč hrupa. David White seveda ni več tako svež na vokalu, a še vedno povsem suvereno polaga točke Heathen repertoarja, od novih skladb, do kultnih klasik. Zvok zelo všečen, v začetku nekaj razmazanih kitar, potem zgledno ravnovesje. Do konca špila. Nabrušeno, kot mora biti nabrušeno. Skrajno »pogansko«, kot se za Heathen spodobi in od Heathen zahteva. Naj fantje iztisnejo čim prej od sebe novi studijski izdelek. Tak bend je res užitek gledat na odru. Vedno znova in znova.
Exodus so zadnje čase zelo pogosti obiskovalci naših domačih logov. Tale obisk je pravzaprav podaljšek skupnega druženja Heathen in Exodus v decembru 2011. Exodus, ki so nastopali kot glavni nosilci večera, so imeli na razpolago dobro uro in pol igralnega časa. Le ti, pa za razliko do kolegov Heathen, v set listo niso vrnili aktualnega albuma. Še več. Ostali so pr repertoarju samih kultnih klasik, ki so jim dodali tudi štiri točke fantastičnega povratniškega albuma iz leta 2002 »Tempo of the Damned«. Pa čeprav bi človek upravičeno pričakoval promocijo albuma »Exhibit B: The Human Condition« (2010). Da so ljubitelji njihove glasbe seveda nepovratno in prvovrstno zaljubljeni v stare kultne klasične albume, je dejstvo. 70% albuma »Bonded By Blood« s Piranho, A Lesson In Violence, And Then There Were None, Metal Command, Strike of the Beast in Bonded By Blood! Želi kdo več? Že samo to zadošča. Poleg tega so navrgli še »Pleasures of the Flesh« klasiki (naslovna skladba, Brain Dead) in standard The Toxic Waltz iz albuma »Faboluos Disaster« in zmaga je z velikim naskokom, več kot zagotovljena. Od novih skladb se je na set listi znašla le Iconoclasm (»Atrocity Exhibition… Exhibit A«, 2007).
Brez milosti. Klasika na klasiko. Rušilec na rušilec! Narod je končno zahtevano oživel. Tu pa je pomemben dejavnik, ki je močno bodel v oko tega večera. Na odru ni bilo Garyja Holta. Exodus brez Garyja Holta, halo? Kot riba na suhem. In vendar je vse pod kontrolo. Pod kontrolo, pa brez Holta? Dajte no mir! Nemogoče!
Holt namreč še vedno pomaga Slayerjem na mestu novega »Spidermana« Hannemana, ki še vedno ne more zaigrati zaradi zdravstvenih težav s starimi pajdaši. V igro skoči Rick Hunolt. Noro. Na mestu drugega standardnega kitarista, pa stoji nocoj drugič Lee Altus. Torej kar smo dobili je ideal za izvedbo tovrstne set liste. Če sem zloben, so jo nemara Exodus brez Holta, kot takšno še laže sestavili, kot bi jo sicer. Sicer pa so to računi brez krčmarja, saj ne vemo do kam seže Holtov ego. Hunolt se je očitno odvadil spogledovanja z belimi črticami in legendarni kitarist, ki je tvoril z Holtom na zlatih Exodus albumih revolucionarno kitarsko navezo ene najbolj profiliranih dvojic, v smislu sveže navdahnjenega klekljanja soničnih solaž in pronicljivih kitarskih fraz. A to so bila osemdeseta. Ko pride Hunolt, pa torej Holta ni. Exodus so tega večera udejanjili nepozabni večer, da se je celo ob vsakokratnem pogledu na pošastno redneckovsko pojavo, vselej grizočega bullmastifa Roba Dukesa, srcu milo storilo.
Bend je ohranil zobno formulo nedotaknjeno, Hunolt je zapolnil mesto Holta le v fizičnem smislu.Zadolžen je bil namreč za izvedbo svojih kitarskih linij, kot je to zapisano v Rickovih izvornih solažah na studijskih albumih Exodus. Prvih treh in "Tempo of the Damned", kar je narekovala tudi koncertna set lista. Lee Altus je namreč za to turnejo prevzel igranje kitarskih linij Garyja Holta. Hunolt je prekaljen maček.Deloval je sproščeno, držal kontakt s publiko, čutilo se je da gre za glasbenika, ki so mu razkrite vse skrivnosti koncertnih odrov. Lee Altus pa je itak nor! Dva koncerta v enem večeru. Njegova Jackson kitara modela »King V«, še iz časov, ko je zakrivil Heathen, je brenčala, kot najlepše uglašena pridna čebelica. Kitarski dvojec Altus /Hunolt! Niti v sanjah si ne bi mislil, da bomo kdaj priča temu. Navdušujoče! Dukes je blaznel. Njegova odrska prezenca nemara ne sodi najbolj v zunanji odrski videz skupine, a mož ruši z vokalom. Skrajno grleno kričava figura, ki pa je delovala tokrat zelo »old school«, celo bolj kot kdajkoli. Izvedba vokala je tudi v tokratnem koncertnem repertoarju potrdila, da je zver imenovana Rob Dukes, mož iz pravega testa za današnji razvojni stadij skupine.
Zvok? Ni vprašanje! Popoln lom! Vendar pa zanimivo. Dukes velja za pravega provokatorja in to je preizkušena stalnica njegovega odrskega šov. Z leti se je kanček unesel, čeprav mu odrske arogance tudi tokrat ni primanjkovalo. Kljub temu, da je vseskozi ščuval klubski prostor naj izvaja »circle pit«, celo »wall of death«, je vnetost publike precej nihala. Ob tako odlični set listi so bile zahteve s strani publike sredi koncerta, naj bend izvede The Toxic Waltz, pravi izbruhi patetike. Vzroka za to sta lahko dva. Ali je narod nor in se mu mudi domov, pa sili bend naj ta zaigra kar takoj komad nastavljen na rep set liste, ali pa le toliko pijan, da ne ve kaj dela med koncertom. Verjetno bo v tem primeru držala kar druga hipoteza. Dukesova opazka, pa je kljub temu bila na mestu, ko je skušal predramiti publiko: »Jesus fuck… are you still alive?!?!?« To nihanje vzdušja je resnično presenečalo. A očitno je to stvar podnebja.
Ura in štirideset minut nemilostne Exodus epopeje v sanjsko set listo ni pustila preživelih za seboj v prostoru. Bomba thrash metal izpovedi najpristnejšega leska in porekla. Iz primordialne zibelke Bay Area naravnost v obraz. To pot se je bliskalo ne le v dvorani, pač pa še lep čas v glavah presrečnih »mučenikov«, ki so si privoščili dozo »mesenih užitkov« naravnost v čelo blesavo! Thrash metal sanje to pot v Mostovni! Od pravljice v realni svet!
na vrh