Medtem, ko cela Slovenija protestira zoper pokvarjenost vladajočih elit, ki živi le zato, da sebi in svojim nagrabi kar se le da veliko materialnih in drugih koristi in je družba navidez tik pred končnim razkrojem, nekateri rešitev iz sivega vsakdanjika, pa čeprav le navidezno, iščemo v glasbi. Še lažje je tako, vsaj začasno rešitev, da pozabiš na sranje, ki je čedalje večje in bolj smrdeče, najti na koncertu. In to je še lažje, če v Slovenijo prvič prideta zasedbi kova Devin Townsend Project in Fear Factory. Dvojica je s turnejo The Epic Industrialist pretekli petek Kino Šiška okupirala tako kot je večina miroljubnih protestnikov okupirala Kongresni trg in Trg Republike.
Ker je prvotno napovedana predskupina, angleški Sylosis, udeležbo na turneji Epic Industrialist odpovedala v prid ameriški turneji z Lamb of God, je priložnost pokazati se tokrat dobila domača zasedba. Pohvalno od organizatorja, še toliko bolj ker je bila predskupina žanrsko podoben odfuk kot glavni zasedbi in ker smo končno gledali nekaj novega in svežega. Kot prvo je tako na oder stopilo slovenjgraško pleme ZircuS, ki je v dobre pol ure predstavilo svojo glasbeno vizijo žanrskega konglomerata. Koroška zasedba, ki je pod okriljem založbe izdala že dve plošči, Epic Tribe (2010) in letos Away From the Safety Zone, že s tem daje vedeti kam glasbeni pes taco moli. In to je v popolno nepredvidljivost, pogumno eksperimentiranje, združevanje glasbenih žanrov in avantgardnih prijemov. Skratka, zares daleč stran od varnega zavetja predvidljivosti. ZircuS so naša ušesa napadli z debelim zvočnim zidom izdatne elektronike, elementov dubstepa in metalskim žaganjem. Hipnotično zadeti vokali so občasno spomnili na Johnnyja Rottena v Public Image Ltd., plasiranje zvočnih valov pa je ravno prav butalo ob nas in vrhunec doseglo v odlični zmesi bluesa, duba in metala, Satanic Blues. Zanimivo in drugačno, a za moj okus podprto z nekoliko preveč robotskimi in računalniškimi prijemi, ki so glasbi odvzeli organskost, ki jo je mogoče občutiti predvsem na aktualni plošči.
Po kratki pavzi pa se je na platnu za odrom vendarle odvrtel kolaž najbolj debilnih zvočnih in slikovnih posnetkov, kar jih je moč najti, vse skupaj pa je s svojimi »poopy« šalami o kakcih, splakovanju le-teh in joških, začinil Ziltoid Vsevedni osebno. Odtrgan humor je seveda napovedal, da manjka le še nekaj trenutkov do prvega nastopa kanadskega genialca Devina Townsenda pri nas. Ta neusahljivi vir idej je leta 2008 začel novo pot z zasedbo Devin Townsend Project, danes, le štiri leta kasneje pa ima za seboj že pet studijskih albumov (celo šest, če prištejemo še bonus plošček Epicloud s povsem novim materialom), zadnjega, Epicloud, je Devin izdal pred dvema mesecema in z njim zaplaval v vode pop metala in sirastega hard rocka osemdesetih. Devin Townsend je na oder prikorakal v zdaj že tipični obleki, spremstvo pa mu je delal plišasti ljubljanski zmajček, ki ga je odložil na glomazni »pedal board.« Prvi ostri rifi so napovedali Supercrush! z ultra nalezljivega Addicted, odličen, ravno prav glasen in dovolj jasen zvok pa je napovedal, da bo nadaljevanje le še boljše. Townsend je znova dokazal, da bolj unikatnega glasbenika v metal sceni ni tako lahko najti. Kombinacija fenomenalnega vokala, fantastičnega kitarista ter še boljšega skladatelja je bolj redka kot intelektualna Ziltoidova poezija, a Devin je vse to in še več. Townsend s skupino nas je sprehodil skozi shizofreno naravo svoje glasbe, ki je enkrat povsem preprosta in popovska (More!), drugič srhljivo epska (Kingdom) in tretjič kaotična ter izprijeno kompleksna – dvanajst minutni Planet of the Apes z albuma Deconstruction, ki s svojim kaosom spomni na Devinov demon Strapping Young Lad. Ves čas je Devin z lahkoto obvladoval publiko, ki mu je do zadnje sekunde jedla iz rok. Drugače niti ne gre, saj Townsend obvladuje sleherni centimeter odra, vokalno blesti kot šolan operni pevec, vmes pa poka take plastelinaste grimase, da te že zaradi njih prime na stran (hehe, evo šalo o kakcih). Edinstveni humor je »The Dev« le še potrdil z napovedjo, da sledeči komad govori o ženskah in odžagal odpuljeno Vampira, ki ji je družbo na platnu delal še bolj odtrgan videospot. Z Lucky Animals smo ostali v podobno neumnih vodah, še bolj neumno pa smo se počutili ob svingovskem mahanju z rokami med refrenom skladbe, kar je Devin zahteval celo od »tipa v Manowar majici v ozadju.« V »SYL-ovski« kaos nas je znova potegnil nori vlak Juular, epski zaključek pa je predstavljal dvojec Grace in fantastična Deep Peace z dihjemajočim Devinovim soliranjem in eterično atmosfero, ki preveva nepozabni album Terria. Po uri in četrt je bilo druženja z Devin Townsend Project mnogo (mnogo, mnogo, mnogo, mnogo, ….) prehitro, a Devin zna v še tako kratkem času ponuditi to, kar uspe le redkim in največjim. In to je občutek potešenosti, polnosti in topline, ki ostane v spominu še dolgo po koncertu. Upam, da Devin in kompanija držijo obljubo in se k nam spet vrnejo, po možnosti z daljšo setlisto. Zbrani v Kinu Šiška smo jim dali vedeti, da so več kot dobrodošli, zadovoljstvo benda pa se je dalo razbrati celo z nekaj nasmeškov sicer vedno mrtvo hladnega Davea Younga. Fear Factory so imeli še kako težko vlogo upravičiti ime nosilca večera…
Veterani, pionirji ter inovatorji Fear Factory so bili vse od napovedi koncerta gotovo vsaj tako težko pričakovani kot Devin Townsend, še toliko bolj, ker so tudi oni premierno obiskali naše odre. Očetje industrial metala delujejo že od leta 1989, med velike so se vpisali predvsem z albuma Soul of a New Machine (1992) in Demanufacture (1995), kot prvi v death metal vnesli čiste vokale, vmes pa zamenjali številne člane (ki jih je verjetno pojedel kitarist Dino Cazares) ter se po slovensko tožili za pravice do imena med dvojcema Bell/Cazares in Herrera/Olde Wolbers. Zadeve v kampu Fear Factory so trenutno mirne, stalnemu šefovskemu dvojcu, vokalistu Burtonu C. Bellu in kitaristu Dinu Cazaresu pa sta se pridružila basist Matt DeVries (ex-Chimaira, ex-Six Feet Under) ter bobnar Mike Heller (Malignancy, System Divide) ter okrepila ritem sekcijo. Bend je pred kratkim izdal konceptualno ploščo The Industrialist, z naslovno skladbo pa so Fear Factory tudi pozdravili 500 glavo ljubljansko občinstvo. Videlo se je, da je zasedba zadovoljna, da lahko prvič igra na novem odru, kar se je dodobra videlo predvsem na širokem Cazaresovem nasmešku, ki je bil prisoten bolj ali manj ves večer. Karizmatični kitarist je poskrbel, da so apokaliptično globoki in stotonski rifi leteli z sedemstrunske kitare, industrial bobnenje pa sta podkrepila DeVries, ki se je v ekipo odlično unesel, ter Heller, ki resda ni Gene Hoglan, a je svoje delo opravil zelo solidno. No, za jabolko spora se je tokrat znova izkazal vokalist Burton C. Bell, ki je v bend davnega leta 1989 prišel po tem ko ga je Cazares v hotelski sobi slišal peti U2... "How gay is that, hehe?". Tokrat je njegova šibkost kot vokalist in frontmen verjetno prišla še toliko bolj do izraza, ker je imel ubogi Burton pač to nehvaležno vlogo, da je moral na oder stopiti za fenomenalnim Townsendom. Bell, ki je v death metal kot sploh eden izmed prvih vnesel čiste vokale je tokrat vokalno čisto pogorel (ali pa se mu ne da več na turneje in nanje pošlje svojega brata dvojčka, hehe). Če mu growlani deli niso predstavljali večjih težav pa je čiste vokalne dele, ki so zaščitni znak Fear Factory obupno prefušal, večkrat pa se mu je glas tudi popolnoma zlomil (gotof je, hehe). Vokalno je tokrat tako spodletel, da je bilo v dvorani mučno ostajati in se je zato še večkrat odpravilo po pivo, kot kaj prida dober frontmen pa se Bell tudi to pot ni izkazal. V setlisto so Fear Factory dodali nekaj lepih presenečenj, predvsem dvojček Martyr in Scapegoat s prvenca Soul of a New Machine pa zaključni venček Demanufacture klasik. Fear Factory je bilo zares lepo končno videti pri nas, a od benda, ki je v svoji karieri tako učinkovito mešal in spajal žanre thrash in death metala, industriala in alternative, sem vendarle pričakoval mnogo več kot od povprečnega nastopa.
na vrh