Prihaja ekskluzivno oglašanje iz letošnje edicije budimpeštanskega Sziget festivala na Madžarskem! Omejeno na en dan in en oder! A pojdimo lepo po vrsti. Najprej k predstavitvenemu stavku, ki se glasi takole:
"Idila sredi Donave. Otoček, ki je postal središče urbanega vrveža med dnevoma 08.08.2011 in 15.08.2011, ko privre iz vseh koncev in krajev masa več tisoč ljudi v Madžarsko prestolnico, da se naužije žura in odklopi misli! Govorimo o tradicionalnem Sziget festivalu, katerega zametki segajo že v leto 1993. Na festivalu so postavili pet žanrsko definiranih odrov in dodatni manjši šesti oder, namenjen DJ glasbi."
Eden izmed odrov je podrejen težjim zvokom. Če je letošnja situacija zahtevala odpoved ogleda nastopa skupine Motorhead, dne 10.08.2011, pa se podoba žalostnega odrekanja dan kasneje, ko so napovedali svoj nastop na Sziget festivalu utemeljitelji heavy metal učbenika (s šegami in navadami) - edinstveni Judas Priest, k sreči ni ponovila. Roko na srce. Bilo bi namreč nedopustno! Bil je zadnji nastop skupine na evropskih tleh v sklopu "Epitaph" turneje!
Ob četrti uri popoldan je prizorišče odra, kjer so bili kot glavni nosilci napovedani Judas Priest, le oživelo. Nanj so stopili avstrijski punk rock kratkohlačniki moderne ere 3 Feet Smaller in možje, ki imajo za seboj med drugim tudi nastop na FreQuency festivalu 2007 v avstrijskem Salzburgu. A to pot s svojim nastopom niso predstavljali dogodka, ki bi veleval posebno odmevnost. Tudi publika se je komaj konkretno pričela zbirati pod odrom, seveda pa so mnogi med njimi še vedno večimoma hladili glave v prostorih z obiljem sence ter varčevali z energijo za kasnejši čas. Opravljeni v ustaljenih uniformah belih srajc, kravat in kratkih hlač. Suvereno, utečeno in korektno. V žanrskem smislu bržkone mimostrel, ki ni sodil v niz nastopajočih na taistem odru tega dne.
Popolnoma drugačne slike, pa je bilo deležno prizorišče ob nastopu legend Madžarskega heavy rocka / old school metala Lord. Z verzi v madžarščini. Pogled je bil naravnost fascinanten. Pododrje je strnilo vrste v enovito podporo legendarni skupini. Ko so Lord igrali repertoar, je bilo vzdušje ob tem enovitem sodelovanju publike in skupine intenzivno naelektreno. Publika je spremljala docela vse skladbe od začetka od konca njihovega nastopa in s peresno lahkoto sodelovala v petju. Občutek je bil pri vsem tem tako samoumeven, kot je dihanje zraka. Izredna atmosfera, klasike skupine so dobile poseben atmosferični podaljšek, kvintet je izžareval odlično počutje, odigral repertoar brezhibno. Kvintet pooseblja nekakšno starokopitno mešanico klasičnih Purple zvokov, zahvaljujoč rabi klaviatur in samih interakcijah klaviatur in kitare, obenem pa ne gre zatiskati oči pred elementarnimi heavy metal riffi, ki dišijo lahko tudi zlovešče Acceptovsko. Stara šola torej. Po Madžarsko!
Helloween sodijo tudi med legende danes. Utemeljitelji evro power metala. Vseeno pa je tudi ta nastop pokazal s pričetkom ob 19.00 uri, da je barka zasedbe precej zguljena in paluba razmajana. Helloween namreč na odru v letu 2011 ne sevajo nikakršne svežine, nikakršnega naboja, nikakršne sle po nastopanju. Delujejo rutinirano in tudi njihova rutinska podmazanost velikih simpatičnih "igralcev mnogoterih likov", ne funkcionira več učinkovito v maskiranju. Prej razkriva blamažo. Prelahko jih je prebrati. Ustaljeni repertoar z dvema novima skladbama, pričakovani zaključni trojček najbolj znanih skladb (Dr . Stein, Futire World, I Want Out), medley najdaljših Helloween skladb in seveda prijetni klasiki March Of Time ter I'm Alive. Andi Deris je znova prodajal publiki oguljene fraze, kot jih prodaja že od januarja letos, ko je stekla po Evropi headlinerska turneja skupine. Britje norcev na račun vselej pijanega bobnarja, nenormalno dolgi nagovori, kot si jih ne privošči prav nobena skupina danes razen občasno Manowar, s katerim ubija atmosfero in mrtviči vzdušje. Vsega tega je preveč. Neverjetno je to, da nakljub temu, publika še vedno polno sprejema Helloween predstave v letu 2011. Do kdaj se bo pustila tako lahko voditi razvajeni in vsega siti nemški skupini pa je vprašanje, ki ga pozna le odgovor skrit nekje v oblaku prihodnost. Tudi preostali del kvinteta deluje povsem nevživeto in ne le Andi Deris. To letu zlasti na rovaš obeh kitaristov, pri čemer Gaersnter kar tekmuje v tem, da bi ga razglasili za najlepše dišečega kitarista na svetu, medtem ko je "Weiki" že prav nemarno nadležen in vsiljiv s spakljivimi pogledi in enonožnimi lastovkami med koncertom. Upajmo, da si skupina vzame dalj časa za premor in da razmisli o tem, ali sploh še igra z užitkom, ali le še za to, ker jo pač k temu žene denar. Res, da je Andi Deris zadnje leto šibak na zdravju, pa vseeno. Če lahko stoji na odru, pomeni da je zdrav dovolj in telesno dovolj dobro pripravljen za petje. A žal je občutek tak, da zadnje čase bolj govori na odrih, kot poje. Žal beseda ni meso postala.
K sreči je smešnica s Helloween kmalu utonila v pozabo, ko so na oder prikorakali gospodje heavy metala - enkratni Judas Priest . Vse polno velikih pohval je bilo mogoče brati v dneh "Epitaph" turneje in v času do prihoda Judas Priest v Budimpešto, v zvezi z njihovimi blestečim odrskimi predstavami. Zlasti je na takšno blagodejno počutje polnega pričakovanja pred nastopom vplivala novica, da se je Rob Halford v velikem slogu vrnil "med žive", saj njegov vokal znova deluje tako, kot mora. Druga razveseljiva vest je ta, da je nadomestek za pobeglega K.K. Downinga pravzaprav ne le njegov klon, pač pa dejansko odličen kitarist - Richie Faulkner, pravi Judas Priest pajdaš s katerim Judas Priest ohranjajo vso koncertno kredibilnost.
In res. Od prve do zadnje minute. Magija druženja z bogovi metala. Rob Halford - mož izjemne karizme vseskozi v vlogi pravega poveljnika, z držo , ki poseduje kanček veličastnega, gosposko uglajenega in takšno je tudi njegovo elegantno gibanje po odru. Nekaj izjemnih vriskov je potrdilo, da je Rob Halford znova v odlični formi in da klasike Judas Priest znova polno učinkujejo, ko jih uteleša odrski performans kvinteta. Odlična forma zasedbe, brez kančka odnosa vzvišenosti. Izjemen kontakt s publiko Roba Halforda, ki je točke povezoval s historično simboliko, ko je predstavljal nastanek posameznih skladb in njihov pomen za skupino samo. Nenehen očesni kontakt obeh kitaristov. Ob klasični odrski predstavi! To vključuje seveda standarde čupanja ramo ob rami, obenem ni izostal tudi teatralni prihod Roba Halforda na motorju v skladbi Hell Bent For Leather. Rob je razkazal seveda svojo konfekcijo, v kateri dejansko deluje, kot nekakšen metalski modrec, guru, metalski vešč. Karizma brez primere.
Zvok fantastičen! Izvedba v vsem izpiljena do potankosti, brez izvedbenih mimostrelov. Vzdušje hipnotično, ko se nizajo pred teboj slike malodane reinkarnacije pekla sredi Budimpešte. Prelivanje izjemnih učinkov kombiniranja pirotehničnih detonacij, odrske razsvetljave, salv izstreljenih dimnih zaves, laserskih snopov zelene svetlobe,... Izjemen repertoar, ki je zaobjel prav vso obdobje ustvarjanja Judas Priest z Robom Halfordom v postavi, z izjemnimi vključki izvedb, kot velja zlasti za skladbe The Sentinel, Blood Red Skies, Beyond The Realms of Death, Never Satisfied, Night Crawler, Rapid Fire, v kombinaciji obveznih klasik Breaking The Law, You've Got Another Thing Comin', Painkiller, Metal Gods, Electric Eye, Living After Midnight, je zapustil avditorij 12.000 glav sredi hipnoze, pa vseeno v stanju nepotešenosti. Enkratnih dve uri in 15 minut pionirstva Judas Priest!
Po tej predstavi upajmo le na nekaj. Da napovedi ne pomenijo dejanske upokojitve skupine, saj odrska pojava Judas Priest v sklopu "Epitaph" turneje pooseblja v občutjih vse prej, kot upokojitev zasedbe. Prej novo rojstvo. Dinamita v rokah fantom ne primanjkuje, k sreči, pa se je dinamit znova navzel tudi Robovega vokala. Bend deluje znova nabrušeno v izvedbi in v slogu nepozabne junijske predstave iz leta 2004, ko so nazadnje obiskali Budimpešto v sklopu njihove takratne "Angel Of Retribution" turneje . V kolikor pa je nastop zasedbe dejansko pomenil res zadnji karierni nastop Judas Priest na stari celini Evrope, bo ta ostal zabeležen, kot eden najlepših spominov na Judas Priest. To je tisti spomin. Ki ti vselej prikliče v zavest občutek zmagoslavja in nesmrtnosti! Vse to kar še danes uteleša nedotakljivo odrsko karizmo povestne epopeje Judas Priest.
fotografije: Gyula Mészáros
besedilo prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
na vrh