Minuli četrtek se je v postojnskem Rock Cafeju odvijalo drugo dejanje natečaja Epic RockLine Contest. Tokrat smo pluli v vodah punk rocka. Po slavnostnem (ne) prihodu zagrebških punkerskih legend Eksodus (!) sta se za napredovanje v drugi krog potegovali domači zasedbi Cosa Nostra in Taking Over Mars. Nastopa mladcev sta bolj kot ne potrdila splošno znano dejstvo, torej da mlade sile punk rocka tudi pri nas danes le stežka ponudijo kaj pretirano novega.
COSA NOSTRA
Cosa Nostra trio je trio zasedba, katere direndaj bi žanrsko najlažje definirali kot strastno začinjeni godbeni zavitek garažnega rock & roll, med plasti katerega so natrošeni prepoznavni elementi punka. Kot bi se dalo sklepati že iz napisanega preciznost ni ravno vrlina naši šentiljskih prijateljev. Tu pa se tudi skriva večina arzenala Cosa Nostre. Godba, ki jo trio neotesano podaja, se zdi kot popoln kaos v nekakšnemu nedekoriranemu in težko določljivemu kontekstu! Cosa Nostra v osnovi resda žgejo punk rock, in to na polno. Ta pa se od osnovne recepture razhaja ob številnih ritmičnih rošadah, ki nastopajo nenadoma in v le redko napovedanih intervalih. Če izvzamemo samo nekaj detajlov. Za nesluteno popestritev pričakovane "pogarske" fešte je vztrajno skrbela neutrudljiva nožica na bas pedalki Matjaža Obrana, ki očitno neguje povsem svoj način razumevanja ubranega ritmičnega udrihanja. Slednjega je bilo seveda le za vzorec, izleti so bili temu primerno nekontrolirani, a prav zato toliko bolj všečni.
Cosa Nostra so presenetili z žanrsko raznolikostjo, ki se je podajala kot posledica domiselne rotacije odrskih vlog. Večino vokalnih dolžnosti je korektno dostavil kitarist Tadej Pomperger, tu in tam pa je glasovne dolžnosti v celoti prevzel basist Marko Čuturilo. Vokalnemu poplesavanj para je uspelo posvojiti unikatno glasovno formacijo, ki bi znala biti problematična za ušesa vajena konkretnejše melodične harmoniziranosti. Kar je seveda eden od adutov Cosa Nostre. Falanga potencialov tria se skriva prav v tej nekonstantnosti, lahko rečemo tudi nekonvencionalnosti, gledano tudi skozi prizmo ozkih okvirov moderne punk rock kulture. Za uslužno ugajanje slednji je tule preprosto preveč žanrske barvitosti, dobršnja bera svojskosti se zrcali tudi v preprosti a še zdaleč ne razvajeni najstniško nadležni tekstovni zasnovi ali v obliki domiselnih ritmičnih odklonov od ustaljenih, bolje rečeno pričakovanih glasbenih struktur. Preprosto povedano, Cosa Nosta imajo jajca, karakter in žmoht, ki jih pelje onstran trendovske predmenstrualne punk rock histerije.
TAKING OVER MARS
Zgodba s Taking Over Mars je kanček drugačna. Kranjčani so lastno definicijo punka dodobra prilagodili moderni interpretaciji žanra, katerega številne danes znane inkarnacije so si praviloma kot jajce jajcu. Njihova odrska podoba je bila za razliko od predhodnikov bolj dodelana, v smislu same izvedbe torej nivojsko razred ali dva višje rangirana. Fantje uvodoma videnega menjavanja glasbenih vlog sicer niso potencirali, pravzaprav so omenjene tekom nastopa ostale skrbno določene, nekje v tej smeri pa so si mladeniči zamislili tudi prikazane koreografske vložke. Verjetno bi tudi zato Taking Over Mars le stežka uvrstili v kategorijo kakšnih bolj pretresljivih žanrskih izzivov. Vse kar fantje počnejo namreč močno spominja na preverjeno formulo godbenega razgrajanja, ki se v najbolj neškodljivi, torej dostopni različici punk rocka ali mogoče celo punk popa, vljudno uklanja trendom današnjega časa, s tem početjem pa seveda briše sledi okusa pristnosti in verodostojnega uporništva. Drugače rečeno, Taking Over Mars zvenijo kot Zablujenci pred vazektomijo, ki se je nesrečnežev lotila v zadnjih letih komercialne augmentacije. No, da ne bomo samo nergali. Strici se resda niso proslavili s kdo ve kako inovativnim odrskim pristopom, vseeno pa so ga izpeljali suvereno, brez kiksov, z visokim nivojem energije same izvedbe, ki je v veliki meri prispevala k intenzivnosti odrskega dogajanja.
Lahko rečemo, da je četrtkov večer minil brez večjih pretresov. Tako Cosa Nostra kot Taking Over Mars so nam v pokušino pristavili dva punkerska derivata, ki sta se tekom let razrasla v dve popolnoma različni veji punk rock evolucije. Slišati je bilo moč za vsakega nekaj. Medtem ko prvim raziskovanje dometa lastnega glasbenega izraza ni tuje se drugi predvsem previdno držijo preverjene formule, ki manjko izrazne širine načrtno žrtvuje za kompaktnost in slogovno dostopnost širšemu krogu poslušalstva. Zadnja opcija se je na koncu tudi izkazala za dobitno (RockLine objava zmagovalca tukaj). Na koncu velja kot edini minus večera izpostaviti le slabo obiskanost koncerta, torej prav tisto kronično pomanjkanje interesa za podporo neuveljavljenim zasedbam, ki ostaja rak rana slovenskega klubskega dogajanja. Lahko rečemo, da je bila v tem pogledu gotovo zamujena še ena priložnost za odmevnejše razbijanje monotonije vsakdanjega glasbenega dogajanja.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh