Majhen klub v kombinaciji z dvema izjemnima zasedbama, ki ne dopuščata polovičarstva, peščica izbrancev v parterju in glasba z dušo - to je kombinacija, ki je odtajala pregovorni hlad Ljubljane in v srcu prižgala ogromen kres upanja.
Čas je krvnik, ki nas brez usmiljenja peha po daljicah naih življenj tako hitro, da se nekaj let tako zlahka obrne naokoli. Kot bi minil hip je tako minilo kar pet let odkar sem se prvič spoznal z reškimi upi nove generacije - skupino Father, ki so mi v dušo in ušesa nalili čisti ekstrakt, dušni nektar albuma Inspirita ter v mojem sicer zelo izbirčnem srcu ukradli levji delež prostora, namenjenega tistim skupinam, za katere bi bil pripravljen biti krvavi boj. V imenu tega ne obljubljam neke poglobljene esencialne resnice, temveč bodo pričujoče spodnje vrstice bližje duševnim impresijam ali pa vrsticam iz dnevnika najstniškega ljubitelja trdih zvokov, le da je ta najstnik na tej strani ekrana že prestopil prag tretjega desetletja bivanja. Kljub temu ne bo duša nič manj mladostna, tako nič bati!
Petkovi večeri so v Ljubljani rezervirani za brezosebno potikanje med rahlimi meglicami, za okušanje hmeljevih ekstraktov, poglobljene debate o reševanju sveta ali pa za rahli oddih od vsakodnevnih skrbi - če je zraven dobra glasba, toliko bolje. In prav za slednje bi lahko z napovedjo ponovnega obiska v Sloveniji, od zadnjega je minilo kar nekaj let oziroma več od pričakovanega, poskrbeli mladci iz kvarnerske postojanke dobre glasbe in urbane arhitekture - mesta Reke - skupina Father. Mladce oziroma sedaj že malce starejše mladce bi lahko opisali na več načinov n z različnimi pridevniki, nikakor pa se med nizom besed ne bi prikradle besede kot so polovičarstvo, površnost, dolgčas ali pa stereotipnost in podobne generični izpraznjenosti sodobne glasbe primerne besede. So vitalni, presenetljivi, pretresljivi, sočni in profesionalni nosilci praporja pravoverne alternative in kot izjemna skupina premorejo tudi okusno mero dostopnosti ter skromnosti in prav zaradi tega sem se pred leti navzel ritma, melodike in globokih sporočil, ki jih peterec s preciznim dušnim kompasom vtira v svoje glasbene vinjete.
Takrat je bil izgovor za obleganje odrov prvenec Inspirita, tokrat pa je bil poleg albuma One Eon še klic nostalgije po starih časih ter želja po doseganju visokih vršacov duševne ekstaze, na katerih sem se nekoč že nahajal in s katerih je pogled na svet tao lep, da je tudi trpki vsakdan slajši od božanske mane.
V imenu tega sem naperil korak proti hramu glasbenega dogajanja, ne proti cerkvi, temveč kvečjemu alternativni kapelici rockovskega čaščenja - ljubljanskem Orto Baru. Sicer veliko prezgoden, a tako pravočasen, da sem izvedel v zadnjem hipu presenetljivo in več kot obetavno novico, da bodo na odru kot predjed svojo glasbo servirali štajerski metalsko - metalcreovski upi Inmate. Srce začne biti hitreje in nekoliko osušeno grlo potrebuje prvi odmerek piva, nato pa po strmih stopnicah in prek nihajnih vrat zasedem svoj košček skopo odmerjenega prostora ...
Namesto gneče preseneti dejstvo, da je svoj trenutek potešite na podoben način poiskala le peščica kakšnih 50 posameznikov. Temu bi lahko botrovalo dejstvo, da po Ljubljani nisem nikjer zasledil niti enega plakata, ki bi napovedoval dogodek, o petkovem glasbenem posladku pa ni nič pričalo niti pred samim Orto Barom. Že res, da živimo v dobi digitalnih medijev in spletišč, vozlišč in komunikacijskih klepetalnic in že res, da je ta na binarno kodo vezana oblika obveščanja bolj ekološka, a če nihče ne prišepne novice, da se bo kaj kje in kdaj zgdilo, je lahko publika še bolj zdesetkana kot bi bila (morebiti) sicer. Nič ne de, vsaj malce več prostora je tako na voljo za pododrsko meditacijo, bi dodali optimisti!
Kot prvi so na oder stopili Inmate. Po šestih letih od stvaritve in od trenutka, ko je svoj novi trenutek bivanja poiskala naveza ljubiteljev trdih zvokov iz zasedb Rotting Cemetery, Astris in Frozen Hell so mladi entuziasti dobili nova pljuča in grlo z jeklenim parom glasilk v podobi pevca Mikea in skupina diha, kriči in ruši vse pred seboj s povsem samosvojim opusom trdozvočne estetike. Kar človek najprej opazi je tisto, kar večini slovenskih bendov dejansko manjka, a to Inmate premorejo - občutek za odrsko postavitev, za videz profesionalnosti in za estetsko dovršen dizajn. S tem bi lahko zadovoljili le z vizualijami obsedene površneže, saj se glasba ne posluša (le) z očmi, temveč je pomembno, kaj bo pricurljalo prek slušnih kanalov do možganskega korteksa.
In po sicer predvidljivem intru do poslušalskega centra za popolni odklop pride suverena salva okusno začinjenih kitar, ki zvenijo v paleti tehnično brezhibnega metalcorea okusno in čisto nič kričeče ali kičaste. Kot prvi kopreno pričakovanj predre skladba Without Warning. Prva skladba z za naslednje leto napovedanega prvenca Free At Last zveni rušilno in primerno za kosanje z bolj uveljavljenimi prvoligaši, kot so Unearth ali pa As I Lay Dying. Kitarski dvojec Aleša Krofliča na levi strani ter dolgolasega Andreja Bezjaka na desni strani odra dopolnjuje nič kaj pretiran, a peklensko mastni bas Saša Bandala. V ozadju svoj boj s tehniko, činelami in bobnarskimi opnami bije bobnar Jure Grudnik, kot magnet popolne pozornosti pa v spredju odra efektivno deluje pevec Mike, ki premore brutalno brazdano grlo, okusno mero odrskega humorja in karizmo. V nadaljevanju moč ne pade, saj je Inexorable Path dodobra zbrusil ušesno maslo že med poslušanjem demo verzije skladbe na Myspace strani skupine. Ker se ljubljanska publika ne pusti tako zlahka zvabiti pod oder je varno zavetje odra provokativno zapustil prej omenjeni ljubitelj borilnih veščin in bestialnih vokalov pevec Mike in samozavestno prešel v frontalno soočenje s klubskim občestvom. Lost In Words in Angels prihrumita mimo kot desettonski oklepnik, med spodbujevalci vse glasnejših aplavzov pa so bili v prvi vrsti tudi člani zasedbe Father, ki so prišli Inmate ne samo preveriti, temveč jim nuditi tudi iskreno podporo. Skladba Inner Fear, po novem imenovana Victorious se po tevtonskem začetku, ki zveni kot priprava na desant na nemško nič hudega slutečo publiko, ki je bila štajerskega ešalona deležna le dan za Ljubljano, polni oboke ljubljanskega hrama alternative s precizno metriko morda že malce sušnega metalcorea, a generiki, ki bi jo lahko očital žanru ter nizu kloniranih bendov navljub so Inmate nekaj svežega in boljšega že zato, ker so doma s te strani Alp, posla pa se lotevajo na najvišjem nivoju.
Lahko jih označite za obrtnike, a izdelki, ki pridejo izpod njihovih prstov so dejansko za izvoz primerne mojstrovine, ki lahko zlahka penetrirajo tudi precej dlje kot le do sosednjega zaselka! Tudi po zadnjem spustu po toboganu intenzivnih čustev ter trdih zvokov s skladbo Out Of The Darkness se mnenje ne spremeni niti za hip, tako bo marec, ko bomo deležni baje najostrejšega šrapnela domače kreativnosti, ki ga bodo v obliki svojega prvenca ponudili Inmate, prekleto čudovit mesec. Deležni bomo tako domače vizije metalcorea, ki ni vezan le na domače becirke, v mešanici reaktivnih elementalov pa je dovolj hrupa, melodike in ostrine, da bo kataklizmično leto 2012 če ne drugega pa vsaj malce bolj pikantno!
Ko so oder zapustili slovenski nosilci črnine se pred našimi očmi zvrsti ekspeditivna leteča menjava, saj se v bitki s časom in bližajočo polnočjo na svoj odrski performans pripravljajo hrvaški genialci, zaradi kaerih je marsikdo tudi prišel do Orta. In po hitri postavitvi se ples šamanov skupine Father lahko začne. Luči se rahlo zadimijo in na na odru se začne izlet v znane sfere neznanega s skladbo Cynosure. Eden najsočnejših sadežov s plošče Inspirita. En delček, ki sproži plaz emocij, je tudi ta pretresljiva skladba s katero se pot po obronkih vesolja lahko začne. Bolečina in trpkost slovesa se dopolni v mozaik melodije, ritma in neposrednosti, ki jo sicer od nastopa v zagrebškem Bogalooju vidno rahlo utrujeni kvintet premore v tolikšni meri, da je urok, izrečen prek zvočnikov, navkljub prvotno rahlo slabši zvočni sliki udaren in uspešen. Led je prebit in srce si ob dejstvu, da so toliko letom premora navkljub Father le rahlo zaprašeni, drugače pa dušni stroj deluje brezhibno. Dokaz za to je nadaljevanje v uničevalnem grooveu skladbe Chigla Pegla, eden zadnjih z videom pospremljenih singlov s prve plošče. Preverjeno preigravanje melodije z vmesnimi postanki sedla iz razbesnelega bika na čredo nevidnih bivolov, ki rušijo vse pred sabo, temu pa pripomore tako izjemen kompendij glasbe kot tudi tistega, česar se človek ne more priučiti - karizme.
Na majhnem in nagnetenem odru si tako glasbene dolžnosti enakomerno razdelijo dlgolasi samuraj s poslikano kitaro Davor Tomić Pinky, njegov redkobesedni gostolasi, a kitarskih poslov enako vajeni protipol Dario Pazanin, simpatični kratkolasi ritmični dvojec pa sestavljata basist Franjo Jardas in nova pridobite zasedbe - član Belfast Foodov, The Beatles Revival Banda in res izjemen ritmik Marko Jurić. Dušo in telo potrebujeta tudi glas, za katerega pa poskrbi nadarjeni vrač, osrednja odrska figura in dušni elemental zasedbe pevec Mihael Prosen. Slednji ne rasipa z nepotrebnim govoričenjem z odra, z besedami pa navezuje tako pristen stik erotičnega ljubljenja s publiko prek svojega grla in mikrofona. Priprte oči in razprti registri tkejo vez s sublimnim, telo pa se ob ritmu in gravitaciji čustev upogiba v prvinski ples medija, preko katerega govorijo muze glasbe. Father so nedvomno kanal komunikacije višjih sfer zavesti s svetom okoli.
Čas je za predstavitev aktualij in kot prvi v nizu glasbenih novotarij novega eona s plošče One Eon je igriva erupcija čustev v skladbi Mangiafuoco Il Magnifico. Fantje ne lažejo, ko v uvodnem verzu napovejo obračun z gnilobo dobe in sveta, v katerem živimo. Father filtrirajo signale sveta, ki pospešeno pulzira proti svojemu neizbežnemu koncu ter jih pretvarjajo z logično enačbo v glasbo. Takoj zatem pa nastopi čas za eno najslajših jedi z menija toolovske estetike - skladba The Downloader me vsaj z uvodnim ritmom in navezavo na astralne končiče uporniškega univerzuma. Kompromisi niso sprejemljivi in preoblikovanje ter pretakanje v raznobarvne potrošniške stekleničke mentalno izpraznjenega sveta ne pride v poštev. Father dvignejo sredince in se postavijo po robu vsem normativom brez nepotrebne obscenosti, a z magnitudo vsaj stotih atomskih bomb, ki so s tlemi zravnale Hirošimo naše tusvetne ničevosti. Obračun je popoln, pa čeprav v tem svetu iluzij svobode in demokratičnosti lahko navidez vsak trenutek zapustimo okope zasužnjenosti. Kot sporočijo je lahko edina revolucija, ki bi ta svet prevetrila, popolna mentalna prevetrila. Če je svet posel, je totalitarzem glasbe edino, kar nas lahko prečisti in nam pljuča napolni s svežm zrakom.
Venus & Mars ponudi rahlo povrnitev v ravnovesje trdih emocij in čistih srčnih impulzov popolne ljubezni. Kot strastni plameni dualizma moške in ženske energije gradijo Father most med obema poloblama in kozmičnima poloma v stilu in z odtenki, ki jih človek z veseljem plača s suhim zlatom. Father plujejo med Venero in Marsom in v stanju popolne levitacije premorejo popek, v katerem se obe energiji mešata in poganjata rotore živih src. Nežnost in udarnost sta v ravnovesju, popolna meditacija pa se nadaljuje s sentimentalnim baladnim vstavkom skladbe Part Of Me. One Eon je v svoji navidezni nezdružljivosti tako prekleto efektiven, da so nove skladbe kot izbljšano polnilo že tako razgretega sveta po prvinski eksplozije Inspirite. In prav s slednje prihaja strast, s katero se je duša tako sladko okužila, da ne more preživeti brez novih odmerkov energičnosti. Kot bi stal na vezivu med tektonskimi prelomnicami se povsem naravno preklopim na starejši nagovor skladbe Never Come Back, ki pa mu sledi rojstnodnevno darilo, kljub temu, da dvomim, da je bilo med občestvom najti koga, ki bi na ta siva a obenem tako krvavo lep petkov večer dejansko upihnil svečko več na svoji torti. Deležni smo bili venčka vplivov in skladb, ki so Father pripeljali do tod, kjer so. Panterin I'm Broken požene kri od nožnih palcev do temena glave in upiranje motoriki gibanja je popolnoma nsmiselno. V boršč strasti se prikrade stara dobra in tedaj še nepokvarjena Metallica, ne gre pa niti brez starih dobrih R.A.T.M. in v času iskrenosti še neustavljivo privlačnih Kornov. Blind upogne hrbte in z veseljem se spustimo po strminah kanjonov lastnega osebnega razvoja do globin pekla, kjer nas Father spomnijo na dominacijo Slayerjev. Father so vse to in več kot le kombinacija teh nekaj elementov, saj imajo lastno hrbtenico, poleg lastnega para ušes in gigantsko velike duše pa tudi eno veliko srce, ki poganja pet homogenih členov popolnega stroja, velečasne Machine, po tem pa se lahko le pogasijo luči, saj pomeni polnoč uro tokratnega dokončnega slovesa.
Bolj kratkotrajne pavze, upam, saj je srce zapolnjeno s tako toplo krvjo, da ptrebujejo misli in duša skorajšnjo vnovično potešitev. Pred koncem leta odhajajo v Dubaj, nekonvenconalna destinacija za nudenje rockovskih užitkov pa je le malce predaleč, da bi to preživel slehernikov žep. Nismo vsi tajkuni in nimamo vsi bogatih očkiv in mamic, mar ne? Vsemu navkljub pa se nadejam, da se jim končno nasmehne vila finančnega uspeha, le da jih šejk s svojimi upam da prelestnimi hčerami ne premami, da si poiščejo zavetje na peščeni strani raja, saj jih potrebujemo tukaj, zdaj in kmalu vnovič. Srce je dobilo svoj odmerek nežnosti in impulzivne strastnosti na najboljši možni način, v egoizmu popolne prepričanosti pa si bi lahko želeli vsaj malce daljši koncert, v katerem bi lahko dočakali veliki finale večera s polnim odmerkom obeh plošč, vrh katere bi po Katani poveznil še Eleanor Rigby. Večer bi bil potem baročno poln, tako pa sem se lahko srečen in zadovoljen odpravil domov, v mislih pa že začel z odštevanjem sekund do vnovičnega srečanja. Father so zelo zasvojljivi, saj je njihova glasba mana, brez ketere se srce trga in gladuje, tokratni koncert pa je bil, tudi v smislu tandemske povezanosti z izjemnimi silami skupine Inmate, eden tistih, ki se jih bom z veseljem še dolgo spominjal ter ob tem požiral debele sline tokrat potešenih skomin.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh