Vsi nesrečneži, ki so po junijski odpovedi koncerta Lennya Kravitza v Hali Tivoli razočarani butali z glavo ob zid, so kmalu dobili novo priložnost videti svojega ljubljenca na delu. Lenny Kravitz si je po odpovedi treh koncertnih terminov poletne evropske turneje za konec julija rezerviral bivakiranje v Trbižu, torej le streljal stran od naše prelepe očetnjave. Seveda, skok čez mejo je nemudoma postal obvezen tudi za ekipo RockLinea, ki je v širši okolici trga Piazza Unita začuda komaj kje naletela na avtomobil s slovensko registrsko tablico. Očitno je za zapečkarske riti slovenskih zijal, tudi tistih fotografskih, Trbiž očitno le preveč eksotična destinacija.
Izkušnja z Lennyem Kravitzom je pokazala, da je omenjeni dokaj uspešno in brez večjih pretresov prešel že v osnovi težavno metamorfozo iz klenega rockerja v neškodljivo pop ikono, veščo streljanja instantnih sedativov za potrebe najstniške populacije. Čeprav situacija gledano skozi oči pravovernega rokerja še zdaleč ni bila kritična (Kravitz je namreč skozi večer odžagal strumno in brez usmiljenja ter s kopico vznemirljivih improvizacij), je bilo v sredo zvečer največ pesti v zrak razumljivo vzdignjenih v podporo mlajšim Kravitzovim stvaritvam, ki se za razliko od svojih starejših sestričen postavljajo s ponosnim izkazovanjem naklonjenosti popularnim glasbenim prijemom, s katerimi se Lenny zadnja leta vztrajno dobrika manj zahtevnim okusom širše množice. Vsaj do lanskega ustvarjalnega prebujenja z albumom It's Time For A Love Revolution (RockLine recenzija tukaj). Lennyu je v velikem slogu uspelo zgladiti vsebinske razlike ob serviranju lastnih diskografskih presežkov. Lahko bi se reklo, da je simbioza nastopila nekako v okviru glasbenega, predvsem pa duhovnega preporoda, ki se zrcali v prepričljivi odrski prisotnosti glasbenika, ob kateri čustveni odzivi publike le redko izostanejo.
Sredin Kravitzov nastop v Trbižu je bil zadnji v okviru letošnje evropske turneje. Lenny je za slovo od stare celine uslužno pripravil prvovrstno demonstracijo starošolsko orientiranega rock & rolla, ki je družno z na moč vživetim pristopom karizmatičnega glasbenika udaril neposredno, brez olepšav ali nepotrebne kičaste navlake, ki bi jo od večernega druženja z dotičnim nemara celo pričakovali. Kravitzova spremljevalna zasedba je vse od uvodne Freedom Train naprej delovala kot dobro utečen mehanizem, z na široko odprtimi kanali živahne medsebojne komunikacije, povod katere je kot po pravilu vselej bila kakšna še posebej perverzna gestikulacija iz Lennyeve strani. Vmesno so pogosti solistični izleti posameznikov dodatno vplivali na kreiranje vitalne zvokovne podobe. Za igrivo melodično dopolnjevanje zvočne celote Kravitzove karavane sta z vtiranjem muzikaličnih inovacij vestno skrbela saksofonist in odlično razpoloženi kitarist Craig Ross. Gospoda sta imela za svoje improvizirane mahinacije proste roke, kar lahko razumemo kot še en dokaz levitve Kravitzove glasbene persone, ki se namesto odrske vloge multiinštrumentalista danes zadovoljuje izključno z nošenjem vloge frontmana. Smela marketinška poteza je glasbene sladokusce gotovo prikrajšala za zobanje kakšenega Lennyevega improviziranega "slatkiša" na katerega smo glasbeni entuziasti trmoglavo čakali.
A nič zato! Kravitz je z osupljivo demonstracijo odrske moči brez dvoma upravičil načrtno negiranje večjega dela lastnih glasbenih talentov. Lenny v živo deluje kot prerojen. Njegov glavni izrazni inštrument ostaja vokal, ki po novem ponovno seva izjemno moč in prepoznavnost, kar je po debaklu, ki smo mu bili priča na bežigrajski razvalini leta 2004, gotovo najpomembnejša pridobitev. Z osveženim imidžem, ki ustreza vsem standardom moderne pop ikone, a vseeno srčno serviranim repertoarjem, je Lenny zbrane popeljal na popotovanje, ki ga je izželo do zadnjega atoma moči. Kravitz je v vročico sredinega večera vrgel resnično vse kar je imel, njegova predanost je bila očitna na vsaki točki večera, najsi bo to ob spravljivih motivih kot I Belong To You in I'll Be Waiting, ne gre pa pozabiti niti na dušno odtegnjeno Believe, ki so hitro spletle lastne čustvene mostove s publiko, ali pa ob lomastenju po brezkompromisno grajenih rokovskih strukturah novopečene Bring It On, Are You Gonna Go My Way, ter seveda nepogrešljivega funk rock standarda Always On The Run.
Sredin koncert je brez dvoma postregel z debelim presežkom pričakovanega pop rokerskega mešetarjenja, hkrati pa zabičal o unikatnosti Lennya Kravitza. Ob tem velja poudariti, da Kravitz v živo niti slučajno ne kaže samovšečne zvezdniške podobe, po kateri vsake toliko nesramno "zadiši" iz kake od fotografij uradnih "foto sessionov". Če s kom, potem Kravitz v prvi vrsti neguje oseben, opazno neprisiljen odnos prav z lastno publiko. Napisanim vrsticam v prid govori videno ob koncu koncerta, ko se je Lenny spustil iz odra in nekaj srečnežem veselo stisnil roko in "potalal" objem ali dva (ob tem je stric s fotoaparatom v rokah pobral še nekaj spominkov za spletne arhive), navsezadnje pa največ povesta prav dva zaključna povratka na oder, s katerimi je vidno utrujeni Kravitz radostno vrnil uslugo za topel sprejem zbrane množice.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh