Nizozemsko jeruzalemski »sumerian black thrashing« metalci (kot se žanrsko pojmujejo sami) Melechesh so pri nas prvič nastopili pred slabimi štirimi leti, ko so predstavljali leta 2010 izdani album The Epigenesis. Če kaj, potem si bend pod vodstvom železne roke frontmena Ashmedija za snemanje res vzame veliko časa, a ko novi album predstavi tudi dokaže, da se čakanje izplača. Skoraj debelih pet let smo čakali na Enki (poimenovan po sumerskem božanstvu), a Melechesh so znova dostavili album, ki je že resen kandidat za enega izmed albumov leta. Enki jih je znova pripeljal tudi v Ljubljano, tokrat ponovno v družbi norveških Keep of Kalessin in švedske prog death/black metal zasedbe Tribulation.
Prva je na oder stopila italijanska zasedba Embryo, ki jo na Metal Archives uvrščajo v melodic death metal/metalcore, kar, predvsem zaradi geografskega izvora benda, ni bilo posebej obetajoče. In kot po pravilu so tudi Embryio dokazali, da Italijanom (z nekaj redkimi izjemami) metal še vedno ne leži. A glede na žanrsko umestitev so Embryo pokazali celo nekaj več od pričakovanega. Rifi so bili sicer enolični, dolgočasni in si med seboj podobni kot jajce jajcu, breakdowni abotni, nasnete klaviature pa moteče, a je celotno podobo nekoliko izboljšal divji bobnar in soliden vokal. Povsem pozabljivo, a je iz Italije prišlo že marsikaj slabšega.
Ni nas bilo malo takih, ki s(m)o morda še bolj kot na Melechesh težko čakali nastop švedskih vampirjev Tribulation, ki v svoji glasbi mojstrsko mešajo progresivni death in black metal z retro pristopom sedemdesetih z Led Zeppelin na čelu. Suhljata četverka odeta v hlače na zvonce in corpse paint je Channel Zero pozdravila z vonjem kadila ter singlom aktualne plošče The Children of the Night, Strange Gateways Beckon. Takoj so Švedi prepričali s kristalno čistim zvokom zaradi katerega so na plano prilezle vse temačne stvari, ki odlikujejo Tribulation, na čelu z izjemnimi solažami in fantastičnim prepletom rifov. Vokalist Johannes je s publiko bolj malo govoril, kar seveda ustreza okultnemu imidžu benda, se je pa zato bolje izkazal s svojim renčečim growlom, ki lepo paše k besedilom o grozi in okultni magiji. V prvi vrsti pa sta navdušila predvsem fenomenalna uigrana kitarista v navezi z dinamičnim bobnanjem med katerim Jakob večkrat poseže tudi po blastbeatih, sicer pa ponuja pester nabor prehodov, ki so mnogokrat bližje heavy metalu kot death ali black metalu. Res pa znajo Tribulation presenetiti s tem, da odlično delujejo v mirnejši, progresivnih retro vodah komadov kot je In the Dreams of the Dead ali v bolj konkretnih death metal šusih kot je The Vampyre s prvenca Beyond the Horror. Naj Tribulation čim prej znova vstanejo iz svojih krst in se vrnejo na naše odre.
Izjemni Tribulation so pošten zalogaj predstavljali tudi headlinerjem, še toliko bolj pa Keep of Kalessin, ki so v Ljubljano to pot znova vrnili v družbi Melechesh (z njimi so prišli tudi leta), vendar pa člansko oslabljeni in z novim albumom Epistemology, ki zgolj potrjuje že večletno ustvarjalno krizo in stagnacijo. Vrh njihovega ustvarjanja z veličastno Armado je že skoraj pozabljen tudi tokrat pa so se Norvežani, po novem kot trio, osredotočili zgolj na zadnje tri plošče (ob novi še na Kolossus in Reptilian). Vokalne dolžnosti je po odhodu vokalista Thebona prevzel kar Obsidian C., kar niti ni bila tako slaba odločitev, saj je njegov vokal zvenel prepričljivo, a mu je petje ob istočasnem igranju kitare povzročalo nekaj preglavic. Slišati je bilo namreč kondicijsko nekoliko slabšo pripravljenost, kar pa so uspešno prekrivali epski, čisti vokali basista Wizziaca. Keep of Kalessin so sicer na nekaj trenutkih uspeli pritegniti pozornost dvorane (npr. z thrashersko naravnanim Judgement in Ascendant s Kolossus), sicer pa so med izjemnimi Tribulation in odličnimi Melechesh izpadli kot… No, kot pravi veliki vodja, kot žalosten prdec iz Murgel.
Melechesh je pričakal lepo napolnjen Channel Zero in to je bendu godilo, saj je bil Ashmedi na odru očitno boljše volje kot na njihovem prvem slovenskem nastopu v Menzi pri koritu. Melechesh niso kaj dosti komplicirali, le ob vonju kadila so za začetek udarili z The Pendulum Speaks z aktualne plošče in tudi oni prepričali z jasnim in ravno prav glasnim ozvočenjem. Vsaka čast neimenovanemu kitaristu (session član, ki imajo po navadi v Melechesh skupno ime Nomadic Soul) in basistu Scorpiosu, da sta po Melechech tradiciji prvi komad v vročini Channel Zera zdržala z zakritimi obrazi, ki sta se jih znebila za Tempest Temper Enlil Enraged in takrat so Melechesh šele zares spustili s ketne. Čudovito je bilo slišati tiste ultra hitre thrash metal kitarce začinjene z black metal rifi in močnim orientalskim pridihom, ki Melechesh ločuje od poplave mnogih »wannabe« vzhodnjaško zvenečih bendov, saj Ashmedi ves čas niza lestvice, ki jih v zahodnjaški glasbi nismo vajeni . Tokrat je v setlisti, med black/thrash rušilci, presenetil še najbolj orientalsko obarvan Genies, Sorceres and Mesopotamian, sicer pa so Melechesh nanizali za dobro uro srda in udarnih melodij z zadnjih treh albumov, prepričali z zelo dobro uigranostjo (nekoliko slabše je odnesel le slabo slišan Scorpiosov back vokal), kot stroj pa je svoje odbobnal tudi session član Jonathan Garofoli, ki se ga sicer spomnimo iz naših Entreat., Elodea in Slavocracy. Melechesh so se nekoliko prehitro poslovili že po dobri uri, a je bil, sicer pričakovan, zaključek z epskim Rebirth of the Nemesis eksploziven in mogočen. Do naslednjič, ko nas, kot je obljubil Ashmedi, znova obiščejo.
na vrh